thumb|Bunga mas, del poklona, poslanega kralju Ajuthaju iz ene od vazalnih držav na Malajskem polotoku; zbirka Narodni muzej Malezije, Kuala Lumpur
Tributarna država je država, ki se ji je druga, običajno močnejša država (suveren), Asiatic, Tributary, or Absolutist International Socialism, Nov. 2004 zavezala, da se ne bo vmešavala v njene notranje zadeve pod pogojem, da bo redno plačevala davek (latinsko: tributum). Davek se je lahko plačeval v denarju, blagu ali sužnjih. Včasih je bil zgolj simboličen in nič drugega kot znak zavezništva. Takšna je bila na primer zlata roža (bunga mas), ki so jo vladarji na Malajskem polotoku pošiljali kraljem Siama, ali malteški sokol, ki ga je veliki mojster reda sv. Janeza vsako leto pošiljal podkralju Sicilije, da bi vladal Malti. Davek je lahko vključeval tudi prisotnost podrejenega vladarja na dvoru hegemona, da bi javno pokazal svojo podrejenost.
Sodobni dediči tributnih hegemonov ponavadi trdijo, da je treba tributarni odnos razumeti kot priznanje suverenosti hegemona v sodobnem pomenu, medtem ko nekdanje tributarne države zanikajo, da je prišlo do kakršnega koli prenosa suverenosti.
V vzhodni Aziji se je razvil formaliziran sistem davka, v katerem so številne države in regije vzhodne, srednje in jugovzhodne Azije postale davkoplačevalske države različnih kitajskih dinastij. Zgodovinsko gledano se je kitajski cesar imel za cesarja celotnega civiliziranega sveta in kot tak ni mogel imeti enakopravnih diplomatskih odnosov s katero koli drugo državo. Kitajci so zato vse diplomatske odnose v regiji razlagali kot davkoplačevalske. Prezir državne konfucijanske ideologije do trgovine in prepričanje, da kitajska civilizacija ne potrebuje izdelkov ali tehnologije od zunaj, je pomenil, da je bila trgovina, kadar je bila dovoljena, prav tako razlagana kot davkoplačevalska. Diplomatske misije in trgovske skupine iz nekitajskih regij so bile v kitajskih zapisih razlagane kot davkoplačevalske, ne glede na njihov namen. Po tej razlagi je blago, ki ga je prejela Kitajska, predstavljalo davkoplačevalsko daritev, medtem ko so tisto, ki so ga prejeli obiskovalci, razlagali kot darila, ki jih je cesar v svoji prijaznosti podaril svojim oddaljenim davkoplačevalcem.
V Al Andaluzu je zadnja vladajoča mavrska dinastija Nasridov v Granadskem emiratu plačevala davek krščanskemu kraljestvu Kastilja (današnja Španija). Tributarne države Osmanskega cesarstva, običajno na obrobju cesarstva, so bile s cesarstvom povezane z različnimi oblikami vazalstva. Nekatere so smele izbrati svoje voditelje, druge pa so plačevale davek. V zahodnem kolonialnem sistemu so bile nezahodne države včasih vključene v evropski imperij kot protektorati.
Na Filipinih so bili datuji (vladarji) Barangajev od konca 16. stoletja do leta 1898 vazali Španskega cesarstva. Njihovo pravico do vladanja je 11. junija 1594 priznal španski kralj Filip II. pod pogojem, da plačujejo davek španski kroni.Felipe II, Ley de Junio 11, 1594 in Recapilación de leyes, lib. vi, tit. VII, ley xvi. The English translation of the law by Emma Helen Blair and James Alexander Robertson can be found in The Philippine Islands (1493–1898), Cleveland: The A.H. Clark Company, 1903, Vol. XVI, str. 155–156. Leta 1898 so Filipini prišli pod oblast Združenih držav Amerike.
Sklici
Kategorija:Države