Kubizem

thumb|200px|Juan Gris: Moški v kavarni iz leta 1914

Kubizem je avantgardno umetniško gibanje z začetka 20. stoletja, ki je revolucioniralo evropsko slikarstvo in kiparstvo ter navdihnilo sorodna umetniška gibanja v glasbi, literaturi in arhitekturi. V kubističnih umetniških delih so subjekti analizirani, razčlenjeni in ponovno sestavljeni v abstraktni obliki – namesto da bi upodabljal predmete iz ene same perspektive, umetnik upodablja subjekt iz več perspektiv, da bi subjekt predstavil v širšem kontekstu.Jean Metzinger, Note sur la peinture, Pan (Paris), October–November 1910 Kubizem velja za najvplivnejše umetniško gibanje 20. stoletja.Cubism: The Leonard A. Lauder Collection, The Metropolitan Museum of Art, New York, 2014 Izraz kubizem je na splošno povezan z različnimi umetninami, ustvarjenimi v Parizu (Montmartre in Montparnasse) ali v bližini Pariza (Puteaux) v 1910-ih in v 1920-ih letih.

Gibanje sta začela Pablo Picasso in Georges Braque, pridružili pa so se jima Jean Metzinger, Albert Gleizes, Robert Delaunay, Henri Le Fauconnier, Juan Gris in Fernand Léger. Eden glavnih vplivov, ki je pripeljal do kubizma, je bila predstavitev tridimenzionalne oblike v poznih delih Paula Cézanna. Retrospektiva Cézannovih slik je bila na Salonu d'Automne leta 1904, aktualna dela so bila prikazana na Salonu d'Automne iz let 1905 in 1906, čemur sta sledili dve spominski retrospektivi po njegovi smrti leta 1907.Joann Moser, Jean Metzinger in Retrospect, Pre-Cubist works, 1904–1909, The University of Iowa Museum of Art, J. Paul Getty Trust, University of Washington Press 1985, pp. 34–42

V Franciji so se razvile veje kubizma, vključno z orfizmom, abstraktno umetnostjo in kasneje purizmom.Magdalena Dabrowski, Geometric Abstraction, Heilbrunn Timeline of Art History, The Metropolitan Museum of Art, New York, 2000 Vpliv kubizma je bil daljnosežen in širok. V Franciji in drugih državah so se kot odgovor na kubizem razvili futurizem, suprematizem, dada, konstruktivizem, vorticizem, de Stijl in art deco. Zgodnje futuristične slike imajo s kubizmom skupno zlitje preteklosti in sedanjosti, predstavitev različni pogledi na predmet, prikazan hkrati ali zaporedno, imenovani tudi več perspektiva, simultanost ali mnogoterost, medtem ko je na konstruktivizem vplivala Picassova tehnika gradnje skulpture iz ločenih elementov.] Druge skupne niti med temi različnimi gibanji vključujejo fasetiranje ali poenostavljanje geometrijskih oblik ter povezovanje mehanizacije in sodobnega življenja.

Zgodovina Znanstveniki so zgodovino kubizma razdelili na faze. V eni shemi je bila prva faza kubizma, znana kot analitični kubizem, izraz, ki ga je skoval Juan Gris a posteriori,Hugh Honour and J. Fleming, (2009) A World History of Art. 7th edn. London: Laurence King Publishing, p. 784. hkrati radikalna in vplivna kot kratko, a zelo pomembno umetniško gibanje med letoma 1910 in 1912 v Franciji. Druga faza, sintetični kubizem, je ostala ključna do leta 1919, ko je nadrealistično gibanje pridobilo popularnost. Angleški umetnostni zgodovinar Douglas Cooper je v svoji knjigi Kubistična epoha predlagal drugo shemo, ki opisuje tri faze kubizma. Po Cooperju je obstajal zgodnji kubizem (od 1906 do 1908), ko se je gibanje prvotno razvilo v studiih Picassa in Braquea; druga faza se imenuje visoki kubizem (od 1909 do 1914), v tem času pa se Juan Gris pojavi kot pomemben predstavnik (po 1911); in nazadnje je Cooper omenil pozni kubizem (od 1914 do 1921) kot zadnjo fazo kubizma kot radikalnega avantgardnega gibanja.Douglas Cooper, "The Cubist Epoch", pp. 11–221, 232, Phaidon Press Limited 1970 in association with the Los Angeles County Museum of Art and the Metropolitan Museum of Art Douglas Cooperjeva restriktivna uporaba teh izrazov za razlikovanje del Braquea, Picassa, Grisa (od leta 1911) in Légerja (v manjši meri) je implicirala namerno vrednostno presojo.Christopher Green, 2009, Cubism, MoMA, Grove Art Online, Oxford University Press

Protokubizem: 1907–1908 Kubizem se je razmahnil med letoma 1907 in 1911. Slika Pabla Picassa iz leta 1907 Avignonske gospodične (Les Demoiselles d'Avignon) je pogosto veljala za protokubistično delo.

Leta 1908 je kritik Louis Vauxcelles v svoji recenziji razstave Georgesa Braqueja v galeriji Kahnweiler Braqueja označil za drznega človeka, ki prezira obliko in »zreducira vse, kraje in figure in hiše, na geometrijske sheme, na kocke«.Louis Vauxcelles, Exposition Braques, Gil Blas, 14 November 1908, Gallica (BnF)

Vauxcelles je pripovedoval, kako mu je Matisse takrat rekel: »Braque je pravkar poslal (na Salon d'Automne leta 1908) sliko iz majhnih kock«. Kritik Charles Morice je posredoval Matissove besede in govoril o Braqueovih kockah. Motiv viadukta v l'Estaqueu je navdihnil Braquea, da je ustvaril tri slike, ki jih zaznamujeta poenostavitev forme in dekonstrukcija perspektive.Futurism in Paris – The Avant-garde Explosion, Centre Pompidou, Paris 2008

Hiše Georgesa Braquea v L’Estaque iz leta 1908 (in sorodna dela) so spodbudile Vauxcellesa v Gil Blasu, 25. marca 1909, da se je skliceval na bizarreries cubiques (kubične nenavadnosti).Louis Vauxcelles, Le Salon des Indépendants, Gil Blas, 25 March 1909, Gallica (BnF) Gertrude Stein je kot prve kubistične slike omenila pokrajine, ki jih je naredil Picasso leta 1909, kot je Rezervoar v Horta de Ebro. Prva organizirana skupinska razstava kubistov je potekala v Salonu neodvisnih (Salon des Indépendants) ali Društvo samostojnih umetnikov (Société des Artistes Indépendants) v Parizu spomladi 1911 v sobi, imenovani 'Salle 41'; vključevala je dela Jeana Metzingerja, Alberta Gleizesa, Fernanda Légerja, Roberta Delaunayja in Henrija Le Fauconnierja, vendar ni bilo razstavljenih nobenih del Picassa ali Braquea.

Do leta 1911 je bil Picasso priznan kot izumitelj kubizma, medtem ko so o Braqueovem pomenu in prednosti razpravljali pozneje glede na njegovo obravnavo prostora, volumna in mase v krajinah L'Estaque. Toda »ta pogled na kubizem je povezan z izrazito restriktivno definicijo, katere umetnike je pravilno imenovati kubisti«, je zapisal umetnostni zgodovinar Christopher Green: »Marginalizirati prispevek umetnikov, ki so razstavljali na Salonu des Indépendants leta 1911 [.. .]«

Trditev, da kubistična upodobitev prostora, mase, časa in volumna podpira (namesto da nasprotuje) ploskost platna, je Daniel-Henry Kahnweiler podal že leta 1920,D.-H. Kahnweiler. Der Weg zum Kubismus (Munich, 1920; Eng. trans., New York, 1949) vendar je bila v 1950-ih in 1960-ih predmet kritike, zlasti Clementa Greenberga.C. Greenberg. The Pasted-paper Revolution, ARTnews, 57 (1958), pp. 46–49, 60–61 (Internet Archive); repr. as 'Collage' in Art and Culture (Boston, 1961), pp. 70–83

Sodobni pogledi na kubizem so zapleteni, do neke mere so se oblikovali kot odziv na kubiste Salle 41, katerih metode so se preveč razlikovale od Picassovih in Braqueovih, da bi jih šteli le za drugotnega pomena. Zato so se razvile alternativne interpretacije kubizma. Širši pogledi na kubizem vključujejo umetnike, ki so bili kasneje povezani z umetniki Salle 41, npr. Francis Picabia; bratje Jacques Villon, Raymond Duchamp-Villon in Marcel Duchamp, ki so konec leta 1911 tvorili jedro Section d'Or (ali skupine Puteaux); kiparji Alexander Archipenko, Joseph Csaky in Ossip Zadkine ter Jacques Lipchitz in Henri Laurens; in slikarji, kot so Louis Marcoussis, Roger de La Fresnaye, František Kupka, Diego Rivera, Léopold Survage, Auguste Herbin, André Lhote, Gino Severini (po 1916), María Blanchard (po 1916) in Georges Valmier (po 1918). Bolj temeljno, Christopher Green trdi, da so izraze Douglasa Cooperja »kasneje spodkopale interpretacije del Picassa, Braquea, Grisa in Légerja, ki poudarjajo ikonografska in ideološka vprašanja, ne pa metode reprezentacije.«

John Berger identificira bistvo kubizma z mehanskim diagramom. »Metaforični model kubizma je diagram: diagram je vidna simbolna predstavitev nevidnih procesov, sil, struktur. Ni treba, da se diagram izogiba določenim vidikom videza, vendar bodo tudi ti obravnavani kot znaki in ne kot imitacije ali rekreacije«.

Analitični kubizem Kubizem se je razvil po letu 1908, ko sta se raziskovanja novih slikarskih načel lotila Francoz Georges Braque in v Parizu živeči Španec Pablo Picasso. Čeprav ju je spodbujal nemški trgovec z umetninami Daniel Kahnweiler in podpiral pesnik Guillaume Apollinaire, sta se le težko uveljavila pri občinstvu, ki ju je kritiziralo in zavračalo. Kritiki so z mešanico posmeha in zaničevanja uporabljali besedo »kubično«, ki jo moramo razumeti kot oznako prevladujočih oblik, npr. v Braquovi sliki Portugalec*. Medtem ko se na prvih Braquovih in Picassovih krajinah, slikanih po Cézannovih načelih o geometrijskih telesih, dejansko kažejo motivi, ki so poenostavljeni z razgradnjo na geometrijska kubična telesa, pa tukaj takih telesnin ni, temveč sorazmerno enolično strukturirana površina ploskev, oglatih drobcev in povečini odprtih polkrogov. Le s težavo in z asociacijami razpoznamo človeška s kitaro.

»Vsebina ni predmet, marveč nova enota, lirizem, ki v celoti izhaja iz uporabljenih sredstev.«

V času, ko so rentgenski žarki in mikroskopi omogočili pogled na resničnost, ki je bila dotlej nedostopna, se umetniki niso več ukvarjali z iluzionističnimi upodabljanjem realnosti, marveč so se tudi sami zanimali za analizo s pogledom, ki razgalja in ponazarja geometrično strukturo stvari. Slikar se je odpovedal nespremenljivemu zornemu kotu in je hkrati prikazoval trodimenzionalnost telesa tako, da ga je razstavil na dele in jih razgrnil po dvodimenzionalni površini. To seveda ni bilo isto, kot da bi razstavil škatlo na ploskve in jih kot maketo razgrnil - šlo je za novo stvaritev. Elementi so se osamosvojili, predmet sam je postajal čedalje manj pomemben, barvna lestvica pa se je omejila na sive in rjave tone. Analitičnega kubizma torej ne moremo interpretirati zgolj kot nov slog, marveč predvsem kot novo vizijo sveta, kot estetsko spoznanje in vdor v svet, ki sta se pridružila podobi sveta, kakršno sta ustvarila naravoslovje in filozofija.

Zgodnji kubizem: 1909 - 1914

Salonski kubisti svoj sloves zgradili predvsem z rednim razstavljanjem na Salon d'Automne in Salon des Indépendants, obeh večjih neakademskih salonih v Parizu. Neizogibno so se bolj zavedali javnega odziva in potrebe po komuniciranju. Že leta 1910 se je začela oblikovati skupina, v kateri so bili Metzinger, Gleizes, Delaunay in Léger. Redno sta se srečevala v studiu Henrija le Fauconnierja blizu bulvarja du Montparnasse. Te soiréje so pogosto vključevale pisce, kot sta Guillaume Apollinaire in André Salmon. Skupaj z drugimi mladimi umetniki je skupina želela poudariti raziskovanje forme v nasprotju z neoimpresionističnim poudarjanjem barve.

Louis Vauxcelles je v svoji recenziji 26. Salon des Indépendants (1910) bežno in nenatančno omenil Metzingerja, Gleizesa, Delaunayja, Légerja in Le Fauconnierja kot »neuke geometre, ki reducirajo človeško telo, lokacijo, na blede kocke«. Nekaj mesecev pozneje je na Salon d'Automne leta 1910 Metzinger razstavil svoj zelo razdrobljen Nu à la cheminée (Akt), ki je bil nato reproduciran v Du "Cubisme" (1912) in Les Peintres Cubistes (1913).

Prva javna polemika, ki jo je sprožil kubizem, je bila posledica razstav v salonu Indépendants spomladi 1911. Ta razstava Metzingerja, Gleizesa, Delaunayja, le Fauconnierja in Légerja je na kubizem prvič pritegnila pozornost širše javnosti. Med predstavljenimi kubističnimi deli je Robert Delaunay razstavil svoj Eifflov stolp (Muzej Solomon R. Guggenheim, New York).

Salon des Indépendants