Junan (; pinjin: Yunnan), tudi Junnan, je celinska provinca na jugozahodu Ljudske republike Kitajske.
Obsega približno 394.000 kvadratnih kilometrov in ima 48,3 milijona prebivalcev (stanje leta 2018). Glavno mesto province je Kunming. Pokrajina meji na kitajske province Guidžov, Sečuan, avtonomni regiji Guangši in Tibet ter na države jugovzhodne Azije: Vietnam, Laos in Mjanmar. Junan je bila leta 2014 četrta najmanj razvita provinca na Kitajskem glede na dohodek na prebivalca.
Junan leži v gorskem območju, z visokimi nadmorskimi višinami na severozahodu in nizkimi vzpetinami na jugovzhodu. Večina prebivalcev živi v vzhodnem delu province. Na zahodu se višina lahko razlikuje od gorskih vrhov do rečnih dolin kar za 3000 metrov. Junan je bogat z naravnimi viri in ima največjo raznolikost rastlinstva na Kitajskem. Od približno 30.000 vrst višjih rastlin na Kitajskem, jih ima Junan morda 17.000 ali več.David Paterson, Kunming Institute of Botany’s honorary senior horticulturalist and former director of the Royal Botanic Garden in Edinburgh, Scotland Zaloge aluminija, svinca, cinka in kositra so največje na Kitajskem, poleg tega pa obstajajo tudi velike zaloge bakra in niklja.
Cesarstvo dinastije Han je najprej vzpostavilo diplomatske odnose s provinco konec 2. stoletja pred našim štetjem in postala je del Svilne ceste do Bhitargarha v Bangladešu. Postala je sedež kitajsko-tibetanskega kraljestva Nandžao (pinjin: Nanzhao) v 8. stoletju. Nandžao je bilo večetnično, a elita je najbolj verjetno govorila severno narečje Ji. Mongoli so osvojili regijo v 13. stoletju, z lokalnim nadzorom, ki so ga izvajali vojaki stari do tridesetih let. Od dinastije Juan naprej je bilo območje del gibanja prebivalstva, ki ga podpirala osrednja vlada proti jugozahodni meji, z dvema glavnima valoma priseljencev, ki so prihajali iz večinskih območij na severu in jugovzhodu Kitajske. Japonska okupacija na severu med drugo svetovno vojno je, tako kot v drugih delih jugozahoda Kitajske, prisilila k selitvi večinskega prebivalstva Han v to regijo. Ta dva valova migracij sta prispevala k temu, da je Junan ena od najbolj etnično raznolikih provinc Kitajske, pri čemer je okoli 34 odstotkov celotnega prebivalstva pripada etničnim manjšinam. Med večjimi etničnimi skupinami so Ji, Baj, Hani, Džuang, Daj in Mjaoji.
Zgodovina Okoli leta 109 pr. n. št. si Hani podredili lokalne vladarje današnjega Junana in jih ohlapno vključil v Kitajsko. Arheološka izkopavanja v Šisdžajšanu (pinjin: Shizhaishan) v 1950-ih so razkrila pomembne najdbe, tako da se danes oblikuje zlasti kultura Djan. Po navedbah kitajskih virov (Sima Čjan) se zgodba o Djanih začne s čuenskim generalom Džuang Čjaom (pinjin: Zhuang Qiao), ki se je naselil v vzhodnem Junanu in tam ustanovil kraljestvo (konec 4. stoletja pr. n. št.). Okoli leta 109 pr. n. št. so Diani bili v kampanji priključeni k Han Kitajski, poraženi kralj pa je prejel naslove, pečate in vojaško pomoč proti sosednjim plemenom. Podobno je bil ustanovljen sedež Jidžov (pinjin: Yizhou).
Po koncu dinastije Han so se pri vladanju zamenjali kitajski agenti in različni lokalni voditelji. V literarnem smislu so dejanja kitajskega ljudskega junaka Džuge Ljang (181-234, zastopal Šu Hana) in njegovega nasprotnika Meng Huoja, toda na splošno je kitajska vladavina na tem področju ostala posredna in šibka. Poleg tega so v tem obdobju potekala različna migracijska gibanja, ki so bila usmerjena predvsem na jug, saj je bilo na voljo več in bolj svobodnih zemljišč.
Z združitvijo Kitajske pod dinastijama Sui in Tang, se je povečal tudi pritisk na današnji Junan. Dvor je med drugim želel nadzorovati trgovino v Indijo, napotil je vojake proti kuanskemu prebivalstvu in sprejel stališče lokalnih manjših knezov. Leta 621 je bila v Junanu ustanovljena prefektura, vendar je vladavina Kitajske trajala le do leta 750. V tridesetih letih 8. stoletja je lokalni princ Pilugoe na banketu izločil svoje tekmece in ustanovil kraljestvo Nandžao, večnacionalno državo. To se je uveljavilo (s podporo Tibeta) okoli leta 750 vojaško proti Tang Kitajski in nato v 9. stoletju začasno vključeval dele Burme, Tajske, Vietnama in celo Sečuana. V 10. stoletju je bila po ponovnih spremembah dinastije po Duanu Sipingu (članu Baj) ponovno imenovana Kraljevina Dali.
Neodvisnost države so leta 1253/4 končali Mongoli pod kraljem Kublajkanom, ki naj bi z minimalnim prelivanjem krvi osvojil prestolnico Dali in kralja postavil za vazala. Leta 1274 je v Junan prišel civilni guverner Sayyid Ajall Shams ad-Din Umar, katerega videz ni pomenil le dokončne priključitve Kitajski, temveč tudi uvedbo islama.
Ko so sredi 14. stoletja strmoglavili mongolsko oblast, je provinca Junan sprva ostala razmeroma tiha in neopažena: dinastija Ming je napredoval šele leta 1382 in lokalni mongolski princ Basalavarmi si je vzel življenje. Med stabilizacijo svojega režima so Mingi konec 14. stoletja preselili milijone nezaželenih ljudi iz regije okoli Nankinga v Junan, zlasti v Kunming. S prakso ustanavljanja vojaških kolonij (tuntjan) je kitajsko prebivalstvo hitro naraščalo, prednostno se je širilo po dolinah in depresijah ter domorodno prebivalstvo izrivalo v gore. Kljub temu je jug province še vedno ostal razmeroma.
Potem ko je Mandžu strmoglavil južni Ming, se je uspešni general Vu Sangui osamosvojil v Kunmingu in tam ustvaril nekakšno kraljestvo, ki je bilo ponovno vključeno šele leta 1681.
V 19. stoletju so kitajsko cesarstvo pretresali številni notranji nemiri, tudi v Junanu, kjer so prvi muslimanski upori izbruhnili že v letih 1818 in 1834–40. Hkrati z vstajo Tajping, je bila leta 1853 velika vstaja muslimanov, tako imenovani upor Panthaj. Med uporniki je prevladoval neki Du Venšju, ki je vladal kot sultan v Daliju in poslal tudi veleposlanika v Veliko Britanijo. Toda uporniki niso mogli zadržati Kunminga in leta 1872 so Junan končno prevzele cesarske sile. Med to vstajo je bilo ubitih milijon ljudi.Günter Kettermann: Atlas zur Geschichte des Islam, S. 127 (Islam in China). Darmstadt 2001 V naslednjih desetletjih provinca ni nikoli več počivala.
Leta 1894 je George Ernest Morisson, avstralski dopisnik ‘’Timesa’’, potoval iz Pekinga v Burmo pod britansko vlado prek Junana. Njegova knjigaAn Australian in China zelo podrobno opisuje njegove vtise.
Po padcu imperija in propadu centralne moči, ki se je začel z njim, so v prvi polovici 20. stoletja province vladali poveljniki. Tang Čijao je okoli leta 1920 kontroliral Junan, okoli leta 1926 pa je nadzoroval tudi sosednjo provinco Guidžou. V Guidžouju je po letu 1935 prevladovala vlada Kuomintanga, v Junanu pa je kljub Burmanski cesti, ki je bila za nacionaliste strateško pomembna, regionalni general Lung Jun ostal na oblasti do leta 1945.
Geografija Junan je provinca, ki predstavlja najbolj očitne kulturne in geografske razlike na Kitajskem. Za provinco je značilna zelo velika biotska raznovrstnost. Zadnjih 250 divjih slonov na Kitajskem živi v Junanu in je pod strogim varstvom. Za naravne enote je značilen kontrast med zasneženimi gorami in visokogorskim rastlinjem ter dolinami s subtropsko do tropsko vegetacijo.
Reke Skozi provinco teče več glavnih rek: reka Jangce (長江 / 长江, Cháng Jiāng), največja kitajska reka, ki se izliva v Vzhodnokitajsko morje blizu Šanghaja, Zgornji tok reke Mekong, ki se na kitajskem območju imenuje Lancang Džjang (瀾滄江 / 澜沧江, Láncāng Jiāng), in teče skozi Laos, Kambodžo in Vietnam ter se izliva v Južnokitajsko morje, Rdeča reka (元 江, Yuán Jiāng), ki teče skozi severni Vietnam (vključno s Hanojem) in se izliva v Južnokitajsko morje, Salven (怒江, Nù Jiāng), ki teče dolvodno skozi Mjanmar (Burma) in se izliva v Andamansko morje.
Meje Junan meji na Avtonomno regijo Tibet (Xīzàng Zìzhìqū, 西藏自治区) in Guangši (Guǎngxī Zhuàng Zìzhìqū, 广西壮族自治区) ter provinci Sečuan (Sìchuān, 四川) in Guidžov (Guìzhōu, 贵州). Sosednje države so Vietnam, Laos in Mjanmar (Burma). Bližina jugovzhodne Azije zagotavlja raznolike kulturne vplive in medsebojne odnose.
Narodni parki Narodni park Pudacuo, odprt 2007 v okrožju Šangri-La (pinjin: Shangri-La) Narodni park Laodžunšan (老君山国家公园; pinjin: Laojunshan), v prefekturi Lidžjang (pinjin: Lijiang), čaka na odobritev
Unescova svetovna dediščina Staro mesto Lidžjang (Old Town of Lijiang), od leta 1997 kot kulturna dediščinaunesco Zavarovana območja v narodnem parku treh vzporednih rek v provinci Junan (Three Parallel Rivers of Yunnan Protected Areas), od leta 2003 kot naravna dediščinaunesco Južnokitajski kras (South China Karst), od leta 2007 kot naravna dediščina Kulturna krajina Hanov (Cultural Landscape of Honghe Hani Rice Terraces), od leta 2013 kot kulturna dediščinaUnesco
Demografija Junan je kitajska provinca z največjo etnično raznolikostjo. Približno 38 % prebivalstva te države, ki jo gorski grebeni delijo na majhna območja, pripada narodnostnim manjšinam. Sem spadajo naslednja ljudstva in etnične skupine: Ji (10,9 % celotnega prebivalstva), Baj (3,6 %), Hani (3,4 %), Daj (2,7 %), Džuang (2,6 %), Mjaoji (2,6 %), Hui (1,5 %), Lisu (1,5 %), Lahu (1,1 %), Va, Našji, Mosuo, Jao, Tibetanci, Džingpo, Blang, Primi, Nu, Ačang , Džino, Mongoli, Derung, Manču, Sui in Boudžeji.
Konec 19. stoletja so Hui (Panthaj) in druga muslimanska ljudstva na Kitajskem predstavljali več kot 31 % tedanjega prebivalstva (3,75 milijona od 12 milijonov prebivalcev).Meyers Konversationslexikon, Band 4, S. 47 (China, Bevölkerung) und S. 51 (Religionen). fünfte Auflage, Leipzig/Wien 1897 Danes je le 1,5 %.
Od 55 uradno priznanih etničnih skupin na Kitajskem jih 36 živi v Junanu.Open Doors. 03/11, Open Doors Schweiz, Romanel-sur-Lausanne 2011, S. 9.
Leta 2013 je bila povprečna pričakovana življenjska doba 69,5 leta, kar je pod kitajskim povprečjem.
Prebivalstvo Razvoj prebivalstva v provinci od leta 1964.. LetoŠtevilo preb.Stanje 195417.472.737 Stanje 196420.509.525 Stanje 198232.553.817 Stanje 199036.972.610 Stanje 200042.360.089 Stanje 201045.966.766Ocena 201647.710.000
Upravna delitev Junan sestavlja šestnajst enot na prefekturni ravni: osem prefekturnih mest in osem avtonomnih prefektur: </div>Koda enoteEnotaObmočje v km2Prebivalstvo 2020SedežEnoteOkrožjaOkrajiAvtonomni okrajiOkrajna mesta530000Provinca Junan394000,0047.209.277Kunming17652918530100Kunming21.001,288.460.088Okrožje Čengong7331530300mesto Čudžing28.939.415.765.775Okrožje Čilin351530400mesto Juši14.941,532.249.502Okrožje Hongta243530500mesto Baošan19.064,602.431.211Okrožje Longjang131530600mesto Džaotong22.439,765.092.611Okrožje Džaojang191530700mesto Lidžjang20.557,251.253.878Okrožje Gučeng122530800mesto Pu'er44.264,792.404.954Okrožje Simao19530900mesto Lincang23.620,722.257.991Okrožje Linšjang143532300Avtonomna prefektura Čušiong28.436,872.416.747mesto Čušiong82532500Avtonomna prefektura Honghe32.167,674.478.422mesto Mengdzi634532600Avtonomna prefektura Venšan31.409,123.503.218mesto Venšan71532800Avtonomna prefektura Šišuangbana19.107,051.301.407mesto Džinghong21532900Avtonomna prefektura Dali28.299,433.337.559mesto Dali831533100Avtonomna prefektura Dehong11.171,411.315.709mesto Mangši32533300Avtonomna prefektura Nudžjang14.588,92552.694mesto Lušui121533400Avtonomna prefektura Dičing23.185,59387.511mesto Šangri-La111
Gospodarstvo thumb|Na zemlji lahko dve stvari resnično premagajo sečuansko omako. Džuan ča (opečni čaj) je eden takšnih. Eno kilogramsko opeko, ki jo zarežemo na zadnji strani, lahko razbijemo na osem manjših kosov. Večina čajnih opek Džuan ča prihaja iz južnega Junana na Kitajskem in iz nekaterih provinc Sečuana. Čajne opeke so narejene predvsem iz širokolistne čajne rastline Dajeh (Camellia Assamica). Čajni listi so pakirani v lesene kalupe in stisnjeni v blokovsko obliko.