Bayreuth (, zgornjefrankovsko Bareid; ) je mesto na severnem Bavarskem v Nemčiji, ob reki Rdeči Majni v dolini med Frankovsko Juro in Fichtelgebirge. Korenine mesta segajo v leto 1194. V 21. stoletju je glavno mesto Zgornje Frankovske in je imela 74.506 prebivalcev (2022). Gosti letni festival Bayreuth (Bayreuther Festspiele), na katerem so predstavljene izvedbe oper nemškega skladatelja Richarda Wagnerja iz 19. stoletja.
Je pomembno kulturno središče in sedež Univerze v Bayreuthu.
Zgodovina Srednji vek in zgodnji novi vek
Mesto naj bi ustanovili grofje Andeški verjetno okoli sredine 12. stoletja,Mayer, Bernd and Rückel, Gert (2009). Bayreuth – Tours on Foot, Heinrichs-Verlag, Bamberg, p.5, . vendar je bilo prvič omenjeno leta 1194 kot Baierrute v dokumentu bamberškega škofa Otona II. Zlog -rute lahko pomeni Rodung ali 'jasa', medtem ko Baier- označuje priseljence iz bavarske regije.
Že prej dokumentirano sta bili vasi, ki sta se pozneje združili v Bayreuth: Seulbitz (leta 1035 kot kraljeva salijska posest Silewize v dokumentu cesarja Konrada II.) in St. Johannis (mogoče 1149 kot Altentrebgast). Tudi okrožje Altstadt (prej Altenstadt) zahodno od mestnega središča mora biti starejše od samega mesta Bayreuth. Še starejše sledi človekove prisotnosti so našli v zaselkih Meyernberg: kose lončene in lesene posode so na podlagi okrasja datirali v 9. stoletje.Stuhlfauth, Adam (1991). Fundberichte zur Vor- und Frühgeschichte im Gebiet der Fränkischen Alb in the Archives for History of Upper Franconia, 35th volume, 3rd section, Bayreuth 1991
Medtem ko je bil Bayreuth prej (1199) omenjen kot vila ('vas'), se je izraz civitas ('mesto') prvič pojavil v dokumentu, objavljenem leta 1231. Lahko torej domnevamo, da je Bayreuth dobil listino mesta med 1200 in 1230. Mestu so do leta 1248 vladali grofje Andeško-Meranski. Potem ko so leta 1260 izumrli, so dediščino prevzeli nürnberški grofje iz rodbine Hohenzollern.
Že leta 1361 je cesar Karel IV. Luksemburški podelil graščaku Frideriku V. Nürnberškemu pravico do kovanja kovancev za mesti Bayreuth in Kulmbach.
Leta 1398 je bil Bayreuth ločen od Nürnberga in je postal kneževina Bayreuth (). Do leta 1604 pa je bil knežja rezidenca in središče ozemlja grad Plassenburg v Kulmbachu in kot tako je bilo ozemlje uradno znano kot Kneževina Kulmbach. Mesto Bayreuth se je razvijalo počasi in so ga vedno znova prizadele katastrofe.
Bayreuth je bil prvič objavljen na zemljevidu leta 1421.
Februarja 1430 so husiti opustošili Bayreuth, mestna hiša in cerkve pa so bile porušene. Matthäus Merian je leta 1642 ta dogodek opisal takole: »Leta 1430 so husiti iz Češke napadli / Culmbach in Barreut / in zagrešili veliko okrutnost / kot divje živali / nad navadnimi ljudmi / in nekaterimi posamezniki. / Duhovniki / menihi in redovnice ali so jih sežigali na grmadi / ali pa so jih odpeljali na led jezer in rek / (v Frankoniji in na Bavarskem) in jih polili z mrzlo vodo / ter jih pobili na obžalovanja vreden način / kot poroča Boreck v Bohemian Chronicle, stran 450.«Frühwald (Hg.): Fränkische Städte und Burgen um 1650 based on texts and engravings by Merian, Sennfeld 1991.
Do leta 1528, manj kot deset let po začetku reformacije, so gospodje frankovskih mejnih grofov prešli na luteransko vero.
Leta 1605 je velik požar, ki ga je povzročila malomarnost, uničil 137 od 251 mestnih hiš. Leta 1620 je izbruhnila kuga, leta 1621 pa je bil v mestu še en velik požar. Mesto je trpelo tudi med tridesetletno vojno.
Prelomnica v zgodovini mesta je bilo leto 1603, ko je grof Kristijan, mejni grof Brandenburg-Bayreuth, sin volilnega kneza Ivana Jurija Brandenburškega, preselil plemiško rezidenco z gradu Plassenburg nad Kulmbahom v Bayreuth. Prva Hohenzollernova palača je bila zgrajena v letih 1440–1457 pod mejnim grofom Ivanom Alkimistom. Bila je predhodnica današnje Stare palače (Altes Schloss) in je bila večkrat razširjena in prenovljena. Razvoj nove prestolnice je zaradi tridesetletne vojne stagniral, nato pa so mestu dodali številne baročne stavbe. Po Kristijanovi smrti leta 1655 mu je sledil njegov vnuk Kristijan Ernest, ki je vladal od leta 1661 do 1712. Bil je izobražen in velik popotnik, čigar učitelj je bil državnik Joachim Friedrich von Blumenthal. Ustanovil je krščansko-ernestinumsko gimnazijo in leta 1683 sodeloval pri osvoboditvi Dunaja, ki so ga oblegali Turki. V spomin na ta podvig je dal zgraditi mejni grofovski vodnjak kot spomenik, na katerem je upodobljen kot zmagovalec nad Turki; zdaj stoji zunaj Nove palače (Neues Schloss). V tem času sta bila zgrajena zunanji obroč mestnega obzidja in grajska kapela (Schlosskirche).
18. stoletje
Naslednik Kristijana Ernesta, prestolonaslednik in kasnejši mejni grof, Jurij Viljem, je leta 1701 začel ustanavljati takrat neodvisno mesto St. Georgen am See (danes okrožje St. Georgen) z gradom, tako imenovanim Ordensschloss, mestno hišo, zapor in manjšo vojašnico. Leta 1705 je ustanovil Red iskrenosti (Ordre de la Sincérité), ki se je leta 1734 preimenoval v Red rdečega orla in dal zgraditi samostansko cerkev, ki je bila dokončana leta 1711. Leta 1716 je bila ustanovljena knežja tovarna porcelana v St. Georgen.
Prvi 'grad' v parku Ermitaž je takrat zgradil mejni grof Jurij Viljem (1715–1719).
Leta 1721 je mestni svet pridobil palačo baronice Sponheim (današnja Stara mestna hiša ali Altes Rathaus) kot nadomestilo za mestno hišo, zgrajeno leta 1440 sredi tržnice in uničeno v požaru.
Leta 1735 je zasebni sklad v St. Georgenu ustanovil dom za ostarele, tako imenovano Gravenreuth Stift. Stroški gradnje so presegli sredstva ustanove, vendar jim je na pomoč priskočil mejni grof Friderik.
Bayreuth je svojo zlato dobo doživel med vladavino (1735–1763) mejnega grofa Friderika in mejne grofice Wilhelmine iz Bayreutha, najljubše sestre Friderika II. Velikega. V tem času so pod vodstvom dvornih arhitektov Josepha Saint-Pierra in Carla von Gontarda nastale številne dvorne stavbe in znamenitosti: Operna hiša mejne grofije z bogato opremljenim baročnim gledališčem (1744–1748), Novi 'grad' in Sončni tempelj (1749–1753) v Ermitažu, Nova palača z dvoriščnim vrtom (1754 in naprej), ki je nadomestila Staro palačo, ki je pogorela zaradi malomarnosti mejnega grofa, in veličastna vrsta stavb na današnji Friedrichstraße. Obstajala je celo edinstvena različica rokoko arhitekturnega sloga, tako imenovani Bayreuthski rokoko, ki je zaznamoval prej omenjene stavbe, predvsem njihovo notranjo opremo.
Stare, mračne vhodne stavbe so porušili, ker so ovirale promet in so bile zastarela oblika obrambe. Obzidje je bilo ponekod nadzidano. Mejni grof Friderik je uspešno obvaroval svojo kneževino pred vojnami, ki jih je v tem času vodil njegov svak Friderik Veliki, in posledično prinesel čas miru v Frankovsko kraljestvo.
Leta 1742 je bila ustanovljena Friderikova akademija, ki je leta 1743 postala univerza, vendar je bila istega leta po resnih nemirih zaradi negativnega odziva prebivalstva prestavljena v Erlangen. Univerza je tam ostala do danes. Od leta 1756 do 1763 je delovala tudi akademija znanosti in umetnosti.
Rimokatoličani so dobili pravico postaviti molilnico in tu so se ponovno naselile judovske družine. Leta 1760 so odprli sinagogo in leta 1787 posvetili judovsko pokopališče.
Grofica Wilhelmina je umrla leta 1758, in čeprav se je mejni grof Friderik ponovno poročil, je bil zakon kratkotrajen in brez težav. Po njegovi smrti leta 1763 se je veliko umetnikov in obrtnikov preselilo v Berlin in Potsdam, da bi delali za kralja Friderika Velikega, ker Friderikov naslednik, mejni grof Friderik Kristijan, ni imel veliko razumevanja za umetnost. Sredstev mu je primanjkovalo tudi zaradi razgibanega življenjskega sloga predhodnika, saj so stavbe in plače predvsem tujih umetnikov požrle veliko denarja. Na primer, dvor – ki je pod Jurijem Frederikom Karlom obsegal približno 140 ljudi – je do konca vladavine mejnega grofa Friderika zrasel na približno 600 zaposlenih.Hübschmann, E. et al. (1992). Bayreuth – umgeguckt und hinterfragt, Bumerang Verlag, Bayreuth Do leta 1769 je bila kneževina tik pred bankrotom.
Leta 1769 je mejni grof Karel Aleksander iz Ansbachove linije frankovskih Hohenzollernov sledil Frideriku Kristijanu brez otrok in Bayreuth je postal sekundarno prebivališče. Karel Aleksander je še naprej živel v Ansbachu in redko prihajal v Bayreuth.
Leta 1775 je bil Brandenburški ribnik (Brandenburger Weiher) v St.Georgenu izsušen.
Po abdikaciji zadnjega mejnega grofa Karla Aleksandra iz kneževine Ansbach in Bayreuth 2. decembra 1791 so njena ozemlja postala del pruske province. Njeno upravo je v začetku leta 1792 prevzel pruski minister Karl August von Hardenberg.
Mestno jedro ima še vedno značilno zgradbo bavarske ulične tržnice: naselje je združeno okoli ceste, ki se razširi v trg; v sredini je bila mestna hiša. Ločeno od nje je stala cerkev in na majhnem griču je stal grad. Približno šestdeset let pozneje je mesto (takrat majhna vasica) postalo podrejeno državi Hohenzollernov, ob razdelitvi te dežele pa je Bayreuth pristal v grofiji Kulmbach.
19. stoletje Leta 1804 se je pisatelj Jean Paul Richter iz Coburga preselil v Bayreuth, kjer je živel do svoje smrti leta 1825.
Vladavina Hohenzollernov nad kneževino Kulmbach-Bayreuth se je končala leta 1806 po porazu Prusije s strani Napoleonove Francije. Med francosko okupacijo od 1806 do 1810 je bil Bayreuth obravnavan kot provinca francoskega cesarstva in je moral plačevati visoke vojne prispevke. Bil je pod upravo grofa Camille de Tournona, ki je napisal podroben popis nekdanje kneževine Bayreuth. 30. junija 1810 je francoska vojska predala nekdanjo kneževino današnji Kraljevini Bavarski, ki jo je kupila od Napoleona za 15 milijonov frankov. Bayreuth je postal glavno mesto bavarskega okrožja Mainkreis, ki se je kasneje spremenilo v Obermainkreis in se končno preimenovalo v provinco Zgornja Frankovska.
Ko so Bavarsko odprle železnice, je glavna proga od Nürnberga do Hofa šla mimo Bayreutha, preko Lichtenfelsa, Kulmbacha in Neuenmarkt-Wirsberga do Hofa. Bayreuth je prvič dobil železniško povezavo leta 1853, ko je bila na mestne stroške zgrajena železnica Bayreuth–Neuenmarkt–Wirsberg. Leta 1863 ji je sledila proga do Weidna, leta 1877 železnica do Schnabelwaida, leta 1896 odcep do Warmensteinacha, leta 1904 odcep do Hollfelda in leta 1909 odcep prek Thurnaua do Kulmbacha, znan kot Thurnauer Bockala (kar pomeni nekaj podobnega kot 'Thurnau koza').
17. aprila 1870 je Richard Wagner obiskal Bayreuth, ker je bral o Operni hiši mejne grofije, katere velik oder se je zdel primeren za njegova dela. Vendar pa orkestrska jama ni mogla sprejeti velikega števila glasbenikov, potrebnih na primer za Nibelunški prstan, in ambient avditorija se je zdel neprimeren za njegovo skladbo.The Artwork of the Future (Das Kunstwerk der Zukunft) Tako se je poigraval z idejo o gradnji lastne festivalne dvorane (Festspielhaus) v Bayreuthu. Mesto ga je podprlo pri tem projektu in mu dalo na razpolago kos zemlje, nepozidano območje zunaj mesta med železniško postajo in Hohe Warte, Grüner Hügel ('Zeleni grič'). Istočasno je Wagner pridobil posest v Hofgartnu za gradnjo lastne hiše Wahnfried. 22. maja 1872 je bil položen temeljni kamen za Festivalno dvorano, ki je bila 13. avgusta 1876 uradno odprta (glej Bayreuthski festival). Načrtovanje in gradnja je bila v rokah leipziškega arhitekta Otta Brückwalda, ki je zaslovel že z gradnjo gledališč v Leipzigu in Altenburgu.
Leta 1886 je skladatelj Franz Liszt umrl v Bayreuthu med obiskom hčerke Cosime Liszt, Wagnerjeve vdove. Tako Liszt kot Wagner sta pokopana v Bayreuthu; vendar Wagner tam ni umrl. Umrl je v Benetkah leta 1883, vendar je njegova družina njegovo truplo pripeljala v Bayreuth za pokop.
20. stoletje Do konca Weimarske republike (1900–1933)
Novo stoletje je prineslo tudi nekaj novosti sodobne tehnologije: leta 1892 prve električne ulične luči; leta 1908 mestna električna postaja, istega leta pa prvi kino.