Prambanan (, , javanska pisava ꦫꦫꦗꦺꦴꦁꦒꦿꦁ) je hindujski tempeljski kompleks iz 9. stoletja v posebni provinci Yogyakarta na Južni Javi v Indoneziji, posvečen Trimūrtiju, izrazu Boga kot Stvarnika (Brahma), Ohranjevalca (Višnu) in Uničevalca (Šiva). Tempeljski kompleks je približno 17 kilometrov severovzhodno od mesta Yogyakarta na meji med provincama Osrednja Java in Yogyakarta.
Tempeljski kompleks, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, je največji hindujski tempeljski kompleks v Indoneziji in drugi največji v jugovzhodni Aziji za Angkor Watom. Zanj je značilna visoka in koničasta arhitektura, značilna za hindujsko arhitekturo, ter 47 metrov visoka osrednja stavba znotraj velikega kompleksa posameznih templjev. Tempeljski kompleks Prambanan je prvotno obsegal 240 tempeljskih struktur, ki so predstavljale veličino starodavne javanske hindujske umetnosti in arhitekture ter veljajo tudi za mojstrovino klasičnega obdobja v Indoneziji. Prambanan privablja številne obiskovalce z vsega sveta.
Zgodovina Gradnja
Tempelj Prambanan je največji hindujski tempelj starodavne Jave, prva stavba pa je bila dokončana sredi 9. stoletja. Verjetno jo je začel graditi Rakai Pikatan, odprl pa jo je njegov naslednik, kralj Lokapala. Nekateri zgodovinarji, ki se držijo teorije dvojne dinastije, menijo, da je bila gradnja Prambanana verjetno mišljena kot odgovor hindujske dinastije Sandžaja na bližnja templja Borobudur in Sevu budistične dinastije Sailendra in da je bila namenjena vrnitvi hindujske dinastije Sandžaja na oblast v Osrednji Javi po skoraj stoletju prevlade budistične dinastije Sailendra. Kljub temu je gradnja tega ogromnega hindujskega templja pomenila premik pokroviteljstva dvora Mataram z mahajanskega budizma na šivavitski hinduizem.
Tempelj je na tem mestu prvič zgradil okoli leta 850 n. št. Rakai Pikatan, nato pa sta ga močno razširila kralj Lokapala in Balitung Maha Sambu, kralj Sandžaja iz kraljestva Mataram. Na enem od okraskov na vrhu ograje Šivinega templja so našli kratek napis z imenom pikatan, kar potrjuje, da je bil kralj Pikatan odgovoren za začetek gradnje templja.
Tempeljski kompleks je povezan z napisom Šivagrha iz leta 856 n. št., ki ga je izdal kralj Lokapala in opisuje Šivin tempelj, ki spominja na Prambanana. Po tem napisu je bil Šivin tempelj odprt 12. novembra 856. Po tem napisu je bil tempelj zgrajen v čast bogu Šivi, njegovo prvotno ime pa je bilo Šiva-grha (Šivina hiša) ali Šiva-laja (Šivino kraljestvo).Shivagrha Inscription, Narodni muzej Indonezije
Glede na napis Šiva-grha je bil med gradnjo templja izveden javni vodovodni projekt za spremembo toka reke v bližini templja Šiva-grha. Reka, imenovana reka Opak, zdaj teče od severa proti jugu na zahodni strani kompleksa templja Prambanan. Zgodovinarji menijo, da je bila reka prvotno ukrivljena bolj proti vzhodu in je veljala za preblizu glavnega templja. Strokovnjaki menijo, da je bil premik reke namenjen zaščiti tempeljskega kompleksa pred prelivanjem vulkanskega materiala iz vulkana Merapi. Projekt je bil izveden tako, da je bila reka prerezana vzdolž osi od severa proti jugu vzdolž zunanjega zidu kompleksa templja Šiva-grha. Nekdanji rečni tok je bil zasut in poravnan, da bi ustvarili večji prostor za širitev templja, prostor za vrste pervara (pomožnih) templjev.
Nekateri arheologi menijo, da je bil kip Šive v garbhagrihi (osrednji sobi) glavnega templja oblikovan po vzoru kralja Balitunga in služi kot upodobitev njegovega pobožanskega jaza po smrti.Soetarno, Drs. R. second edition (2002). Aneka Candi Kuno di Indonesia (Ancient Temples in Indonesia), pp. 16. Dahara Prize. Semarang. . Tempeljski kompleks so širili zaporedni kralji Matarama, kot sta Daksa in Tulodong, z dodatkom več sto templjev pervara okoli glavnega templja.
Z glavnim stolpom prasade, ki se dviga do 47 metrov visoko, obsežen obzidan tempeljski kompleks sestavlja 240 struktur. Tempelj Šiva-grha Trimurti je bil najvišji in najveličastnejši svojega časa. Dejansko je tempeljski kompleks največji hindujski tempelj v starodavni Javi, saj noben drug javanski tempelj ni nikoli presegel njegovega obsega. Prambanan je služil kot kraljevi tempelj kraljestva Mataram, kjer se je izvajala večina verskih obredov in žrtvovanj države. Na vrhuncu kraljestva znanstveniki ocenjujejo, da je znotraj zunanjega obzidja tempeljskega kompleksa živelo več sto brahmanov s svojimi učenci. Mestno središče in sodišče Matarama sta stala v bližini, nekje na ravnini Prambanana.
Zapuščenost
Po približno 80 letih uporabe in širjenja so bili okoli polovice 10. stoletja templji skrivnostno zapuščeni. V 1830-ih je Mpu Sindok javanski dvor preselil na Vzhodno Javo, kjer je ustanovil dinastijo Isjana. Vendar pa pravi razlog za zapustitev Osrednje Jave s strani tega javanskega kraljestva Mataram ni bil jasen. Premik je morda povzročil uničujoč izbruh vulkana Merapi leta 1006, ki je približno 25 kilometrov severno od Prambanana v Osrednji Javi ali pa boj za oblast. Ta dogodek je zaznamoval začetek propada templja, saj je bil kmalu zapuščen in je začel propadati.
Templji so se zrušili med velikim potresom v 16. stoletju. Čeprav tempelj ni več pomembno središče čaščenja, so bile ruševine, raztresene po okolici, še vedno prepoznavne in znane lokalnemu prebivalstvu Jave v poznejših časih. Kipi in ruševine so postali tema in navdih za ljudsko pravljico Rara Jonggrang.
Javanski domačini v okoliških vaseh so že pred uradnim ponovnim odkritjem vedeli za ruševine templja, vendar niso poznali njegovega zgodovinskega ozadja: katera kraljestva so vladala ali kateri kralj je naročil gradnjo spomenikov. Posledično so domačini razvili zgodbe in legende, ki so razlagale izvor templjev, prežete z miti o velikanih in prekleti princesi. Prambananu in Sevuju so dali čudovit izvor; v legendi Rara Jonggrang naj bi ju ustvarila množica demonov pod ukazom Bandunga Bondovosa.
Ponovno odkritje
Leta 1733 je Cornelis Antonie Lons, uslužbenec Nizozemske vzhodnoindijske družbe, v svojem dnevniku objavil prvo poročilo o templju Prambanan. Lons je spremljal Juliusa Fredericka Coyetta, komisarja Družbe za severovzhodno obalo Jave, v Kartasuro, takratno prestolnico Matarama, močnega lokalnega javanskega kraljestva. Med svojim bivanjem v Osrednji Javi je imel priložnost obiskati ruševine templja Prambanan, ki ga je opisal kot »brahmanske templje«, ki spominjajo na goro kamenja.
Po delitvi sultanata Mataram leta 1755 so bile ruševine templja in reka Opak uporabljene za razmejitev meje med sultanatima Yogyakarta in Surakarta, ki je bila sprejeta kot sedanja meja med Yogyakarto in provinco Osrednja Java.
Tempelj je v začetku 19. stoletja pritegnil mednarodno pozornost. Leta 1803 se je Nicolaus Engelhard, nizozemski guverner severovzhodne obale Jave, ustavil v Prambananu med svojim uradnim obiskom dveh javanskih sultanov: Pakubuwane IV. iz Surakarte in Hamengkubuvane II. iz Yogyakarte. Navdušen nad ruševinami templja je Engelhard leta 1805 naročil H. C. Corneliusa, inženirja, nameščenega v Klatenu, da bi očistil lokacijo zemlje in vegetacije, izmeril območje in naredil risbe templja. To je bil prvi poskus preučevanja in obnove templja Prambanan.
Leta 1811, med kratkotrajno britansko okupacijo Nizozemske Vzhodne Indije, je Colin Mackenzie, geodet v službi Thomasa Stamforda Rafflesa, po naključju naletel na templja. Čeprav je Raffles pozneje naročil popoln pregled ruševin, so desetletja ostale zanemarjene. Nizozemski prebivalci so skulpture odnesli kot vrtne okraske, domačini pa so temeljne kamne uporabili za gradbeni material. Polovičarska izkopavanja arheologov v 1880-ih so namesto tega olajšala plenjenje, saj so številne tempeljske skulpture odnesli kot zbirke.
Rekonstrukcija
Leta 1918 je nizozemska kolonialna vlada začela z obnovo kompleksa; vendar se je ustrezna obnova začela šele leta 1930. Zaradi obsežnosti in velikega števila templjev prizadevanja za obnovo trajajo še danes. Do 1930-ih je projekt obnove, ki ga je izvedla Nizozemska vzhodnoindijska arheološka služba, uspešno obnovil dva apitna (bočna) templja na osrednjem dvorišču in dva manjša (pomožna) templja. Pri rekonstrukciji je bila uporabljena metoda anastiloze, pri kateri se porušen tempelj obnovi z uporabo originalnih kamnitih blokov, kolikor je to mogoče.
Obnovitvena prizadevanja so bila ovirana zaradi gospodarske krize v 1930-ih in so se dokončno ustavila zaradi izbruha druge svetovne vojne, pacifiške vojne (1942–1945) in naslednje indonezijske nacionalne revolucije (1945–1949). Po vojni se je leta 1949 obnova templja nadaljevala, kljub temu da je bilo veliko tehničnih risb in fotografij med vojno poškodovanih ali izgubljenih. Obnova glavnega Šivinega templja je bila končana leta 1953 in jo je odprl prvi indonezijski predsednik Sukarno.
Indonezijska vlada je nadaljevala z obnovo, da bi dokončala tempeljski kompleks. Tempelj Brahma je bil obnovljen med letoma 1978 in 1987. Tempelj Višnu je bil obnovljen med letoma 1982 in 1991. Templji Vahana v vzhodnih vrstah in nekaj manjših svetišč so bili dokončani med letoma 1991 in 1993. Tako so bili do leta 1993 postavljeni in dokončani vsi visoki glavni templji osrednjega območja Prambanana, ki jih je hkrati odprl predsednik Suharto, hkrati pa je bil odprt tudi osrednji tempelj kompleksa Sevu v bližini.
Ker je bil velik del originalnega kamnitega dela ukraden in ponovno uporabljen na oddaljenih gradbiščih, je bila obnova precej ovirana. Glede na obseg tempeljskega kompleksa se je vlada v skladu z anastilozno disciplino odločila, da bo svetišča obnovila le, če bo na voljo vsaj 75 % njihovega originalnega zidarstva. Obnova se nadaljuje še danes, prizadevanja pa so zdaj osredotočena na pervare (pomožne) templje zunanjega kompleksa. Pervarski tempelj na vzhodni strani, druga vrsta številka 35, je bil dokončan decembra 2017.
Do februarja 2023 je bilo od prvotno 224 pervarskih templjev popolnoma rekonstruiranih le 6: 4 na vzhodni strani, 1 na južni strani in 1 na severni strani. Dva pervarska templja, vogalni pervarski tempelj z dvojnimi portiki na severovzhodnem vogalu in pervarski tempelj na vzhodni strani, sta bila rekonstruirana v času nizozemske kolonialne dobe Vzhodne Indije okoli 1930-ih. Ostali štirje templji pervara so bili dokončani v letih 2015, 2017, 2019 in 2021. Večina manjših svetišč je zdaj vidna le v temeljih. Obnova templjev pervara bo potekala po fazah. Če naj bi bilo vseh 224 templjev v celoti obnovljenih, bo trajalo vsaj 200 let, saj anastilozna rekonstrukcija enega templja traja približno 8 do 12 mesecev.
V začetku 1990-ih je vlada odstranila tržnico, ki je nastala v bližini templja in prenovila okoliške vasi in riževa polja v arheološki park. Park pokriva veliko območje, od glavne ceste Yogyakarta-Solo na jugu, ki zajema celoten kompleks Prambanan, ruševine templjev Lumbung in Bubrah ter tempeljski kompleks Sevu na severu. Leta 1992 je indonezijska vlada ustanovila državno podjetje z omejeno odgovornostjo (Persero) z imenom PT Taman Wisata Candi Borobudur, Prambanan, dan Ratu Boko. To podjetje je pristojno za upravljanje parka Borobudur Prambanan Ratu Boko in okoliške regije. Prambanan je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Indoneziji.
Odri na prostem in v zaprtih prostorih Trimurti na zahodni strani templja, čez reko Opak, so bili zgrajeni za uprizoritev baleta tradicionalnega epa Ramajana. Ta tradicionalni javanski ples je stoletja star ples javanskega dvora. Od 1960-ih ga vsako noč polne lune izvajajo v templju Prambanan. Od takrat je Prambanan postal ena glavnih arheoloških in kulturnih turističnih znamenitosti v Indoneziji.
Sodobni dogodki
Od obnove glavnih templjev v 1990-ih je Prambanan postal pomembno versko središče za hindujske obrede in slovesnosti na Javi. Balijske in javanske hindujske skupnosti v Yogyakarti in osrednji Javi so oživile svoje prakse letnega izvajanja svetih obredov v Prambananu, kot so Galungan, Tavur Kesanga in Njepi.