Mezopotamija (, , , ) je aluvialna ravnica med rekama Evfrat in Tigris. Na ozemlju Mezopotamije danes ležijo Irak, Kuvajt, severozahodni del Sirije, majhen del vzhodne Turčije in še manjši del jugozahodnega Irana.
V Zahodnem svetu se zaradi bogate zgodovine nanjo gleda kot na zibelko civilizacije. V bakreni in bronasti dobi so bile na njenem ozemlju sumerska civilizacija ter Akadsko, Babilonsko in Asirsko kraljestvo. Vse države so bile na ozemlju sedanjega Iraka. V železni dobi sta tam nastali Novosirsko in Novobabilonsko cesarstvo. Domorodni Sumerci in Akadci (vključno z Asirci in Babilonci), so gospodovali v Mezopotamiji od začetka pisane zgodovine okoli leta 3100 pr. n. št. do ahemenidske osvojitve Babilona leta 539 pr. n. št. Leta 332 pr. n. št. je Mezopotamijo zasedel Aleksander Veliki, po njegovi smrti pa je postala del grškega Selevkidskega cesarstva.
Okoli leta 150 pr. n. št. je Mezopotamija prišla pod oblast Partskega cesarstva in kmalu zatem postala bojišče med Parti in Rimljani, ki so za krajši čas osvojili del njenega ozemlja. Leta 226 n. št. je prišla pod oblast perzijskih Sasanidov in ostala pod njihovo oblastjo do 7. stoletja, ko so Perzijo osvojili muslimani. Od 1. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št. je bilo v Mezopotamiji nekaj predvsem novosirskih in krščanskih držav, med njimi Adiabena, Osroena in Hatra.
Etimologija imena Toponim Mezopotamija je sestavljen iz starogrških besed μέσος [mésos] – sredi ali sredina in ποταμός [potamós] – reka. V dobesednem prevodu bi pokrajino lahko imenovali Medrečje. Ime Mezopotamija se je dosledno uporabljalo v Septuaginti, ki je bila napisana okoli leta 250 pr. n. št., kot prevod enakovrednega hebrejskega imena Naharaim. Ime se je uporabljalo že pred tem, kar dokazuje Aleksandrova anabaza, ki je bila napisana v poznem 2. stoletju n. št., vendar se izrecno sklicuje na vire iz časa Aleksandra Velikega. V Anabazi se je ime Mezopotamija nanašalo na ozemlje vzhodno od Evfrata v severni Siriji. Približno isto ozemlje se v aramejščini imenuje biritum/birit narim.J.J. Finkelstein (1962). Mesopotamia. Journal of Near Eastern Studies 21 (2): 73–92. doi: 10.1086/371676, JSTOR 543884. Kasneje je izraz Mezopotamija na splošno pomenil celotno ozemlje med Evfratom in Tigrisom in ne samo na dele Sirije in jugovzhodne Turčije.B.R. Foster, K. Polinger Foster (2009). Civilizations of ancient Iraq. Princeton: Princeton University Press, ISBN 978-0-691-13722-3. K Mezopotamiji v širšem smislu so pogosto prištevali tudi bližnje stepe zahodno od Evfrata in zahodni del gorovja Zagros.M. Canard (2011). al-ḎJazīra, Ḏjazīrat Aḳūr or Iḳlīm Aḳūr. Encyclopaedia of Islam, 2. izdaja. Leiden: Brill Online, OCLC 624382576.T.J. Wilkinson (2000). Regional approaches to Mesopotamian archaeology: the contribution of archaeological surveys. Journal of Archaeological Research 8 (3): 219–267,doi: 10.1023/A:1009487620969, ISSN 1573-7756.R. Matthews (2003). The archaeology of Mesopotamia. Theories and approaches. Approaching the past. Milton Square: Routledge, ISBN 0-415-25317-9.
Mezopotamijo se pogosto deli na Severno ali Gornjo Mezopotamijo in Južno ali Spodnjo Mezopotamijo.A. Miquel, W.C. Brice, D. Sourdel, J. Aubin, P.M. Holt, A. Kelidar, H. Blanc, D.N. MacKenzie, Ch. Pellat (2011). Irāḳ. Encyclopaedia of Islam, 2. izdaja. Leiden: Brill Online, OCLC 624382576. Gornja Mezopotamija ali Džazira je ozemlje med Evfratom in Tigrisom od njunega izvira do Bagdada. Spodnja Mezopotamija obsega ozemlje južnega Iraka, Kuvajt in dele zahodnega Irana.Who Were The Babylonians?. Bill T. Arnold, 2004: 2.From Adam to Noah-The Numbers Game: Why the Genealogy Puzzles of Genesis 5. Leonard Timmons, 2012. Lisa E. Gross (2003). Southern Mesopotamia During the Bronze Age.
V sodobni akademski rabi ima izraz Mezopotamija tudi časovno konotacijo in se običajno uporablja za obdobje pred muslimansko osvojitvijo. Po njej se za regijo uporabljajo nazivi Sirija, Džazira in Irak.Z. Bahrani (1998). Conjuring Mesopotamia: imaginative geography a world past. Archaeology under fire: Nationalism, politics and heritage in the Eastern Mediterranean and Middle East. London: Routledge, str. 159–174. ISBN 978-0-415-19655-0.
Geografija 300px|thumb|right|Mezopotamija
Mezopotamija obsega ozemlje med rekama Evfrat in Tigris, ki izvirata v Armenskem višavju. Vanju se stekajo številni pritoki, predvsem z gorovja Zagros. Glavne kopenske poti so potekale predvsem ob Evfratu, ker so obale Tigrisa pogosto strme in težko prehodne. Na severu je podnebje pustinjsko s prostranimi puščavami, katerim proti jugu sledi 15.000 km2 močvirij, lagun, blatnih ravnic in bregov rek, poraslih s trsjem. Na skrajnem jugu se Evfrat in Tigris združita in izlijeta v Perzijski zaliv.
Uspešno poljedelstvo v tako suhem okolju je pogojeno z namakanjem, katerega je omogočal visok vodostaj obeh rek v deževni sezoni in času taljenja snega v Zagrosu. Namakanje je bilo pogojeno tudi z zadostnim številom delavcev, ki so gradili in vzdrževali namakalne kanale. Vse to je že v najzgodnejšem obdobju pripomoglo k razvoju urbanih naselij in centralizirane politične oblasti.
Poljedelstvo je v celi regiji dopolnjevalo nomadsko pašništvo. Črede koz, kasneje tudi kamel, so v suhih poletnih mesecih pasli ob obeh rekah, v deževnem in zimskem obdobju pa na pustinjskih pašnikih, ki so takrat ozeleneli. V Mezopotamiji je na splošno primanjkovalo gradbenega kamna, dragih kovin in lesa, zato se je že zelo zgodaj razvila trgovina s poljščinami z zelo oddaljenimi kraji. V močvirnih južnih predelih so se od prazgodovine ukvarjali tudi z ribištvom, kar je pripomoglo k mešanju kultur.
Občasni zlomi kulturnih sistemov so imeli številne vzroke. Eden od njih so bile potrebe po delavcih, ki so občasno povzročile povečanje števila prebivalcev preko meja ekološke vzdržnosti. Drug vzrok so bila obdobja podnebnih nestabilnosti, ki so povzročila upadanje števila prebivalcev in propad centralne oblasti. Regija je bila občutljiva na vpade obmejnih hribovskih plemen, katerim so sledile motnje v trgovanju in zanemarjanje namakalnih sistemov. Eden od vzrokov so bile tudi težnje mestnih držav, da se otresejo centralne oblasti, ki so privedle do drobitve oblasti na plemenske ali manjše regionalne enote.W.R. Thompson (2004). Complexity, Diminishing Marginal Returns, and Serial Mesopotamian Fragmentation. Journal of World Systems Research 3.
Zgodovina thumb|right|200px|Eden od približno 27 kipov lagaškega vladarja Gudea (2144-2124 pr. n. št.), izdelan iz diorita
Prazgodovina antičnega Bližnjega vzhoda se je začela v mlajši kameni dobi. Slikovno pisavo so iznašli v obdobju Uruk IV približno v 4. tisočletju pr. n. št. Zapisovanje aktualnih dogodkov in zgodovine Spodnje Mezopotamije se je začelo sredi 3. tisočletja pr. n. št. s klinopisnimi zapisi zgodnjih dinastičnih kraljev in končalo bodisi s prihodom Ahemenidov v poznem 6. stoletju pr. n. št. ali po zmagi muslimanov in vzpostavitvi kalifata v 7. stoletju n. št., ko se je regija preimenovala v Irak.
V tem obdobju je bilo v Mezopotamiji nekaj najstarejših visoko razvitih in socialno kompleksnih držav na svetu. Regija je bila ena od štirih obrečnih civilizacij, v katerih so iznašli pisavo. Druge so se razvile v dolini Nila v Egiptu, dolini Inda na Indijskem podkontinentu in dolini Rumene reke na Kitajskem. V Mezopotamiji je bilo več zgodovinsko pomembnih mest, med njimi Uruk, Nipur, Ninive, Ašur in Babilon in velikih mestnih držav, med njimi Eridu, akadska kraljestva, Tretja dinastija Ura in več asirskih cesarstev. Med najpomembnejše mezopotamske vladarje spadajo kralj Ura Ur-Nammu, ustanovitelj Akadskega cesarstva Sargon Akadski, ustanovitelj Starobabilonske države Hamurabi, Ašur-ubalit II. in ustanovitelj Asirskega cesarstva Tiglat-Pileser I..
Zgodovinska obdobja Prazgodovina in protozgodovina predlončarska mlajša kamena doba A (10000–8700 pr. n. št.) predlončarska mlajša kamena doba B (8700–6800 pr. n. št.) hasunska (~6000 –? pr. n. št.), samarska (~5700 – 4900 pr. n. št.) in halafska kultura (~6000 – 5300 pr. n. št.) ubaidsko obdobje (~5900–4400 pr. n. št.) uruško obdobje (~4400–3100 pr. n. št.) džemdet-nasrsko obdobje (~3100–2900 pr. n. št.)S. Pollock (1999). Ancient Mesopotamia. The Eden that never was. Case Studies in Early Societies, Cambridge: Cambridge University Press, str. 2, ISBN 978-0-521-57568-3. Zgodnja bronasta doba Zgodnje dinastično obdobje (~2900–2350 pr. n. št.) Akadsko kraljestvo (~2350–2100 pr. n. št.) Tretja urska dinastija (2112–2004 pr. n. št.) Zgodnje Asirsko kraljestvo (24.-18. stoletje pr. n. št.) Srednja bronasta doba Zgodnja Babilonija (19.-18. stoletje pr. n. št.) Prva babilonska dinastija (18.-17. stoletje pr. n. št.) Minojska erupcija (okoli 1620 pr. n. št.) Pozna bronasta doba staroasirsko obdobje (16.-11. stoletje pr. n. št.) srednjeasirsko obdobje (okoli 1365-1076 pr. n. št.) Kasiti v Babilonu (okoli 1595-1155 pr. n. št.) Zaton pozne bronaste dobe (12.-11. stoletje pr. n. št.) Železna doba sirsko-hetitske države (11.-7. stoletje pr. n. št.) Novoasirsko cesarstvo (10.-7. stoletje pr. n. št.) Novobabilonsko cesarstvo (7.-6. stoletje pr. n. št.) Klasična antika perzijska Babilonija, ahemendiska Asirija (6.-4. stoletje pr. n. št.) selevkidska Mezopotamija (4.-3. stoletje pr. n. št.) partska Babilonija (3. stoletje pr. n. št.- 3. stoletje n. št.) Osroena (2. stoletje pr. n. št.- 3. stoletje n. št.) Adiabena (1.- 2. stoletje n. št.) Hatra (1.- 2. stoletje n. št.) rimska Mezopotamija, rimska Asirija (2. stoletje n. št.) Pozna antika Asoristan (3-7. stoletje n. št.) muslimanska osvojitev (sredina 7. stoletja n. št.)
Jezik in pisava thumb|right|alt=Square, yellow plaque showing a lion biting in the neck of a man lying on his back|Ena od slonokoščenih nimrudskih okrasnih plošč s podobo leva, ki ubija človeka; novoasirsko obdobje, 9.-7. stoletje pr. n. št.
Najstarejši pisan jezik v Mezopotamiji je bila izolirana aglutinativna sumerščina. V regiji so se poleg sumerskega govorili tudi semitski jeziki. SubartujščinaJ.J. Finkelstein (1955). Subartu and Subarian in Old Babylonian Sources. Journal of Cuneiform Studies 9 (1). z Zagrosa je bila morda sorodna s huritsko-urartski družini jezikov, kar potrjujejo lastna imena in imena rek, gora in različnih obrti. V akadskem in asirskih kraljestvih je prevladovala akadščina, v upravi, verskem obredju, književnosti in znanosti pa se je obdržala sumerščina. Do konca novobabilonskega obdobja se je govorilo več različic akadščine. V prvem Novoasirskem in nato v Ahemenidskem cesarstvu je uradni jezik postala stara aramejščina, ki se je v Mezopotamiji uporabljala že prej. Uradna različica jezika se je imenovala cesarska aramejščina. Akadščina se je začela opuščati, vendar se je, ob sumerščini, še nekaj stoletij uporabljala v templjih. Zadnja akadska besedila so iz poznega 1. stoletja n. št..
Sredi 4. tisočletja pr. n. št. so iznašli klinopis, ki je bil prilagojen sumerskemu jeziku. Ime je dobil po trikotni obliki pisala, s katerim so vtiskovali znake v mokro glino. Zdi se, da se je standardizirana oblika klinopisnih znakov razvila iz slikovne pisave. Najstarejše besedilo, napisano na sedmih tablicah, so odkrili med izkopavanji templja (É) v Uruku, posvečenenega boginji Inani.
Zgodnji znakovni klinopis je zahteval več let učenja. Pisati so znali samo maloštevilčni posamezniki, ki so se najemali kot pisarji. Po uvedbi poenostavljenega zlogovnega klinopisa med vladanjem kralja Sargona se je število pismenih znatno povečalo. Arheologi so med izkopavanji odkrili obsežne arhive starobabilonskih šol za pisarje, iz katerih se je širila pismenost.