Jožef Benedikt Avgust Janez Anton Mihael Adam Habsburško-Lotarinški, bolje poznan kot Jožef II. Habsburško-Lotarinški, rimsko-nemški cesar, * 13. marec 1741, Dunaj, † 20. februar 1790, Dunaj.
Bil je najstarejši sin cesarice Marije Terezije in njenega moža, cesarja Franca I., ter brat Marije Antoinete, Leopolda II., Marije Karoline Avstrijske in Marije Amalije.
Rimsko-nemški cesar je postal po smrti očeta Franca I., avgusta 1765. V tem letu mu je mati Marija Terezija priznala sovladarski položaj v habsburških deželah. Bil je prvi vladar v avstrijskih posestvih unije Habsburžanov in Lotaringov, imenovane Habsburško-Lotarinška. V času sovladarstva se je pretežno ukvarjal z vojsko, državnimi financami, dvorno upravo in zunanjo politiko. Po smrti Marije Terezije (1780) je prevzel samostojno vladanje v habsburških deželah.
Jožef II. je bil zagovornik razsvetljenega absolutizma, tako kot njegov brat Leopold II.; vendar je njegova zavezanost sekularizaciji, liberalizaciji in modernizacijskim reformam naletela na precejšnje nasprotovanje, zaradi česar njegove reforme niso bili v celoti izvedeni. Medtem je njegova slabo premišljena zunanja politika kljub nekaterim ozemeljskim pridobitvam izolirala Avstrijo. Skupaj z rusko Katarino Veliko in pruskim Friderikom II. Velikim je uvrščen kot eden izmed treh velikih razsvetljenskih monarhov. Lažna, a vplivna pisma ga prikazujejo kot nekoliko bolj radikalnega filozofa, kot je verjetno bil. Njegova politika je danes znana kot jožefinizem. V okviru jožefinskih reform je med drugim uvedel versko strpnost, omejil vpliv Cerkve, ukinil tlačanstvo, centraliziral upravo in sodstvo, poenotil šolstvo ter poskušal okrepiti državno oblast z enotnim upravnim in jezikovnim sistemom. Bil je podpornik umetnosti, zlasti skladateljev, kot sta Wolfgang Amadeus Mozart in Antonio Salieri. Umrl je brez znanih preživelih zakonitih potomcev, nasledil ga je mlajši brat Leopold II., toskanski vojvoda.
Njegov moto je bil: Virtute et exemplo (»Z vrlino in zgledom«).
Zgodnje življenje sličica|Nadvojvoda Jožef, ok. 1749 (slika Martina van Meytensa) Rodil se je v ponedeljek, 13. marca 1741, ob dveh zjutraj v dunajskem Hofburgu, glavni hiši in upravnem središču habsburške dinastije. Naslednji dan ga je papeški nuncij s pomočjo kar šestnajstih drugih prelatov krstil pod imenom Josephus Benedictus Joannes Antonius Michael Adamus. Botra, papeža Benedikta XIV. in poljskega kralja Avgusta III., so zastopali delegati. Imel je 15 bratov in sester, od katerih jih je 6 umrlo pred adolescenco.
Izobraževanje Jožef II. je prejel celovito in skrbno strukturirano izobrazbo. Njegovo zgodnje izobraževanje je nadzorovala skupina uglednih učiteljev, ki jih je izbrala Marija Terezija, med katerimi sta bila predvsem Pater Anton von Weger in Karl Joseph Batthyány, ki sta bila Jožefova hofmeistra in jima je bilo zaupano, da nadzirata njegovo izobraževanje. Poleg njiju je pomembno vlogo pri Jožefovem izobraževanju igralo še več drugih mentorjev. Johann Wilhelm Höller Franz in Bernhard Weickhart sta bila odgovorna za poučevanje latinščine in klasičnih študij, ki sta mu zagotovila temelje zgodovinskih in filozofskih besedil. Jean Bréquin, Francoz, pa je bil zadolžen za poučevanje matematike. Velik del njegove izobrazbe se je osredotočal na zgodovino, ki jo je poučeval državni sekretar Christoph von Bartenstein.
Poroki in otroka levo|sličica|Prihod Izabele Parmske ob njeni poroki z Jožefom II., 1760 (slika Martina van Meytensa) Čeprav je bila Jožefova poroka, ki se je zgodila pri devetnajstih letih, neizogiben politični dogovor, se je izkazala za prijetno za celotno trajanje. Poroka je bila povezana z diplomatsko avstro-francosko zveza leta 1756. Pri njej sta sodelovala gospa de Pompadour, ljubica Ludvika XV., in avstrijski kancler princ Wenzel Anton von Kaunitz. Ludvik XV. je predlagal, da se Jožef, mladoletni dedič avstrijskega prestola, poroči z njegovo vnukinjo Izabelo Parmsko, da bi utrdil habsburško-burbonsko zavezništvo. Navdušen je bil tudi Jožef, ki je občudoval Izabelin videz, ko je videl njen portret, in Marija Terezija. Poroka je bila razkošno praznovana junija 1760. Obred je v avguštinski cerkvi vodil papeški legat Boromeo. sličica|Poročni obred v avguštinski cerkvi med Jožefom in Izabelo ( Martin van Meytens, okoli 1760/65) Poroka Jožefa in Izabele je privedla do rojstva hčerke Marije Terezije. Izabela se je bala nosečnosti in prezgodnje smrti, ki je bila predvsem posledica prezgodnje izgube matere. Njena lastna nosečnost se je izkazala za še posebej težko, saj je trpela za nosečniško depresijo, čeprav jo je Jožef skrbel in jo poskušal tolažiti. desno|sličica|Praznovanje, organizirano v počastitev poroke cesarja Jožefa II. s princeso Marijo Jožefo Bavarsko. Osrednje figure so trije najmlajši bratje in sestre Jožefa, od leve proti desni nadvojvoda Ferdinand kot ženin, nadvojvoda Maksimilijan Franz kot Kupid in nadvojvodinja Marija Antoaneta kot nevesta. Leta 1763 je Izabela zbolela za črnimi kozami in prezgodnje rodila, kar je povzročilo rojstvo njunega drugega otroka, nadvojvodinje Marije Kristine (roj. 22. novembra 1763), ki je umrla kmalu po rojstvu. Izabela je kmalu zatem umrla. Izguba ljubljene žene in novorojenčka je bila za Jožefa huda, po kateri se je močno obotavljal ponovno poročiti.
Zaradi političnih razlogov in pod nenehnim pritiskom je leta 1765 popustil in se poročil s svojo drugosestrično, princeso Marijo Jožefo Bavarsko, hčerko Karla VII., svetega rimskega cesarja, in nadvojvodinje Marije Amalije Avstrijske. Čeprav je Marija Jožefa ljubila svojega moža, se je v njegovi družbi počutila plašno in manjvredno. Ker nista imela skupnih interesov ali užitkov, razmerje ni ponudilo veliko Jožefu, ki je priznal, da do nje ni čutil ljubezni (niti privlačnosti) v zameno. Prilagodila se je tako, da se je od žene distanciral do te mere, da se ji je skoraj popolnoma izogibal, videval jo je le pri obrokih in po odhodu v posteljo. Marija Jožefa je nato trpela zaradi hladne zveze brez ljubezni. Štiri mesece po drugi obletnici njune poroke je Marija Jožefa zbolela in umrla za črnimi kozami. Jožef je med boleznijo ni obiskal niti se ni udeležil njenega pogreba, čeprav je kasneje izrazil obžalovanje, da ji ni izkazal več prijaznosti in spoštovanja. Ena stvar, ki mu jo je zveza ponudila, je bila izboljšana možnost, da si je prislužil del Bavarske, čeprav je to na koncu privedlo do bavarske nasledstvene vojne. Jožef se ni nikoli več poročil.
Obdobje sovladarstva z Marijo Terezijo sličica|Kronanje nadvojvode Jožefa za rimskega kralja v cesarski katedrali svetega Jerneja v Frankfurtu, 3. april 1764 (slika Martina van Meytensa) Jožef je bil imenovan za člana ustanovnega državnega sveta (Staatsrat) in je začel sestavljati zapisnike, ki jih je brala njegova mati. Ti dokumenti vsebujejo zametke njegove poznejše politike in vseh nesreč, ki so ga nazadnje doletele. Bil je zagovornik verske strpnosti, zavzet za zmanjšanje moči cerkve, razbremenitev kmetov fevdalnih bremen in odpravo omejitev trgovine in znanja. V tem se ni razlikoval od Friderika ali svojega brata in naslednika Leopolda II., vseh razsvetljenih vladarjev 18. stoletja. Poskušal je osvoboditi tlačane, vendar to ni bilo v veljavi po njegovi smrti.
Jožef se je od velikih takratnih vladarjev razlikoval in bil soroden jakobincem v intenzivnosti svojega prepričanja v moč države, kadar jo vodi razum. Kot absolutistični vladar pa je bil prepričan tudi o svoji pravici, da govori v imenu države, ki je ne nadzorujejo zakoni, in o modrosti lastne vladavine. Od matere je podedoval tudi prepričanje o avstrijski hiši v njen "avgustovski" značaj in njeno trditev, da si pridobi vse, kar se ji zdi zaželeno za njeno moč ali dobiček. Ni mogel razumeti, da bi se njegovi filozofski načrti za oblikovanje človeštva lahko srečali z opravičljivim nasprotovanjem.
Sodobniki so Jožefa dokumentirali kot impresivno osebo, a ne nujno všečno. Leta 1760 so mu izročili njegovo dogovorjeno soprogo, dobro izobraženo Izabelo Parmsko. Zdi se, da je bil Jožef vanjo zaljubljen, toda Izabela je imela raje družbo Jožefove sestre, Marije Kristine Avstrijske. Pruski cesar Friderik II. je imel očiten prevzetni značaj cesarja, ki ga je po njunem prvem srečanju leta 1769 opisal kot ambicioznega in sposobnega zanetiti svet. Francoski minister Vergennes, ki je Jožefa srečal med njegovim inkognito potovanjem leta 1777, ga je ocenil kot "ambicioznega in despotskega". Avgusta 1765 je njegov oče, po epileptičnem napadu, umrl. V pismu svojemu nekdanjemu mentorju Batthyanyju je Jožef, ki je samodejno postal cesar, izrazil žalost in samopomilovanje ob očetovi smrti.
levo|sličica|Jožef II., 1764
Kot cesar, nominalni vodja častitljive, a neaktivne ustanove, znane kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, je imel le malo resnične moči. Jožefu je bilo v času življenja njegove matere dovoljeno imeti le toliko oblasti, kolikor mu jo je bila pripravljena prepustiti Marija Terezija, nadvojvodinja Avstrije ter kraljica Češke in Ogrske. Dejansko oblast je imela Marija Terezija, ki je vladala avstrijskim dednim deželam. Sprejela je izjemno odločitev, da svojega sina imenuje za sovladarja, saj je menila, da vlade ne more več voditi sama. Jožef ni imel druge moči kot v vojski, državni blagajni, dvorni upravi in zunanji politiki. Tudi ta oblast je bila omejena, saj je imela njegova mati zadnjo besedo pri vseh pomembnih vprašanjih. Čeprav je imel Jožef nekoliko več vpliva pri vojaških zadevah, ga je preudarno redko uporabljal, ker se je zavedal materine jeze in ji je vedno izkazoval spoštovanje kot podrejeni.
Kot sovladar ob svoji materi, cesarici Mariji Tereziji, od leta 1765 naprej, se je Jožef II. hitro vključil v finančno upravo habsburške monarhije, pri čemer je prepoznal nujno potrebo po reformi in racionalizaciji državnega ter dvornega proračuna. Avstrijski fiskalni sistem je bil v tistem času znan po svoji neučinkovitosti in je bil močno obremenjen s stroški vzdrževanja razkošnega cesarskega dvora, obsežne birokracije in velike stalne vojske. Jožef, ki so ga navdihovale razsvetljenske ideje o učinkovitosti in koristnosti, je zagovarjal bolj centraliziran in odgovoren pristop k javnim financam.
Ena njegovih prvih prioritet je bila pridobiti jasnejši vpogled v finančno stanje monarhije, ki je bilo dolgo časa zakrito zaradi razdrobljenega sistema regionalnih računov in pomanjkanja standardiziranih postopkov. Jožef si je prizadeval za uvedbo bolj sistematičnega in preglednega knjigovodstva ter vztrajal pri podrobnih in rednih finančnih poročilih dvornih in državnih uradov. Prav tako je skušal zmanjšati nepotrebne izdatke na dvoru, pri čemer je omejeval razkošno porabo za ceremonije, slavja in osebne privilegije, ki so zaznamovali vladavino prejšnjih habsburških vladarjev.desno|sličica|Cesar Jožef II. in veliki vojvoda Peter Leopold Toskanski, Pompeo Batoni, 1769, Umetnostnozgodovinski muzej, DunajJožef je uvedel zmanjšanje velikosti in stroškov cesarskega dvora, zmanjšal število dvornih uradnikov in služabnikov ter skušal omejiti razkošje dvornega življenja. Zavzemal se je za idejo, da mora monarhija služiti državi in ne obratno, ter da je treba kraljevska sredstva uporabljati za skupno dobro, ne pa za osebno razkošje. Poleg tega je zagovarjal reformo pobiranja davkov, pri čemer si je prizadeval za pravičnejšo porazdelitev davčnega bremena in večjo učinkovitost pri zbiranju državnih prihodkov.