Edinburg (angleško Edinburgh , ) je glavno mesto Škotske in eno od njenih 32 občinskih območij. Mesto leži na jugovzhodu Škotske in ga na severu omejuje estuarij Firth of Forth, na jugu pa Pentland Hills. Edinburg je imel sredi leta 2020 506.520 prebivalcev, zaradi česar je bilo drugo najbolj naseljeno mesto na Škotskem in sedmo najbolj naseljeno mesto v Združenem kraljestvu.
Edinburg, ki je vsaj od 15. stoletja priznan kot glavno mesto Škotske, je sedež škotske vlade, škotskega parlamenta, najvišjih sodišč na Škotskem in palače Holyroodhouse, uradne rezidence britanskega monarha na Škotskem. Je tudi letno prizorišče generalne skupščine Škotske cerkve. Mesto je že dolgo središče izobraževanja, zlasti na področju medicine, škotskega prava, literature, filozofije, znanosti in tehnike. Univerza v Edinburgu, ustanovljena leta 1582 in danes ena od treh v mestu, velja za eno najboljših raziskovalnih ustanov na svetu. Je drugo največje finančno središče v Združenem kraljestvu, četrto največje v Evropi in trinajsto največje mednarodno.
Mesto je kulturno središče in je dom institucij, vključno z Narodnim muzejem Škotske, Škotsko nacionalno knjižnico in Škotsko narodno galerijo. Mesto je znano tudi po Edinburškem mednarodnem festivalu in Fringeu, pri čemer je slednji največji letni mednarodni umetniški festival na svetu. Zgodovinska mesta v Edinburghu vključujejo Edinburški grad, palačo Holyroodhouse, cerkve sv. Gilesa, Greyfriars in Canongate ter obsežno jurijansko novo mesto, zgrajeno v 18./19. stoletju. Staro in novo mesto Edinburga sta skupaj uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, ki ga od leta 1999 upravlja Edinburška svetovna dediščina. Zaradi zgodovinskih in kulturnih znamenitosti mesta je postalo druga najbolj obiskana turistična destinacija v Združenem kraljestvu, saj pritegne 4,9 milijonov obiskov, vključno z 2,4 milijona iz tujine v letu 2018.
Edinburg upravlja svet mesta Edinburgh, enotna oblast. Območje občinskega sveta mesta Edinburg je imelo sredi leta 2021 ocenjeno 526.470 prebivalcev in vključuje obrobna mesta in vasi, ki niso del ožjega Edinburga. Mesto je v regiji Lothian in je bilo zgodovinsko del grofije Midlothian (imenovan tudi Edinburghshire).
Etimologija Edin, koren imena mesta, izhaja iz Eidyn, imena za regijo v Cumbricu, britskokeltskem jeziku, ki so ga tam nekoč govorili. Pomen imena ni znan. Okrožje Eidyn je bilo osredotočeno na trdnjavo Din Eidyn, dun ali gradišče Eidyn. Ta trdnjava naj bi bila na Castle Rock, kjer je zdaj Edinburški grad. Obleganje Din Eidyna, ki ga je leta 638 izvedel Oswald, kralj Nortumbrijskih Anglov, je zaznamovalo začetek tristoletnega germanskega vpliva v jugovzhodni Škotski, in postavilo temelje za razvoj škotščine, preden je mesto leta 954 dokončno zavzelo kraljestvo, ki je Angležem znano kot Škotska. Ko se je jezik premaknil iz kumbriške v nortumbrijsko staro angleščino in nato škotščino, je britski din v Din Eidyn zamenjal burgh, kar je povzročilo Edinburgh. V škotski gelščini se din spremeni v dùn, s čimer nastane sodoben Dùn Èideann.
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Najzgodnejše znano človeško bivališče na območju Edinburga je bilo v Cramondu, kjer so našli dokaze o mezolitskem taboru iz leta ok. 8500 pred našim štetjem. Sledi kasnejših naselij iz bronaste in železne dobe so našli na Castle Rocku, Arthur's Seat, Craiglockhart Hills in Pentland Hills.
Ko so Rimljani ob koncu 1. stoletja našega štetja prispeli v Lothian, so našli britsko keltsko pleme, katerega ime so zapisali kot Votadini. Votadini so v zgodnjem srednjem veku prešli v kraljestvo Gododdin, Eidyn pa je služil kot eno od okrožij kraljestva. V tem obdobju je mesto Castle Rock, za katerega se domneva, da je bilo trdnjava Din Eidyn, postalo glavno središče kraljestva. Srednjeveška pesnitev Y Gododdin opisuje vojno skupino iz vsega britskega sveta, ki se je zbrala v Eidynu pred usodnim napadom; to lahko opisuje zgodovinski dogodek okoli leta 600 našega štetja.
Leta 638 so trdnjavo Gododdin oblegale sile, zveste kralju Oswaldu iz Northumbrije, in približno v tem času je nadzor nad Lothianom prešel na Angle. Njihov vpliv se je nadaljeval naslednja tri stoletja do okoli leta 950, ko je bila med vladavino Indulfa, sina Konstantina II., »burgh« (trdnjava), imenovana v Pictish Chronicle iz 10. stoletja kot oppidum Eden, prepuščena Škotom. Od takrat naprej je večinoma ostal pod njihovo jurisdikcijo.
Kraljevo mesto je ustanovil kralj David I. Škotski v zgodnjem 12. stoletju na zemljišču, ki je pripadalo kroni, čeprav datum listine ni znan. Prvi dokumentarni dokaz o srednjeveškem mestu je kraljeva listina; ok. 1124–1127 je kralj David I. podelil toft v samostanu Dunfermline. Zdi se, da je bilo v času vladavine Davida I. ustanovljeno tudi okrožje Edinburgh, ki je sprva verjetno pokrivalo ves Lothian, vendar sta do leta 1305 vzhodni in zahodni del Lothian postala Haddingtonshire in Linlithgowshire, tako da je Edinburgh ostal okrožno mesto grofije in pokrival osrednji del Lothian, ki se je imenoval Edinburghshire ali Midlothian (slednje ime je bilo neformalno, vendar pogosto uporabljeno, alternativno, dokler ni bilo ime okraja zakonsko spremenjeno leta 1947). "Local Government (Scotland) Act 1947: Section 127", legislation.gov.uk, The National Archives, 1947 c. 43 (s. 127), retrieved 24 December 2022
Edinburg je bil v veliki meri pod angleškim nadzorom od 1291 do 1314 in od 1333 do 1341, med vojnami za neodvisnost Škotske. Ko so Angleži leta 1298 napadli Škotsko, se je Edvard I. Angleški odločil, da ne bo vstopil v Edinburg, ampak je šel s svojo vojsko mimo njega.
Sredi 14. stoletja ga je francoski kronist Jean Froissart opisal kot glavno mesto Škotske (okoli 1365), Jakob III. Škotski (1451–88) pa ga je v 15. stoletju omenil kot »glavno mesto našega kraljestva«. Leta 1482 je Jakob III. »podelil in za vedno potrdil omenjenemu provostu, bailiesu, uradniku, svetu in skupnosti ter njihovim naslednikom funkcijo šerifa v Burghu za vedno, ki jo bo provost opravljal za čas kot šerif in Bailies za čas kot šerifov namestnik skupaj in posamično; s polno močjo za vodenje sodišč, za kaznovanje kršiteljev ne samo z izgonom, ampak s smrtjo, za imenovanje uradnikov sodišča in za vse ostalo, kar spada k funkciji šerifa; kot tudi da uporabijo za svojo lastno pravilno uporabo globe in zasege, ki izhajajo iz opravljanja omenjene funkcije.« Kljub temu, da so ga Angleži leta 1544 požgali, se je Edinburg še naprej razvijal in rasel in je bil v središču dogodkov v škotski reformaciji v 16. stoletju in vojnah zaveze v 17. stoletju. Leta 1582 je edinburški mestni svet od kralja Jakoba VI. dobil kraljevo listino, ki dovoljuje ustanovitev univerze; ustanova, ustanovljena kot Tounis College (mestna šola), se je razvila v Univerzo v Edinburgu, kar je prispevalo k osrednji intelektualni vlogi Edinburga v naslednjih stoletjih.
17. stoletje
Leta 1603 je škotski kralj Jakob VI. nasledil angleški prestol, ki je združil kroni Škotske in Anglije v osebno unijo, znano kot Unija kron, čeprav je Škotska v vseh drugih pogledih ostala ločeno kraljestvo. Leta 1638 je poskus kralja Karla I., da bi uvedel anglikanske cerkvene oblike na Škotskem, naletel na močno prezbiterijansko nasprotovanje, ki je kulminiralo v spopadih med vojnami treh kraljestev. Kasnejša škotska podpora obnovi Charlesa Stuarta na angleški prestol je povzročila okupacijo Edinburgha s strani sil Commonwealtha Anglije Oliverja Cromwella – New Model Army – leta 1650.
V 17. stoletju so bile meje Edinburga še vedno določene z obrambnim mestnim obzidjem. Posledično se je rastoče prebivalstvo mesta prilagodilo s povečanjem višine hiš. Stavbe z 11 ali več nadstropji so bile običajne in so bile opisane kot predhodnice sodobnega nebotičnika. Večino teh starih struktur so nadomestile pretežno viktorijanske stavbe, ki jih vidimo v današnjem starem mestnem jedru. Leta 1611 je parlament z aktom ustanovil vrhovne policiste Edinburga, da skrbijo za red v mestu, ki naj bi bila najstarejša statutarna policijska sila na svetu.
18. stoletje
Po pogodbi o uniji leta 1706 sta parlamenta Anglije in Škotske leta 1706 oziroma 1707 sprejela akta o uniji, ki sta obe kraljestvi združili v Kraljevino Veliko Britanijo s 1. majem 1707. Posledično se je parlament Škotske združil s parlamentom Anglije in oblikoval parlament Velike Britanije, ki je zasedal v Westminstru v Londonu. Uniji so nasprotovali številni Škoti, kar je povzročilo nemire v mestu.
Do prve polovice 18. stoletja je bil Edinburgh opisan kot eno najbolj gosto naseljenih, prenaseljenih in nehigijenskih mest v Evropi. Obiskovalce je presenetilo dejstvo, da si družbeni sloji delijo isti urbani prostor, celo živijo v istih stanovanjskih stavbah; čeprav je tu res prevladovala oblika družbene segregacije, pri čemer so trgovci po navadi zasedli cenejše kleti in podstrešja, medtem ko so premožnejši poklicni razredi zasedli dražja srednja nadstropja.
Med jakobitsko vstajo leta 1745 je Edinburg za kratek čas zasedla jakobitska Višavska vojska, preden je vkorakala v Anglijo. Po končnem porazu pri Cullodenu je sledilo obdobje povračilnih ukrepov in pomiritve, ki je bilo v veliki meri usmerjeno proti uporniškim klanom. V Edinburgu je mestni svet, ki si je želel posnemati London z uvedbo izboljšav mesta in širitve severno od gradu, ponovno potrdil svojo vero v Unijo in zvestobo hannovrskemu monarhu Juriju III. z izbiro imen za ulice v Novem mestu: na primer Rose Street in Thistle Street; in za kraljevo družino, George Street, Queen Street, Hanover Street, Frederick Street in Princes Street (v čast Jurijevih dveh sinov). Dosledno geometrijska postavitev tlorisa za razširitev Edinburga je bila rezultat velikega natečaja v urbanističnem načrtovanju, ki ga je organiziral mestni svet leta 1766.Alexis Joachimides, "Edinburgh's First New Town from a Transnational Perspective – Continental Sources for Eighteenth-Century Town Planning in Britain", in Maria Effinger, et al. (eds.), Von analogen und digitalen Zugängen zur Kunst: Festschrift für Hubertus Kohle zum 60. Geburtstag (Heidelberg University: arthistoricum.net, 2019), pp. 71–82.
V drugi polovici stoletja je bilo mesto v središču škotskega razsvetljenstva, ko so bili misleci, kot so David Hume, Adam Smith, James Hutton in Joseph Black, znane osebnosti na njegovih ulicah. Edinburg je postal pomembno intelektualno središče, zaradi česar so ga poimenovali severne Atene zaradi številnih neoklasicističnih stavb in slovesa učenja, ki spominja na starodavne Atene. V romanu Tobiasa Smolletta The Expedition of Humphry Clinker iz 18. stoletja en lik Edinburg opisuje kot »žarišče genija«. Edinburg je bil tudi glavno središče škotske knjižne trgovine. Zelo uspešen londonski knjigarnar Andrew Millar je bil tam vajenec Jamesa McEuena.
Od leta 1770 dalje so poklicni in poslovni razredi postopoma zapuščali staro mestno jedro v korist bolj elegantnih »enodružinskih« rezidenc Novega mesta, migracija, ki je spremenila družbeni značaj mesta. Po besedah najpomembnejšega zgodovinarja tega razvoja je bila »enotnost družbenega občutka ena najdragocenejših dediščin starega Edinburga in njeno izginotje je bilo na široko in pravilno objokovano.«
19. in 20. stoletje