Zmagoslavje volje (nemško Triumph des Willens) je dokumentarni propagandni film nemške filmske režiserke Leni Riefenstahl, ki dokumentira kongres nacistične stranke v Nürnbergu leta 1934. Predstavi posnetek uniformiranih članov stranke (a razmeroma malo nemških vojakov), ki korakajo in se urijo na klasične melodije. Film vsebuje izvlečke govorov več nacističnih voditeljev na kongresu, tudi dele govorov Adolfa Hitlerja. Hitler je film naročil in bil neformalni izvršni producent; njegovo ime se pojavi na začetku v zaslugah. Prevladujoča tema filma je vrnitev Nemčije kot velike moči s Hitlerjem kot nemškim mesijo, ki bo narodu prinesel slavo. Naslov je namigovanje na Nietzschevo zamisel volje do moči.
Zmagoslavje volje se je začelo predvajati 1935 in naglo postal eden najboljših primerov propagande v filmski zgodovini. Izboljšane tehnike Riefenstahlove kot so premikajoče se kamere, uporaba teleobjektivov za ustvarjanje izkrivljene perspektive, fotografiranje iz zraka in revolucionaren pristop do uporabe glasbe in kinomatografije, so Zmagoslavju prislužile priznanje kot enega največjih propagandnih filmov v zgodovini, kljub slavljenju nacističnega režima. Riefenstahlova je dobila nekaj nagrad ne le v Nemčiji, ampak tudi v Združenih državah Amerike, Franciji, na Švedskem in v drugih državah. Film je bil popularen v tretjem rajhu in drugod in je še naprej vplival na filme, dokumentarce in reklame vse do danes, kljub temu, da dviguje vprašanje razmejitvene črte med umetnostjo in moralnostjo.
Riefenstahlovo so dolga desetletja po koncu Tretjega rajha povezovali z nacistično oblastjo, njeno najbolj znano delo pa je film Zmagoslavje volje (Triumph des Willens), za katerega je leta 1935 v Benetkah prejela zlato medaljo, dve leti kasneje pa še zlato medaljo na Svetovni razstavi v Parizu. Ob koncu II. svetovne vojne je to delo uničilo njeno kariero, saj so ga označili za propagandni film nacionalsocializma.
V Riefenstahlovi stvaritvi o kongresu nacionalsocialistov v Nürnbergu od 4. do 10. septembra 1934 vidimo predvojne inscenacije Hitlerjevih nürnberških govorov, ki so estetsko oplemeniteni z masovnimi marši, pokloni voditelju, ceremonijami ipd. Te estetsko sterilne prireditve, ki jih ornamentira uniformiran človeški material, so dejansko namenjene zgolj filmski reprodukciji Riefenstahlove. Film pa je bil deloma samorefleksiven - prikazoval je tudi stranske dogodke, priprave na ceremonije in Hitlerjeve govore ter tako poskušal skozi »napake«, ki so bile del inscenacije, voditelja postaviti v intimno sfero gledalca. Ljudstvo je ta film lahko gledalo v kinematografih, sam filmski trak pa se je pokazal kot zelo primeren tudi za televizijski prenos. Posnete »reči« v tem filmu postanejo simbolična ikonografija realnosti; ne gre za mimetično dokumentarnost filmskega medija, temveč za uporabo filmskega medija kot mašine za produciranje mita - s simulacijo in s tem z manipulacijo.
Monumentalni dokumentarec - priprave, Hitlerjev prihod, procesije, baklade, trobente, orjaške svastike, histerične množice in govore je skoreografirala v mistični, ekstatični, wagnerjanski spektakel, v katerem sta si usta in srce podajala Führer in Volk, nacionalizem in kult osebnosti, Usoda in njen demagoški demon, heroj. Nacizem je povzdignila v estetski objekt, bolje rečeno - film je bil tako dober in tako lep in tako sugestiven in tako hipnotičen, da je Hitler z njim zlahka dobil vse psihološke, ideološke in propagandne vojne. Le zakaj ne - posnela ga je na njegovo željo.
Zgodba
Zmagoslavje volje so opisovali kot »od nacistov, za naciste in o nacistih«. Film se začne s predgovorom, ki je edini komentar v filmu. Na kamniti steni se pojavi sledeče besedilo: 5. septembra 1934, ... 20 let po izbruhu Svetovne vojne ... 16 let po začetku našega trpljenja ... 19 mesecev po začetku nemške renesance ... je Adolf Hitler ponovno priletel v Nürnberg na pregled kolon svojih zvestih pristašev...
left|thumb|230px|Hitlerjevo letalo nad Nürnbergom. '1. dan':: Film se začne s posnetkom oblakov nad mestom in se nato pomakne do zbirajoče gmote spodaj ter s tem portretira lepoto in veličino prizora. Vidi se senca Hitlerjevega letala, ko leti mimo drobnih korakajočih postav spodaj, z glasbeno spremljavo Die Meistersinger von Nürnberg Richarda Wagnerja, ki počasi preide v Horst Wessel Lied. Ob prihodu na Nürnberško letališče se na viharen aplavz in vzklikajočo množico prikaže Hitler iz svojega letala. Nato ga skozi enako navdušeno množico peljejo v Nürnberg do njegovega hotela, kjer je kasneje zborovanje.
'2. dan': Drugi dan se začne z montažo posnetka obiskovalcev, ki se pripravljajo na začetek kongresa nacistične stranke in nato posnetek najvišjih nacističnih uradnikov, ki prihajajo na Luitpold Arena. Film nato preskoči na odprtje ceremonije, kjer Rudolf Hess naznani začetek kongresa. Kamera predstavi precej nacistične hierarhije in pokaže njihove odpiralne govore, med drugim Josepha Goebbelsa, Alfreda Rosenberga, Hansa Franka, Fritza Todta, Roberta Leya in Juliusa Streicherja. Film zatem preskoči na zunanje zborovanje Nemške delavske fronte (nemško Reichsarbeitdienst), ki je prvotno niz izmišljenih vojaških vadb mož, ki nosijo lopate. Hitler ima tukaj tudi prvi govor o zaslugah »Nemške delavske fronte« in jih pohvali za njihovo delo pri ponovni izgradnji Nemčije. Dan se konča s parado SA (nemško Sturmabteilung, jurišni odredi) z baklami.
thumb|right|230px|Delavci dvigujejo zastave. '3. dan': Tretji dan se začne z zborovanjem Hitlerjeve mladine na paradnih tleh. Kamera ponovno pokaže prihod nacističnih dostojanstvenikov in Hitlerjev uvod Baldurja von Schiracha. Nato Hitler naslovi »mladino« in v vojaških izrazih opisuje kako se morajo utrditi in pripraviti na žrtvovanje. Vsi prisotni se zberejo za vojaški mimohod in pregled Wehrmachtove konjenice in raznih oklepnih vozil. Tisto noč ima Hitler še en govor z baklami nižje rangiranim partijskim uradnikom v spomin prve obletnice nacističnega prevzema oblasti in oznani, da sta partija in država ena entiteta.
'4. dan': Četrti dan je vrhunec filma, kjer je prikazano največ znamenite metaforike. Hitler, s Heinrichom Himmlerjem in Victorjem Lutzem ob boku, hodi skozi dolgo široko prostranost z več kot 150.000 pripadniki SA in SS, ki stojijo v stanju »pozor«, da bi položil venec v spomin I. svetovne vojne. Hitler nato pregleda paradirajoče može SA in SS, z Lutzem pa imata govor, kjer razpravljata o čistki SA (noč dolgih nožev), ki se je zgodila nekaj mesecev prej. Lutze znova potrdi zvestobo SA režimu in Hitler oprosti SA vseh zločinov, ki jih je storil Ernst Röhm. Z dotikanjem »krvave zastave« (nemško Blutfahne) so zastave nove stranke posvečene (isto blago je nosila zastava padlih nacistov med pučem (nemško Hitler-Ludendorff-Putsch), Hitler pa ima po zaključni povorki pred Nürnberško Frauenkirche še sklepni govor. V njem znova potrdi prvenstvo nacistične partije v Nemčiji z izjavljanjem: »Vsi vdani Nemci bodo postali nacionalsocialisti. Samo najboljši nacionalsocialisti so partijski tovariši!« Hess potem vodi zbrano množico v zaključnem Sieg Heil pozdravu Hitlerja in s tem zaznamuje konec partijskega kongresa. Film pojema v črno, ko celotna množica zapoje Horst Wessel Lied.
Izvor right|thumb|230px|Hitler v vožnji po Nürnbergu.
Leni Riefenstahl, popularna nemška igralka, je režisirala svoj prvi film leta 1932 z naslovom Das Blaue Licht (Modra luč). Takrat je Hitlerja prvič slišala govoriti na nacističnem zborovanju in je, na njeno lastno priznanje, nanjo naredil vtis. Kasneje se je z njim nekaj let dopisovala. Obratno je na Hitlerja naredila enak vtis z Das Blaue Licht in leta 1933 jo je prosil, da režira film o letnem nacističnem zborovanju v Nürnbergu. Nacisti so nedavno tega prevzeli oblast med obdobjem politične nestabilnosti (Hitler je bil četrti kancler Nemčije v manj kot letu) in so pri veliko Nemcih, kot tudi na svetu, veljali za uganko.
left|thumb|230px|Fotografija ponoči. Leni Riefenstahl je bila najprej nenaklonjena, ne zaradi moralnih pomislekov, temveč zato, ker je želela še naprej ustvarjati celovečerne filme. Hitler je vztrajal in Riefenstahlova se je končno strinjala, da bo posnela film z naslovom Der Sieg das Glaubens (Zmaga vere) na nürnberškem zborovanju leta 1933. Vendar je imel film številne tehnične težave, vključno s pomanjkanjem priprav (Riefenstahlova je poročala, da je imela le nekaj dni) in Hitlerjevim očitnim nelagodjem med snemanjem. Da bi stvar še poslabšali, se je morala Riefenstahlova ukvarjati z ruvanjem s strankarskimi uradniki, posebno z Josephom Goebbelsom, ki je hotel, da film izda Ministrstvo za propagando. Čeprav se je film očitno dobro odrezal pri blagajni kinematografov, je kasneje postal prava sramota za naciste potem ko je bil Ernst Röhm, vodja SA, ki je imel izrazito vlogo v filmu, umorjen v »noči dolgih nožev«.
Leta 1934 ni imela Riefenstahlova nobene želje po ponovitvi neuspeha Siega in je najprej priporočila kolega režiserja Walterja Ruttmanna. Ruttmannov film, ki je pokril vzpon nacistične partije od leta 1923 do leta 1934 in je bil preveč propagandističen (uvodno besedilo v Zmagoslavju je njegovo), Hitlerju ni bil pri srcu. Ponovno je vprašal Riefenstahlovo, ki je končno popustila (še vedno poteka diskusija, kako voljna je bila), ko ji je Hitler zagotovil svojo osebno podporo in obljubil, da bo preprečil drugim nacističnim organizacijam, posebno Ministrstvu za propagando, vmešavanje v njen film.
Snemanje thumb|230px|right|Riefenstahlova s Himmlerjem (levo) med snemanjem filma na konvenciji NSDAP v Nürnbergu septembra 1934 Za razliko od Zmaga vere (Der Sieg das Glaubens), je Riefenstahlova snemala Zmagoslavje volje z velikim proračunom, obširnimi pripravami in nujno potrebno pomočjo nacistov visokega čina kot je Goebbels. Kot je izjavila Susan Sontag, »Zborovanje ni bilo načrtovano le kot pompozen množičen shod, ampak kot senzacionalen propagandni film«. Albert Speer, Hitlerjev osebni arhitekt, je zasnoval prizorišče v Nürnbergu in koordiniral večji del prireditve. Riefenstahlova je imela za takratni standard pretirano veliko filmsko ekipo. V njej je bilo 172 ljudi, vključno z desetimi tehniki, 36 kamermani in asistenti (ki so delali v 16 ekipah s 30 kamerami), 9 zračnih fotografov, 17 mož iz filmskih tednikov, 12 ekip iz filmskih tednikov, 17 mož za razsvetljavo, 2 fotografa, 26 voznikov, 37 varnostnikov, 4 delavci Nemške delavske fronte in 2 pisarniška asistenta. Veliko njenih kamermanov se je oblačilo v uniforme SA, da niso bili opazni v množici.
thumb|left|230px|Hitlerjeva fotografija, posneta tako, da führer izgleda bolj herojsko.
V Zmagoslavju so uporabili prenovljene tehnike snemanja kot so premikajoče se kamere, vključno z eno pritrjeno na velikanski zastavni drog dvigala za govorčevim odrom, in drugo na Hitlerjev osebni Mercedes (ta je zahtevala številna snemanja, zato da kamerman ne bi bil posnet). Zmagoslavje je predstavil tudi uporabo telefoto leč za ustvarjanje izkrivljene perspektive. Da bi ujela še ostale zorne kote, je morala Riefenstahlova izkopati jame pod govorčevimi odri, položiti tirnice za snemanje v gibanju in fotografirati iz zraka iz več letal in majhnega zrakoplova. Veliko je bilo bližnjih posnetkov množice, ki je gledala in poslušala Hitlerja in Hitlerjevih poz snemanih iz nižjega zornega kota, kar ga je prikazalo kot junaškega. Razen predgovora Riefenstahlova ni uporabila nobenega govornega uredniškega komentarja v Zmagoslavju, saj je raje poudarjala s hitrimi montiranimi izrezi, s sestavljanjem filmskih scen in z glasbo. Skozi ves film je uporabljala tudi »real sound« (»pravi zvok«). Filmska glasba je bila po naravi Wagnerjeva (večina glasbe je bila neposredna reprodukcija Wagnerjevih oper) in z modifikacijami Riefenstahlove je ustvarjala vročekrvno in živahno vzdušje, ki se je večkrat tik pred Hitlerjevim govorom razvilo v občutek blaznosti.