Šuejantuoji ali Sir Tarduši so bili starodavno turško ljudstvo iz plemenske zveze TjelejevWei Zheng in soavtorji. Book of Sui, vol. 84 (v kitajščini) in turških kaganatov v severovzhodni Aziji. Bili so vazali Gokturkov in kasneje v zvezi z dinastijo Tang nasprotniki Vzhodnega turškega kaganata.
Imena Šue Izraz Šue (薛) se je kot Šinli (薪犁) pojavil v 110. zvezku Sima Čjanovih Zapisih velikega zgodovinarja, zatem pa nič več vse do 7. stoletja.Pulleyblank, "Central Asia and Non-Chinese Peoples of Ancient China", str. vii, 21–26.Duan, "Dingling, Gaoju and Tiele", str. 370. Golden (2011) je predlagal, da staroturška oblika imena Šue (薛) – Sir, izhaja iz sanskrtske besede Śrī, kar pomeni srečen, ugoden.
Jantuo Etimologija imena Jantuo (延陀) je predmet številnih razprav. Zahodni orientalisti so ga najprej identificirali s Tarduš, drugim delom imena kratkotrajnega kaganata Šuejantuo. Etnonim je torej mogoče rekonstruirati kot Sir-Tarduš.Theobald, Ulrich. (2013) "Xueyantuo 薛延陀, Syr Tarduš" for ChinaKnowledge.de – An Encyclopaedia on Chinese History, Literature and Art Kitajski znanstveniki v Tolišu in Tardušu vidijo imena političnih organizacij ali okrožij. Etnonim se tolmači tudi na več drugih načinov.
Zgodovina thumb|Epitaf Pugu Jituja, voditelja ljudstva Šuejantuo, ki je umrl leta 678 thumb|Figurice konjenikov iz grobnice Pugu Jituja, voditelja Šuejantuojev thumb|Keramični kipci iz Šoroon Dov kurgana, grobnice Pugu Jituja thumb|Freska iz grobnice Šoroon Bumbagar
Šue in Jantuo sta bili sprva ločeni plemeni. Tongdian, napisan med letoma 766 in 801, navaja:
"Šuejantuo je pleme, ki se je odcepilo od Tjelejev. V času Murong Džuna, cesarja Zgodnjega Jana, se je Šjungnu Šanju s svojim plemenom, ki je štelo 35.000 ljudi, predal Zgodnjemu Janu. Jantuoji so verjetno njihovi potomci. S plemenom Šue [Jantuo] živijo v pomešani družbi. Od tod tudi ime Šuejantuo. Priimek kaganskega klana je Jilitu. Šuejantuoji so bili več generacij močan narod."Du You. Tongdian. Vol. 199. "薛延陀，鐵勒之別部也，前燕慕容俊時，匈奴單于賀剌頭率部三萬五千來降，延陀蓋其後。與薛部雜居，因號薛延陀。可汗姓壹利吐氏，代為強族"
Vladarji Šuejantuojev so trdili, da so se prvotno imenovali Šue (薛/偰) in da se je ime plemena spremenilo v Šuejantuo, potem ko so Šueji premagali Jantuoje in jih združili s svojim plemenom.Tang Huiyao, vol. 96 Jiu Tangshu, vol. 199. Lower Part
Po Idi kaganu so Šuejantuoji ustanovili kratkotrajni kaganat pod vodstvom Jinču kagana, njegovega sina Duomi kagana in nečaka Jitevuši kagana, ki se je sčasoma predal dinastiji Tang.
Leta 605 je Šuejantuoje napadel Zahodni turški kaganat pod vodstvom Hešana kagana. Posledično so Šuejantuoji zapustili Zahodni turški kaganat in ustanovili lasten kaganat pod vodstvom Jagmurčin Baga kagana iz plemena Kibi in obdržali nadzor in dohodek od turpanskega dela svilne poti. Kasneje je bil šujantuojski poglavar Išbara postavljen za nižjega "kagana sedmih plemen". Leta 610 se je Šeguj kagan (vladal 610–617) povzpel na zahodnoturški prestol. Naslednji zahodni turški vladar Tong jabgu kagan (vladal 618–628) je priključil vseh sedem plemen konfederacije Tjele pod vodstvom Šuejantuojev, vključno z Ujguri, Bajirkuji, Adizi, Tongraji, Buguji in Barsili. Leta 627 so Šuekantuoji vdrli na ozemlje Vzhodnega turškega kaganata, premagali njegovo vojsko pod poveljstvom Jukuk šada, sina vladajočega Ilig kagana, in se naselil v dolini reke Tola v severni Mongoliji. Po zmagi je se ujgurski voditelj Jaoluoge Pusa osamosvojil in se odcepil od plemenske zveze. Leta 629 pa se je Šuejantuo Jinan erkin razglasil za Jinču kagana novega Šuejantuojskega kaganata.
Dinastija Tang je novi kaganat hitro prepoznala kot protiutež Vzhodnemu turškemu kaganatu.Zuev Yu.A. "Xueyantuo Khaganate and Kimeks. ([A Contribution] to Turkic ethnogeography of Central Asia in the middle of 7th century)" in Shygys, Oriental Studies Institute, Almaty (2004), str. 1-14, 1-15 Povišanje Jinana na kaganski prestol je bila izvedena s podporo dvora dinastije Tang, ki jo je zanimalo predvsem dokončno razkosanje turške države, ki je bila vir številnih konfliktov na njenih severnih mejah.Zuev (2004), str. 1-19 Ogromen Šuejantuojski kaganat, ki se je raztezal od gorovja Altaj do puščave Gobi, je v 630. letih zagotovil vojaško pomoč dinastiji Tang proti Tatarom.
Pohod cesarja Tajdzonga proti Vzhodnemu turškemu kaganatu 27. marca 630 se je Šuejantuo povezal z dinastijo Tang in skupaj z njo v gorovju Jin premagal Vzhodni turški kaganat. Ilig kagan je pobegnil, a ga je njegov podrejeni kagan 2. maja izročil Tangu.Duan, "Dingling, Gaoju and Tiele", str. 362, 388–389, 430.Bo Yang, "Zizhi Tongjian", str. 11,651–11,654 (Vol. 46). Potem ko je Tang premagal vzhodne Gokturke, je Šuejantuo dejansko prevzel oblast nad ozemljem vzhodnih Gokturkov. Včasih je bil porejen dinastiji Tang, včasih pa se je vojskoval z njo in kasnejšim Čelebi kanom, ki ga je podpirala dinastija Tang.
Leta 632 so Šuejantuo odbil vojsko kagana Si jabgu kagana iz Zahodnega turškega kaganata in nato podjarmil Karluke iz porečja Ulungurja in Irtiša in nato še Jenisejske Kirgize. Leta 634 je z oblasti izrinil Dubu kagana, enega od svojih tekmecev, ki je vladal večjemu delu vzhodne polovice Zahodnega turškega kaganata. Dubu kagan je pobegnil v dinastijo Tang.Duan, "Dingling, Gaoju and Tiele", str. 414–415.
Sledilo je obdobje prijateljskih odnosov z dinastijo Tang, ki je trajalo do leta 639, ko so Gokturki pod vodstvom Ašine Džješešuaja, ki ga je cesar Tanga zaničeval, načrtovali napad na prestolnico Tanga. Džješešuaj se je povezal s svojim nečakom Ašina Heluohujem in ga 19. maja izbral za vodjo napada. Napad ni uspel in več kot 40 upornikov je bilo usmrčenih. Heluohuju so prizanesli in ga izgnali na skrajni jug cesarstva.Duan, "Dingling, Gaoju and Tiele", str. 438–439.Bo Yang, "Zizhi Tongjian", str. 11,784–11,785 (Vol. 46).
Po tem incidentu je bil 13. avgusta izdan odlok, s katerim so bili vsi Gokturki severno od reke Ordos deportirani. Vzhodni turški kaganat je postal zaporno ozemlje dinastije Tang, ki naj bi odvračalo Šuejantuoje od ozemeljskih zahtev na zahodu.
Gokturško plemstvo je za svojega vladarja izbralo Čelebi kana. Zarota je propadla, saj Čelebi kan ni uspel zbrati svojega ljudstva, ker je veliko njegovih plemen do leta 644 po vrsti neuspešnih vdorov Šuenajtuojev, ki jih je podpirala dinastija Tang, pobegnilo na jug. Porazi vojsk dinastije Tang so povzročili, da so njihovi zavezniki izgubili zaupanje vanjo. Kriza se je naslednje leto še poglobila, ko je znotraj klana prišlo do državnega udara.
Tajdzongov pohod proti Šuejantuoju 1. avgusta 646 so Šuejantuo premagali Ujguri in dinastija Tang. Šuejantuojskega kagana Duomija so Ujguri ubili. Armada Tanga pod poveljstvom generala Li Daodzonga, kneza Džjengšija, je dokončno strla vojsko Šuejantuojev. Zadnji kagan Šuejantuoja, Jitevuši kagan, se je predal.Bo Yang, Outlines of the History of the Chinese (中國人史綱), vol. 2, str. 512. Zadnji ostanki Šuejantuojev so bili uničeni dve leti pozneje, 15. septembra 648.Duan, "Dingling, Gaoju and Tiele", str. 416–430, 463.Bo Yang, "Zizhi Tongjian", str. 11, 786 ,788, 945, 990 (Vol. 47). Klan Sir se je kasneje ponovno pojavil kot Alti Sir - Šest plemen Sirov, podložnik vladarja Bilge kagana iz Drugega turškega kaganata.Bilge Khagan inscription , line 1 at Türik Bitig Ergin, Muharrem (1980). Orhun Abideleri (in Turkish). İstanbul: Boğaziçi Yayınları. str. 33, 52 Ena od spornih domnev pravi, da so bili Šest plemen Sirov predhodniki Kipčakov.Klyashtorny, Sergey (2005). "The Polovcian Problems (II): Qipčaqs, Comans, and Polovcians". Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae. 58 (3): 243
Razmerje Šuejantuojev kasnejšimi Turki Šatuoji je sporno. Epitaf vodje Šatuojev Li Kejonga navaja, da je bil prednik njegovega klana "Jidu, gospodar dežele Šuejantuo, neprekosljiv general". Kitajski kronisti so sledili izvoru Šatuojev do poglavarja Tjelejev z imenom *BajarXue Juzheng. Old History of the Five Dynasties, vol. 25 ~ *BajirkuOuyang Xiu. Historical Records of the Five Dynasties/Xin Wudaishi, vol. 4 ali do zahodnoturških Čujuev, ki se pogosto identificirajo s Čigili.Ouyang Xiu. Xin Wudaishi, vol. 4
Kagani Šuejantuoja Idi kagan (也咥可汗) (?–628?) Jinču kagan (真珠可汗) (628–645) Duomi kagan (多彌可汗) (645–646) Jitevuši kagan (伊特勿失可汗) (646)
Pod Drugim turškim kaganatom Kuli čor (?–ok. 723)Ercilasun, (1985), str. 59Hatice Şirin, (2016), Bombogor Inscription: Tombstone of a Turkic Qunčuy ("Princess"), str. 6
Sklici
Viri
Bo Yang. Modern Chinese Edition of Zizhi Tongjian (Vol. 45). Taipei: Yuan-Liou Publishing Co. Ltd . Duan Lianqin (1988a). Xueyantuo During the Period of Sui and Tang. Xi'an: Sanqin Press. . Duan Lianqin (1988b). Dingling, Gaoju and Tiele. Shanghai: Shanghai People's Press. . New Book of Tang, vol. 217, part 3 . Zizhi Tongjian, vols. 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199. Zuev Yu.A. "Xueyantuo Khaganate and Kimeks. ([A Contribution] to Turkic ethnogeography of Central Asia in the middle of 7th century)" in Shygys, Oriental Studies Institute, Almaty (2004), No 1 pp 11–21, No 2 pp 3–26 (in Russian) Zuev Yu.A., Horse Tamgas from Vassal Princedoms (Translation of Chinese composition "Tanghuyao" of 8-10th centuries), Kazakh SSR Academy of Sciences, Alma-Ata, I960, (In Russian)
Kategorija:Šuejantuo Kategorija:Ustanovitve v 620. letih Kategorija:Ukinitve v 720. letih Kategorija:Bivše države v Aziji