Stolnica sv. Janeza Krstnika je sedež Nadškofije Maribor, Župnije Maribor – Sveti Janez Krstnik in Univerzitetne župnije Maribor. Stoji v strogem centru Maribora, v geometričnem središču starega mestnega jedra, na sredini Slomškovega trga.

Zgodovina

Prvi sakralni objekt v Mariboru je bila krstilnica svetega Janeza Krstnika, ki je pripadala kamniški cerkvi svetega Martina, danes župnijski cerkvi v Kamnici pri Mariboru. Najverjetneje ni stala na mestu današnje stolnice, temveč nekoliko bliže Dravi. V zgodovinskem gradivu se Kamnica s cerkvijo prvič pojavi med letoma 1096 in 1105, ko je Hartvik, eden od sinov Engelberta I. Spanheimskega (kasnejši škof v Regensburgu) s plemiško dotacijo tamkajšnja »dvor in cerkev« (curtem illam et ecclesiam) podelil pred nekaj leti ustanovljenemu benediktinskemu samostanu v Št. Pavlu na Koroškem. Prva znana omemba mariborske cerkve sega v leto 1248, ko je rečeno, da gre za cerkev sv. Tomaža Apostola. Druga omemba je iz leta 1254, kjer sta navedena oba svetnika: sv. Tomaž Apostol in sv. Janez Krstnik. Od leta 1399, ko se cerkev v listinah ponovno pojavi z imenom zavetnika (patrocinija), nosi samo naslov sv. Janeza Krstnika. 250px|thumb|desno|Najstarejša omemba mariborske župnije z 10. avgusta 1189 (pergamentna listina) Spremembe zavetnika pojasnjuje zgodovinar Janez Hofler v knjigi O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem (stran 73): "Krstnikov patrocinij po starosti na splošno prednjači pred apostolskimi, razen tega se je pogosto dogajalo, da so krstne kapele pozneje spreminjale patrocinij, zato ni verjetno, da bi cerkev preimenovali iz Tomaževe v Janezovo brez zunanjega vzroka. Kot rešitev tega vprašanja se ponuja misel, da so sedanjo cerkev začeli zidati za potrebe razcvetele naselbine kot troladijsko poznoromansko baziliko s patrocinijem sv. Tomaža, ko je stara krstna cerkev – verjetno bliže Dravi kot nova – še stala. Ko pa so to kot nepotrebno podrli, so njen patrocinij prenesli na novo cerkev."

Kdaj natančno je nastala mariborska župnija, ni znano. Prvič je omenjena na pergamentni listini z 10. avgusta 1189. Verjetno je nastala z razdelitvijo predhodne, kamniško-mariborske (pra)župnije. Zgodovinarji sklepajo, da se je Kamnica verjetno odcepila od Maribora kot njegova vikariatna župnija, po letu 1193 ali najkasneje po letu 1220 pa se je kamniški župnik za stalno preselil v Maribor, v Kamnici pa moral najkasneje do leta 1367 ustanoviti vikariatno župnijo, ko se tam po poldrugem stoletju spet omenja župnik; takšno jo izkazuje tudi seznam prebend iz leta 1455/56. Leta 1189 je kot mariborski župnik omenjen neki Corradus (Konrad), ki je uradoval še leta 1243, ko je podpisal listino sub munimine sigillorum Chonradi venerabilis de Marchpurg plebani fratrisque sui domini G. honorabilis ac discreti - torej sta ga odlikovala družbeni položaj (stan) in sorodstvo. V tem času je bil Maribor del Podravske mejne grofije (marke) Svetega rimskega cesarstva. Sedež mejne grofije je bil v gradu Hompoš (danes Pohorski dvor), mejni grof pa Otokar III. Štajerski iz rodbine Traungaucev. Ob Konradu so bili v Mariboru prisotni drugi duhovniki in diakon, kar pomeni, da Maribor ni bil majhno naselje, temveč že uveljavljena naselbina, ki se leta 1209 prvič omenja kot trg. Zgodovinarji sklepajo, da takratna cerkev ni mogla biti podeželska, temveč večja in ugledna cerkev.

Mariborska stolna cerkev je grajena iz grobo obdelanega kamna in izklesanih kvadrov iz sivega in rumenkastega slovenjegoriškega peščenjaka. Cerkveno jedro je romansko, sledile so dozidave in prezidave v gotiki, baroku in arhitekturi 20. stoletja. V času škofovanja Jakoba Stepišnika in Mihaela Napotnika (po letu 1862) je bila cerkev regotizirana, tako da je od baročne opreme ostalo zelo malo. Zvonik je bil zgrajen med letoma 1623 in 1624.

Ena najstarejših upodobitev stolnice je prikazana v knjigi Topografija vojvodine Štajerske (Topographia Ducatus Stiriae) Jurija Matevža Višerja iz leta 1681. Bakrorez Višerjeve slike Maribora prikazuje mesto z (nekdanjim) mestnim obzidjem in stolnico v neposredni bližini obzidja. Dobro je vidna tudi cerkev na mestnem griču Kalvarija ter leseni most, ki stoji na mestu današnjega starega mostu čez Dravo.

Romanika

Prvotna romanska cerkev je bila verjetno enoslopna bazilika z nekoliko višjim stropom, pri čemer so se graditelji zgledovali po tradicionalni bazilikalni gradnji. Razprostirala se je od današnjega gotskega slavoloka, ki loči osrednjo ladjo od prezbiterija, do pevske empore. V dolžino je merila 28,75 metrov, v širino 22,75 metra. O višini lahko sklepamo iz starega pravila o gradnji večladijskih romanskih cerkva, da mora biti osrednja ladja dvakrat višja od stranske ladje. V 13. stoletju so dogradili stranski ladji, katerih višina je do danes nespremenjena in znaša 6 metrov. Prvotna višina glavne ladje je znašala približno 12 metrov. Od prvotne romanske bazilike sta do danes ohranjena zgolj obok v vzhodnem zaključku severne stranske ladje ter venec, ki molí iz vzhodnih treh nosilcev obokov severne ladje. Romanska cerkev je skozi stoletja doživela največ sprememb. Romanski oboki med glavno ladjo in stranskima ladjama, so bili kasneje pozidani in predrti, vanje so bila vgrajena in ponovno odstranjena vrata, porušen je bil celo steber na jugovzhodnem delu cerkve in kasneje na novo zgrajen. Oboki so bili prezidani iz romanskih v gotske in zatem spet prezidani v romanske, kot jih vidimo še danes. To je vnašalo v zgradbo neregularnosti.

Gotika

V sredini 15. stoletja so k prvotni romanski cerkveni osnovi dogradili nov oltarni prostor (prezbiterij) v gotskem slogu, z visokimi stenami, kot ga lahko vidimo še danes. Ker se visok gotski prezbiterij ni ujemal z nizko romansko glavno ladjo, so slednjo leta 1520 povišali in tako dobili višji enotni prostor, še danes obstoječe osrednje ladje, ki so jo v času gotike še dodatno nadzidali. Prav tako sta v 15. stoletju prvotno romanski stranski ladji dobili gotski strop. S prihodom renesanse so prenehali graditi v gotskem slogu, čeprav se je gotska gradnja v stolnici ohranila sorazmerna dolgo v čas renesanse.

Barok

Baročno obdobje se prične po požarih, ki so prizadeli stolnico v 16. stoletju. Takrat se je na več mestih udrl strop in cerkev je potrebovala povsem novo streho. Leta 1797 so odstranili stari pokopališki zid. V baroku so k cerkevi prizidali stranski kapeli. Okna v prezbiteriju so posodobili in jih na sredini višine razpolovili, da so postala štirivogelna in razdeljena kakor na dvoje nadstropij. S tem so popravili kriva gotska razmerja, tako da je bila višina okna sorazmerna z njegovo širino. V okna na vrhu glavne ladje so vzidali nova stekla. V prezbiteriju je bil postavljen nov, baročni oltar s sliko Jezusovega krsta in tudi drugi oltarji, vključno s tistima v stranskih kapelah, tako da jih je bilo skupaj 14. Po teh spremembah je bila cerkev na videz povsem gotsko-baročna gradnja. Takšna župnijska cerkev je 4. septembra 1859 postala stolnica ob prenosu škofijskega sedeža v Maribor.

Regotizacija stolne cerkve

V času Slomškovega naslednika, škofa Jakoba Stepišnika se je vnela razprava, ali je obstoječa cerkev primerna za stolnico. V tej razpravi se je na eni strani oblikovala skupina zagovornikov ohranitve stolnice, kjer je bil najbolj dejaven zgodovinar Ignacij Orožen. Druga skupina je zagovarjala rušenje stolnice in gradnjo povsem nove cerkve. Obveljalo je stališče Orožnove skupine zagovornikov ohranitve obstoječe cerkve, s tem, da se obstoječa cerkev regotizira, torej, da se iz nje odstrani ves baročni okras. S tem naj bi cerkev dobila bolj katedralno podobo. Regotizacija se je prićela leta 1885 in je cerkvi povzročila ogromno škode. Od 13 oltarjev (brez glavnega) so ostali samo trije, 10 jih je bilo iztrganih in uničenih. "Vandalizem" škofov Stepišnika in Napotnika se je končal šele v začetku 20. stoletja, ko so hoteli postaviti rožnovenski oltar, za kar bi morali odstraniti predhodni baročni oltar sv. Miklavža, na katerem sta bili dve sliki Weisskirchnerja, ob tem pa je bil na njem 200 let star zgodovinski napis. Ob tej priložnosti se je odstranitvi prejšnjega oltarja postavila po robu Cesarsko-kraljeva Centralna komisija na Dunaju, ki je naposled, po daljšem pogajanju, vendarle privolila v odstranitev starega oltarja, vendar le, če ga prestavijo v škofijski muzej in takoj prenehajo z gotiziranjem stolnice. Mittheilungen der k.u.k. Central-Commission zu Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, Dunaj 1902, str. 54 in 207; 1903, str. 58.

20. stoletje

Stolnica je 20. stoletje dočakala kot neogotska cerkev. V 20. stoletju ni bilo opravljenih dograditev na stavbi stolnice, vse spremembe so bile zgolj v glavni ladji in deloma v stranskih ladjah. (Glej poglavji o prezbiteriju in stranskih ladjah).

Zunanjost cerkve in okolica

V neposredni bližini stolnice se nahaja škofijski dvorec, kjer je škofijski sedež, ob njem bogoslovje z novim prizidkom teološke fakultete, škofijsko in teološko knjižnico, Slomškovo knjigarno in škofijskim arhivom. Okoli cerkve je bilo v srednjem veku mestno pokopališče (ukinjeno konec 18. stoletja), kjer je bilo pokopanih mnogo znamenitih mariborskih družin. Od nekdanjega pokopališča so se ohranili nagrobniki, ki so jih ob ukinitvi pokopališča vzidali v zunanje stene cerkve. Na pokopališče še vedno spominja pokopališki svetilnik. Nasproti glavnega vhoda v cerkev so leta 1991 postavili Slomškov spomenik arhitekta Marjana Dreva, na katerem sedi na škofovskem prestolu s škofovsko palico. Na zadnji strani prestola je upodobljen škofov grb.

V bližini cerkve najdemo kip leva iz rimske dobe, iz 1. ali 2. stoletja, ki naj bi ga našli pri vasi Starše v dravski strugi ter pri bazenu na pol razdalje med stolnico in rektoratom univerze, tudi kip otroka z vrčem (Karlek), delo arhitekta Gabrijela Kolbiča. Na trgu so pred stavbo univerze postavili doprsja pomembnih osebnosti iz vzhodne Slovenije: Franu Miklošiču, Hermanu Potočniku Noordnungu, Matiji Murku in Pavlu Turnerju.

Zvonik stolnice

V prvi polovici 14. stoletja so cerkvi prizidali mestni opazovalni stolp, ki so mu l. 1623 prizidali etažo za zvon v renesančnem slogu. L. 1792 so ga znižali za 19 metrov in obnovili v klasicističnem slogu, potem ko je vanj udarila strela in je pogorel. V višino danes meri 57 metrov in v njem visijo štirje zvonovi. Od starih zvonov je ohranjen le zvon Janeza Krstnika iz leta 1651, ki poje v tonu es'.. Po prvi svetovni vojni sta od štirih ostala le prej omenjeni in stari veliki zvon, ki je tehtal 3880kghttp://www.slovenia.info/si/Cerkve/Stolnica.htm?cerkev=2337&lng=1, a se je ubil 20. avgusta 1921 ob zvonjenju pokojnemu kralju Petru I. Med svetovnima vojnama so Mariborčani kupili 4 nove zvonove, med njimi veliki zvon s težo 4000kg in tonom A°, a so bili tudi ti odvzeti med drugo svetovno vojno. Leta 1989 je stolnica dobila 3 nove zvonove livarne Grassmayr v Innsbrucku, tako ima sedaj 4 zvonove v uglasitvi c' - es' - f' - as' (t.i. parsifal motiv), težke 2300kg, 1600kg, 900kg in 530kg.

# Livarna Leto ulitja Teža PremerTon 1. Livarna Grassmayr (Innsbruck, Avstrija) 1989 2300kg n.p. c' 2. neznani 1651 1600kg n.p. es' 3. Livarna Grassmayr (Innsbruck, Avstrija) 1989 900kg n.p. f' 4. Livarna Grassmayr (Innsbruck, Avstrija) 1989 530kg n.p. as'