Vasilij Kandinski

Vasilij Vasiljevič Kandinski (), ruski slikar, grafik in umetnostni teoretik, * 16. december (4. december, ruski koledar) 1866, Moskva, Rusija, † 13. december 1944, Neuilly-sur-Seine, Francija.

Kandinski velja za enega najpomembnejših umetnikov 20. stoletja in začetnika abstraktnega slikarstva. Rojen v Moskvi, otroštvo je preživel v Odesi, kjer je diplomiral na umetniški šoli v Odesi. Vpisal se je na univerzo v Moskvi, kjer je študiral pravo in ekonomijo. Ker je bil v svojem poklicu uspešen, so mu ponudili mesto profesorja (katedra za rimsko pravo) na univerzi v Dorpatu (danes Tartu, Estonija). Kandinski je začel študirati slikarstvo (življenjsko risanje, skiciranje in anatomijo) pri 30 letih.

Leta 1896 se je Kandinski naselil v Münchnu, kjer je študiral najprej na zasebni šoli Antona Ažbeta in nato na Akademiji za likovno umetnost. V Moskvo se je vrnil leta 1914 po izbruhu prve svetovne vojne. Po ruski revoluciji je Kandinski »postal notranji sodelavec kulturne uprave Anatolija Lunačarskega« in pomagal ustanoviti Muzej slikarske kulture.Lindsay, Kenneth; Vergo, Peter (1994). Kandinsky: Complete Writings on Art. New York: Da Capo Press. Vendar pa je bil do takrat »njegov duhovni pogled ... tuj argumentiranemu materializmu sovjetske družbe«Lindsay, Kenneth and Peter Vergo. "Introduction". Kandinsky: Complete Writings on Art. New York: Da Capo Press, 1994. in priložnosti so se ponudile v Nemčiji, kamor se je vrnil leta 1920. Leta 1917 se je poročil z Nino Nikolajevno Andrejevsko (1893–1980), tri leta kasneje mu je umrl sin Vsevolod. V letih 1922-1933 je Kandinski deloval kot učitelj v Bauhausu v Weimarju, Dessauu in Berlinu. V tem času v njegovih slikah prevladujejo geometrijske oblike. Leta 1924 je skupaj z Lyonelom Feiningerjem, Paulom Kleejem in Aleksejem von Javlenskim ustanovil umetniško skupino Die Blauen Vier. Leta 1926 je izšlo njegovo teoretično delo Punkt und Linie zu Fläche. Leta 1928 je pridobil nemško državljanstvo. Z zaprtjem Bauhausa je leta 1933 zapustil Nemčijo in se preselil v Francijo. Leta 1937 so nacisti njegove slike razstavili v razstavi z imenom Entartete Kunst (degenerirana umetnost) in 57 njegovih del so zasegli.

Nato se je preselil v Francijo, kjer je živel do konca svojega življenja, leta 1939 pa je postal francoski državljan in ustvaril nekaj svojih najvidnejših umetnin. Umrl je v Neuilly-sur-Seine leta 1944.

Zgodnje življenje Kandinski se je rodil v Moskvi kot sin Lidije Tičejeve in Vasilija Silvestroviča Kandinskega, trgovca s čajem. Ena od njegovih prababic je bila princesa Gantimurova. Kandinski se je med bivanjem v Moskvi učil iz različnih virov. Med šolanjem je študiral številna področja, med drugim pravo in ekonomijo. Kasneje v življenju se je spomnil, da so ga kot otroka fascinirale in spodbujale barve. Njegova fascinacija z barvno simboliko in psihologijo se je nadaljevala, ko je odraščal.

Leta 1889, pri 23 letih, je bil del etnografske raziskovalne skupine, ki je odpotovala v regijo Vologda severno od Moskve. V Pogledih v preteklost pripoveduje, da so bile hiše in cerkve okrašene s tako lesketajočimi se barvami, da je ob vstopu vanje začutil, da se premika v sliko. Ta izkušnja, kot tudi njegovo preučevanje ljudske umetnosti regije (zlasti uporaba svetlih barv na temnem ozadju), so se odražale v večini njegovih zgodnjih del.

Nekaj ​​let pozneje je slikanje prvič primerjal s komponiranjem glasbe na način, po katerem je postal znan, ko je zapisal: »Barva je klaviatura, oči so harmonija, duša je klavir s številnimi strunami. Umetnik je roka, ki igra, se dotakne ene ali druge tipke, da povzroči vibracije v duši«.

Kandinski je bil tudi stric rusko-francoskega filozofa Alexandra Kojèva (1902–1968).

Umetniška obdobja Ustvarjanje abstraktnega dela Kandinskega je sledilo dolgemu obdobju razvoja in zorenja intenzivne misli, ki je temeljila na njegovih umetniških izkušnjah. To predanost notranji lepoti, gorečnosti duha in duhovni želji je imenoval »notranja nujnost«; to je bil osrednji vidik njegove umetnosti. Nekateri umetnostni zgodovinarji domnevajo, da se je strast Kandinskega do abstraktne umetnosti začela, ko je nekega dne, ko se je vrnil domov, v svojem ateljeju našel eno od svojih slik, obešeno z glavo navzdol in vanjo nekaj časa strmel, preden je ugotovil, da je to njegovo lastno delo, kar mu je nakazalo potencialno moč abstrakcije.

Leta 1896, pri 30 letih, je Kandinski opustil obetavno kariero poučevanja prava in ekonomije, da bi se vpisal na münchensko akademijo, kjer je bil med njegovimi učitelji sčasoma tudi Franz von Stuck. Ni mu bil takoj odobren sprejem in se je umetnosti začel učiti sam. Istega leta si je pred odhodom iz Moskve ogledal razstavo Monetovih slik. Posebej ga je prevzel impresionistični slog Kopic; to je zanj imelo močan občutek za barve, skoraj neodvisen od samih predmetov. Kasneje je o tej izkušnji zapisal:

Na Kandinskega je v tem obdobju podobno vplivala opera Lohengrin Richarda Wagnerja, ki je po njegovem mnenju potisnil meje glasbe in melodije onkraj standardne lirike. Nanj je duhovno vplivala tudi Madame Blavatsky (1831–1891), najbolj znana predstavnica teozofije. Teozofska teorija trdi, da je stvarjenje geometrijsko napredovanje, ki se začne z eno samo točko. Ustvarjalna plat oblike je izražena s padajočim nizom krogov, trikotnikov in kvadratov. Knjigi Kandinskega O duhovnem v umetnosti (1910) in Točka in črta na ravnino (1926) odmevata to teozofsko načelo. Ilustracije Johna Varleyja v Thought-Forms (1901) so nanj vizualno vplivale.Sixten Ringbom, The sounding cosmos; a study in the spiritualism of Kandinsky and the genesis of abstract painting, (Abo [Finland]: Abo Akademi, 1970), pp. 89 & 148a.

Metamorfoza

Poleti 1902 je Kandinski povabil Gabriele Münter, da se mu pridruži na njegovih poletnih tečajih slikanja južno od Münchna v Alpah. Ponudbo je sprejela in njun odnos je postal bolj oseben kot profesionalen. Umetniška šola, ki je običajno veljala za težko, je bila za Kandinskega lahka. V tem času se je začel pojavljati kot likovni teoretik in tudi slikar. Število njegovih obstoječih slik se je v začetku 20. stoletja povečalo; veliko je ostalo od pokrajin in mest, ki jih je slikal s širokimi barvnimi nanosi in prepoznavnimi oblikami. Večinoma pa na slikah Kandinskega ni bilo človeških figur; izjema je Nedelja, Stara Rusija (1904), v kateri Kandinski poustvari zelo barvit (in domišljijski) pogled na kmete in plemiče pred obzidjem mesta. Par na konju (1907) prikazuje moškega na konju, ki drži žensko, medtem ko jezdita mimo ruskega mesta s svetlečimi zidovi čez modro reko. Konj je utišan, medtem ko se listi na drevesih, mesto in odsevi v reki lesketajo v pegah barv in svetlosti. To delo prikazuje vpliv pointilizma na način, kako se globinska ostrina strne v ravno, luminiscenčno površino. V teh zgodnjih delih je očiten tudi fovizem. Barve se uporabljajo za izražanje izkušnje Kandinskega s temo, ne pa za opis objektivne narave.

Morda je najpomembnejša njegova slika iz prvega desetletja 1900-ih Modri ​​jezdec (1903), ki prikazuje majhno figuro v plašču na hitrem konju, ki drvi po skalnatem travniku. Jahačev plašč je srednje modre barve, ki meče temnejšo modro senco. V ospredju so bolj amorfne modre sence, primerki padajočih dreves v ozadju. Modri ​​jezdec na sliki je izrazit (vendar ni jasno definiran), konj pa ima nenaravno hojo (kar je Kandinski moral vedeti). Ta namerna disjunkcija, ki gledalcem omogoča sodelovanje pri ustvarjanju umetniškega dela, je postala vse bolj zavestna tehnika, ki jo je Kandinski uporabljal v naslednjih letih; vrhunec je dosegla v abstraktnih delih 1911–1914. V Modrem jezdecu Kandinski jezdeca prikaže bolj kot vrsto barv kot v posebnih podrobnostih. Ta slika v tem pogledu ni izjemna v primerjavi s sodobnimi slikarji, vendar kaže, v katero smer bo Kandinski ubral le nekaj let pozneje.

Od leta 1906 do 1908 je Kandinski preživel veliko časa na potovanjih po Evropi (bil je sodelavec moskovske simbolistične skupine Modra vrtnica), dokler se ni naselil v majhnem bavarskem mestu Murnau. Leta 1908 je kupil izvod Miselnih oblik Annie Besant in Charlesa Websterja Leadbeaterja. Leta 1909 se je pridružil Teozofskemu društvu. V tem času je bila naslikana Modra gora (1908–1909), ki je pokazala njegovo težnjo k abstrakciji. Modro goro obdajata dve široki drevesi, eno rumeno in eno rdeče. Spodaj križa procesija s tremi jezdeci in več drugimi. Obrazi, oblačila in sedla jezdecev so enobarvni in ne oni ne hodeče figure ne prikazujejo nobenih resničnih podrobnosti. Ravne ploskve in konture prav tako kažejo na vpliv fauvistov. Široka uporaba barv v Modri ​​gori ponazarja nagnjenost Kandinskega k umetnosti, v kateri je barva predstavljena neodvisno od oblike in v kateri je vsaki barvi namenjena enaka pozornost. Kompozicija je bolj ploskovna; slika je razdeljena na štiri sklope: nebo, rdeče drevo, rumeno drevo in modro goro s tremi jezdeci.

Obdobje Modrega jezdeca (1911–1914)

Slike Kandinskega iz tega obdobja so velike, ekspresivne barvne mase, ovrednotene neodvisno od oblik in linij; te jih ne razmejujejo več, ampak se prosto prekrivajo in tvorijo slike izjemne moči. Glasba je bila pomembna za rojstvo abstraktne umetnosti, saj je po naravi abstraktna; ne poskuša predstavljati zunanjega sveta, temveč izraža notranje občutke duše na neposreden način. Kandinski je včasih uporabljal glasbene izraze za identifikacijo svojih del; svoje najbolj spontane slike je imenoval improvizacije, bolj dovršena dela pa je opisal kot kompozicije.

Poleg slikarstva je bil Kandinski teoretik umetnosti; njegov vpliv na zgodovino zahodne umetnosti izvira morda bolj iz njegovih teoretskih del kot iz njegovih slik. Pomagal je ustanoviti Neue Künstlervereinigung München (Münchensko združenje novih umetnikov), leta 1909 je postal njegov predsednik. Vendar skupina ni mogla združiti radikalnega pristopa Kandinskega (in drugih) s konvencionalnimi umetniškimi koncepti in skupina je konec leta 1911 razpadla. Kandinski je nato s podobno mislečimi ustanovil novo skupino Modri ​​jezdec () z umetniki, kot so August Macke, Franz Marc, Albert Bloch in Gabriele Münter. Skupina je izdala almanah (Der Blaue Reiter Almanach) in pripravila dve razstavi. Vsakega je bilo načrtovanih več, vendar je izbruh prve svetovne vojne leta 1914 končala te načrte in poslala Kandinskega nazaj v Rusijo prek Švice in Švedske.

Njegovo pisanje v Der Blaue Reiter Almanach in razprava O duhovnem v umetnosti (ki je izšla leta 1910) sta bila hkrati obramba in promocija abstraktne umetnosti ter potrditev, da so vse oblike umetnosti enako sposobne doseči raven duhovnosti. Verjel je, da je barvo v sliki mogoče uporabiti kot nekaj avtonomnega, poleg vizualnega opisa predmeta ali druge oblike.

Te ideje so imele skoraj takojšen mednarodni vpliv, zlasti v angleško govorečem svetu.See Michael Paraskos, "English Expressionism," MRes Thesis, University of Leeds, Leeds 1997, p103f Že leta 1912 je O duhovnem v umetnosti recenziral Michael Sadleir v londonskem Art Newsu.Michael Sadleir, Review of Uber da Geistige an der Kunst by Wassily Kandinsky, in "The Art News," 9 March 1912, p. 45. Zanimanje za Kandinskega je hitro naraslo, ko je Sadleir leta 1914 objavil angleški prevod knjige O duhovnem v umetnosti (). Izvlečki iz knjige so bili tistega leta objavljeni v reviji Blast Percyja Wyndhama Lewisa in tedenskem kulturnem časopisu Alfreda Oragea The New Age. Vendar je Kandinski prejel nekaj obvestila že prej v Britaniji; leta 1910 je sodeloval na razstavi Allied Artists' Exhibition (organiziral jo je Frank Rutter) v londonski Royal Albert Hall. Posledica tega je bilo njegovo delo, ki ga je umetnik Spencer Frederick Gore v reviji The Art News pohvalil za to oddajo.Spencer Frederick Gore, "The Allied Artists' Exhibition at the Royal Albert Hall (London)", in "The Art News," 4 August 1910, p. 254.