Pika je lahko tudi osebno ime.

Píka ( . ) je v jezikoslovju enodelno ločilo na koncu pripovednega stavka.

Skladenjska raba

Piko zapisujemo na koncu pripovedne povedi, na primer: Kosilo se je zavleklo, primanjkovalo je posode. – Si bil tam? Ne.

Pika končuje: enostavčne pripovedne povedi, npr. Ob ponedeljkih hodim v gledališče.; večstavčne povedi, in sicer: podredja, če je glavni stavek pripovedni: Vprašal me je, ali bi ga spremljal do postaje.; priredja, če je zadnji neodvisni stavek pripovedni: Odšli smo domov, kajti mračilo se je.; naštevalne enote pri vrstičnem naštevanju, če so ločene z vejico: Slovenščina pozna naslednje slovnične čase: - predpreteklik, - preteklik, - sedanjik, - prihodnjik.

Posebnosti

Na koncu priredja in soredja iste povedi pike ne pišemo, če je ne dopušča zadnji odvisni stavek: Včeraj je prišel mimo – kaj misliš kdo? – Včeraj je prišel mimo – pomisli kdo! Na koncu podredja z vprašalnim, velelnim ali želelnim odvisnikom stoji pika le, če je glavni stavek pripovedni: Ne vem, zakaj sem tako žalosten. – Ukazal mu je, naj gre. – Naročil je, da pojdi takoj domov. Pika se kot končno ločilo povedi, ki je citirana na koncu pripovedne povedi, izpušča, četudi citirana poved stoji med narekovaji: Prešeren je zapisal verz Žive naj vsi narodi. – Videl je napis »Vstop prepovedan«. V bibliografskih zapisih se posamezni deli naslova obravnavajo kot samostojne povedi, zato so ločene s piko: Milko Kos: Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice. Ljubljana 1955. Na koncu pripovednih povedi, ki pa so povedane s čustveno prizadetostjo, se namesto pike rabi klicaj: Ne maram te več videti! Če čustvena prizadetost ni prisotna, se pika piše tudi na koncu velelnika: Odpri knjigo na peti strani. Pike na koncu povedi navadno nimajo naslovi in napisi, enote v glavi dopisov, naslovne strani, konec abecedno urejenih enot v seznamih, podpisi v dopisih, konec enot v stolpcih, napisi pod slikami ipd. (če je v napisu več povedi, se piše tudi končna pika), konec citiranega pripovednega stavka v okviru vprašalne ali vzklične povedi (npr. Čigav je izrek Vse teče? – Menda vendar poznate izrek Vse teče!). V premem govoru na koncu dobesednega navedka pred spremnim stavkom piko zamenjuje vejica: »Lahko končaš z delom,« je rekla mati.

Neskladenjska raba

Piko uporabljamo neskladenjsko:

1. za ločevanje večjih enot od manjših, na primer minut od ur (12.05) ali tisočic od nižjih enot: 13.000 €; taka pika je stična

2. pri pisanju okrajšav: tj. (to je) – str. (stran)

Kratice (RS – Republika Slovenija) in simbole (km – kilometer; Au – zlato) pišemo brez pike.

3. pri zapisovanju vrstilnih števnikov (2. razred – 3. 2. 2010 – 80. leta 20. stoletja – ob 9. uri) ali prislovov tipa prvič, drugič

Namesto ob 9. uri lahko pišemo tudi ob 9h (= ob deveti uri/ob devetih).

4. pri zapisovanju podpoglavij (taka pika je obojestransko stična Šmalc A., Müller J. Slovensko tehniško izrazje. Jezikovni priročnik. Založba ZRC 2011.): 1. Glavni naslov 1.1 Naslov 1.1.1 Podnaslov

5. pri izražanju znaka za množenje v matematiki, pri čemer je pika nestična in postavljena višje: 3 • 2 = 6

6. pri navajanju knjižničnih enot: Bajt, D. 1994: Pišem, torej sem. Maribor: Obzorja.

7. za ločevanje posameznih enot v naslovih elektronske pošte (taka pika je stična): [email protected]

Pika v nekaterih jezikih nadomešča decimalno vejico; v slovenščini rabimo za to vejico.

Viri

Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 30–31. J. Skaza: Žepni pravopis za vsakdanjo rabo: pravopisna pravila, slogovni in pravopisni zgledi, Ljubljana, Jutro, 2006, str. 30–31.

Zunanje povezave

Kategorija:Ločila