Jangce (), imenovana tudi Modra reka ali Jangcekjang, je najdaljša reka v Aziji in tretja najdaljša na svetu (za Amazonko in Nilom), ki v celoti teče znotraj ene države. Izvira na hribu Džari v gorovju Tangula na Tibetanski planoti in teče 6300 km na splošno v vzhodni smeri do Vzhodnokitajskega morja. Je peta največja primarna reka po količini pretoka na svetu. Njeno porečje obsega eno petino ozemlja Kitajske in v njem živi skoraj ena tretjina prebivalstva države.quote="Today, the Yangtze region is home to more than 400 million people, or nearly one-third of China's population. Some of China's largest cities" . Retrieved September 10, 2010. Tradicionalno predstavlja mejo med severno in južno Kitajsko.
Jangce je igrala pomembno vlogo v zgodovini, kulturi in gospodarstvu Kitajske. Tisočletja se je reka uporabljala za vodo, namakanje, sanitarije, transport, industrijo, označevanje meja in vojne. Uspešna delta Jangce ustvari kar 20 % kitajskega BDP. Jez treh sotesk na Jangceju je največja hidroelektrarna na svetu, ki je v uporabi. Sredi leta 2014 je kitajska vlada objavila, da gradi večplastno prometno omrežje, ki vključuje železnice, ceste in letališča, da bi ustvarila nov gospodarski pas ob reki.
Jangce teče skozi široko paleto ekosistemov in je življenjski prostor več endemičnih in ogroženih vrst, kot so: kitajski aligator (Alligator sinensis), jangcejska pliskavka brez plavuti (Neophocaena asiaeorientalis), bil pa je tudi dom zdaj izumrlega jangceškega delfina (bajdži – Lipotes vexillifer) in kitajske mečarice (Psephurus gladius;), pa tudi Dabryjev jeseter ali jangceški jeseter (Acipenser dabryanus), ki je v naravi izumrl. V zadnjih letih je reka trpela zaradi industrijskega onesnaženja, onesnaženja s plastiko, kmetijskega odtoka, zamuljenja ter izgube mokrišč in jezer, kar poslabša sezonske poplave. Nekateri odseki reke so zdaj zaščiteni kot naravni rezervati. Odsek gorvodnega Jangceja, ki teče skozi globoke soteske v zahodnem Junanu, je del zaščitenih območij treh vzporednih rek v Junanu, ki so na Unescovem seznamu svetovne dediščine.Unesco
Etimologija Čáng džjāng () ali Dolga reka je uradno ime za Jangce v mandarinski kitajščini. Vendar pa so Kitajci dali različna imena gorvodnim delom reke do sotočja z reko Min pri Jibinu v Sečuanu. Reka Džinša ('Zlati pesek') se nanaša na 2308 km Jangceja od Jibina navzgor do sotočja z reko Batang blizu Jušuja v Činghaiju, medtem ko reka Tongtian ('reka, ki vodi v nebesa') opisuje 813 km odsek od Jušuja do sotočja reke Tuotuo in reke Dangču.
V stari kitajščini se je Jangce preprosto imenoval Džjang/Kiang,Baxter, Wm. H. & Sagart, Laurent. , p. 56. 2011. Retrieved August 12, 2013. znak fono-semantičnega sestavljenega izvora, ki združuje vodni koren z homofonom (zdaj se izgovarja gōng, vendar *kˤoŋ v stari kitajščini). Kong je bila verjetno beseda v avstroazijskem jeziku lokalnih ljudstev, kot so Jue. Podobno kot *krong v proto-vietnamščini in krung v monu, kar vse pomeni 'reka', je povezano s sodobno vietnamsko sông (reka) in kmersko krung (mesto ob reki), od koder izvira tajsko krung (กรุง glavno mesto), ne kôngkea (voda), ki izvira iz sanskrtskega korena gáṅgā.Philipsen, Philip. Sound Business: The Reality of Chinese Characters, p. 12 . iUniverse (Lincoln), 2005. Retrieved August 12, 2013.
Z dinastijo Han je Džjāng v kitajščini pomenil katero koli reko in ta reka je bila označena kot 'Velika reka' (). Vzdevek (poenostavljena različica )), ki pomeni 'dolg', je bil prvič uradno uporabljen za reko v obdobju šestih dinastij.
Različni deli Jangceja imajo lokalna imena. Od Jibina do Jičanga je reka skozi Sečuan in občino Čongčing znana tudi kot Čuān Džjāng ( ali 'Sečuanska reka'. V Hubeju se reka imenuje tudi Džīng Džjāng () ali 'reka Džing' po Džingdžouju, eni od devetih provinc starodavne Kitajske. V Anhuiju reka prevzame lokalno ime Vǎn Džjāng po skrajšanem imenu za Anhui, vǎn (皖). In Jángzǐ Džjāng () ali 'reka Jangzi', iz katere izhaja ime Jangce, je lokalno ime za spodnji Jangce v regiji Jangdžou. Ime najverjetneje izhaja iz starodavnega trajektnega prehoda, imenovanega Jángzǐ ali Jángzǐdžīn (). Evropejci, ki so prispeli v regijo delte reke Jangce, so to lokalno ime uporabili za celotno reko. Za ločnico med zgornjim in srednjim tokom se šteje Jičang, med srednjim in spodnjim tokom pa Hukou (Džiudžjang).
tibetansko Izvir in zgornji tok Jangceja sta v etničnih tibetanskih območjih Činghaj.Yang & al. Tibetan Geography, p. 73. China Intercontinental Press, 2004. . V tibetanščini je povirje Tuotuo Maču (, dobesedno "rdeča voda"). Tongtian je Driču (, ‘Bri Chu’), dobesedno 'voda samice jaka'; transliterirano v kitajščino ).
Geografija
Reka izvira iz več pritokov v vzhodnem delu Tibetanske planote, od katerih se dva običajno imenujeta 'izvir'. Tradicionalno je kitajska vlada prepoznala izvir kot pritok Tuotuo na dnu ledenika, ki leži zahodno od gore Geladandong v gorovju Tangula. Ta izvir je na in čeprav ni najbolj oddaljen izvir Jangceja, je najvišji izvir na 5342 m nad morsko gladino. Pravi izvir Jangceja, ki je hidrološko najdaljša reka oddaljena od morja, je na hribu Džari na vrhu pritoka Dam Ču, približno 325 km jugovzhodno od Geladandonga. Ta izvir je bil odkrit šele v poznem 20. stoletju in leži v mokriščih na in 5170 m nad morsko gladino jugovzhodno od mesta Čadan v okrožju Zadoi, prefektura Jušu, Činghaj.Wong How Man (2005) New and longer Yangtze source discovered. Kot zgodovinski duhovni vir Jangceja se izvir Geladandong še vedno pogosto imenuje izvir Jangceja od odkritja izvira hriba Džari.
Ti pritoki se združijo in reka nato teče proti vzhodu skozi Činghaj (Tsinghai), zavije proti jugu po globoki dolini na meji Sečuana (Szechwan) in Tibeta, da doseže Junan. V toku te doline višina reke pade iz nad 5000 m na manj kot 1000 m. Tako je v prvih 2600 km svoje dolžine reka padla za več kot 5200 m.
Vstopi v porečje Sečuan pri Jibinu. Medtem ko je v porečju Sečuan, prejme več mogočnih pritokov, ki znatno povečajo količino vode. Nato prereže goro Vušan, ki meji na Čongčing in Hubei, da ustvari znamenite Tri soteske. Vzhodno od Treh sotesk je Jičang prvo mesto na planoti Jangce.
Po vstopu v provinco Hubei Jangce prejme vodo iz številnih jezer. Največje od teh jezer je jezero Dongting, ki je na meji provinc Hunan in Hubei in je iztok večine rek v Hunanu. Pri Vuhanu prejme svoj največji pritok, reko Han, ki prinaša vodo iz svojega severnega porečja vse do Šaanšija.
Na severnem koncu province Džjangši se jezero Pojang, največje sladkovodno jezero na Kitajskem, zlije v reko. Reka nato teče skozi Anhui in Džjangsu, prejema več vode iz neštetih manjših jezer in rek ter končno doseže Vzhodnokitajsko morje v Šanghaju.
Štiri od petih glavnih sladkovodnih jezer na Kitajskem prispevajo svoje vode v reko Jangce. Tradicionalno se zgornji del reke Jangce nanaša na odsek od Jibina do Jičanga; srednji del se nanaša na odsek od Jičanga do okrožja Hukou, kjer se jezero Pojang sreča z reko; dolvodni del je od Hukouja do Šanghaja.
Nekateri geologi so nastanek reke Jangce datirali pred približno 45 milijoni let v eocenu, vendar je ta datum izpodbijan.
Galerija
Zgodovina Geološka zgodovina Čeprav je ustje Rumene reke v zgodovini močno nihalo severno in južno od polotoka Šandong, je Jangce ostal večinoma statičen. Na podlagi študij hitrosti sedimentacije pa je malo verjetno, da je sedanje mesto izpusta pred poznim miocenom (ok. 11 Ma).Métivier, F. & al. "Mass Accumulation Rates in Asia During the Cenozoic ." Geophysical Journal International, Vol. 137, No. 2, p. 314. 1999. Retrieved December 5, 2013. Pred tem je njen izvir odtekal proti jugu v Tonkinški zaliv vzdolž ali blizu toka sedanje Rdeče reke.Clift, Peter. "The Marine Geological Record of Neogene Erosional in Asia: Interpreting the Sedimentary Record to Understand Tectonic and Climatic Evolution in the Wake of India-Asia Collision ." Woods Hole Oceanographic Institution, 2006. Retrieved December 5, 2013.
Zgodnja zgodovina Reka Jangce je pomembna za kulturni izvor južne Kitajske in Japonske. Človeško dejavnost na območju Treh sotesk so potrdili že pred 27.000 letiNature. "Early Homo and associated artifacts from Asia ." in do 5. tisočletja pr. n. št. je bil spodnji Jangce glavno središče prebivalstva, ki sta ga zasedali kulturi Hemudu in Madžjabang, obe med najzgodnejšimi kultivatorji riža. Do 3. tisočletja pred našim štetjem je naslednica kulture Liangdžu pokazala dokaze o vplivu ljudstev Longšan iz Severnokitajske nižine. Kar danes velja za kitajsko kulturo, se je razvilo vzdolž bolj rodovitnega porečja Rumene reke; ljudje "Jue" iz spodnjega Jangceja so imeli zelo različne tradicije – črnjenje zob, striženje las na kratko, tetoviranje telesa in življenje v majhnih naseljih med bambusovimi nasadiHutcheon, Robin. China-Yellow, p. 4. Chinese University Press, 1996. . – in so jih severnjaki imeli za barbarske.
Osrednja dolina Jangce je bila dom prefinjenih neolitskih kultur.Zhang Chi (), "The Qujialing-Shijiahe Culture in the Middle Yangzi River Valley," in A Companion to Chinese Archaeology, ed. Anne P. Underhill (Chichester: John Wiley & Sons, 2013), 510–534; Rowan K. Flad and Pochan Chen, Ancient Central China: Centers and Peripheries along the Yangzi River (Cambridge: Cambridge University Press, 2013), 116–25. Kasneje je postal najzgodnejši del doline Jangce, ki je bil vključen v severnokitajsko kulturno sfero. (Severni Kitajci so bili tam aktivni že od bronaste dobe).Li Liu and Xingcan Chen, State Formation in Early China (London: Duckworth, 2003), 75–79, 116–26; Li Feng, Landscape and Power in Early China: The Crisis and Fall of the Western Zhou, 1045–771 BC (Cambridge: Cambridge University Press, 2006), 322–32.
V spodnjem Jangceju dve plemeni Jue, Gouvu v južnem Džjangsuju in Jujue v severnem Džedžjangu, kažeta vse večji vpliv Džova (tj. Severne Kitajske) od 9. stoletja pred našim štetjem. Tradicionalna poročilaFor example, in Sima Qian's Records of the Grand Historian. pripisujejo te spremembe severnim beguncem (Taibo in Džongjong v Vu in Vuji v Jue), ki so prevzeli oblast nad lokalnimi plemeni, čeprav se na splošno domneva, da gre za mite, izmišljene, da bi jih legitimirali drugim vladarjem Džov. Kraljestvi Vu in Jue sta bili znani kot ribiči, ladjedelci in kovači mečev. S sprejetjem kitajskih pismenk, političnih institucij in vojaške tehnologije so bili med najmočnejšimi državami poznejšega Džova. Zdi se, da je država Džing v srednjem Jangceju začela v zgornji dolini reke Han manjšo politiko Džov, vendar se je prilagodila domači kulturi, ko se je razširila proti jugu in vzhodu v dolino Jangceja. Med tem se je preimenovala v Ču.Lothar von Falkenhausen, Chinese Society in the Age of Confucius (1000–250 BC): The Archaeological Evidence (Los Angeles: Cotsen Institute of Archaeology, 2006), 262–88; Constance A. Cook and John S. Major, eds. Defining Chu: Image and Reality in Ancient China (Honolulu: University of Hawaiʻi Press, 1999).
Ne glede na to, ali so bile domorodne ali domače, so se države Jangce držale proti severni kitajski domovini: nekateri seznami jim pripisujejo tri od petih hegemonov spomladanskega in jesenskega obdobja in enega od štirih gospodarjev vojskujočih se držav. Vendar so padli sami proti sebi. Čujeva naraščajoča moč je vodila njegovega tekmeca Džina, da je podprl Vuja kot nasprotnika. Vu je leta 506 pr. n. št. uspešno oplenil Čujevo prestolnico Jing, vendar je Ču nato podprl Jueja pri njegovih napadih na Vujev južni bok. Leta 473 pr. n. št. je kralj Goudžjan iz Jue popolnoma priključil Vu in preselil svoj dvor v njegovo istoimensko prestolnico v sodobnem Sudžouju. Leta 333 pred našim štetjem je Ču končno združil spodnji Jangce s priključitvijo Jueja, katerega kraljeva družina naj bi pobegnila na jug in ustanovila kraljestvo Minjue v Fudžjanu. Čin je uspel združiti Kitajsko tako, da je najprej podredil Ba in Šu na zgornjem Jangceju v sodobnem Sečuanu, kar jima je dalo močno bazo za napad na Čujeva naselja ob reki.