thumb|300px|Politični zemljevid vzhodnega dela Zakavkazja med letoma 1795 in 1801

Kavkaški kanati, znani tudi kot iranski kanati,George A. Bournoutian. "Armenia and Imperial Decline: The Yerevan Province, 1900-1914". Routledge, 2018, str. 6 perzijski kanatiDavid Marshall Lang. "The Last Years of the Georgian Monarchy, 1658-1832". Columbia University Press, 1957. str. 153 in redkeje azerbajdžanski kanati, so bile različne upravne enote v Zakavkazju, ki so jim vladali dedni ali imenovani vladarji pod uradno oblastjo Irana. Vladarji so se imenovali kani in so bili enakovredni osmanskim pašam.

Po atentatu na Nadir Šaha (vladal 1736–1747) leta 1747 je v Iranu, zlasti v Zakavkazju, izbruhnil kaos, v katerem so zaradi pomanjkanja centralizirane oblasti nastali delno neodvisni kanati. Kanati niso bili niti ozemeljsko niti versko enotni in niso imeli nacionalnega obeležja. Kani so bili večinoma zainteresirani zgolj za ohranitev svoje oblasti in dohodkov.

Pregled V perzijščini so se kanati imenovali 'ulka' ali 'tuman', vladal pa jim je 'hakim' (guverner). Slovenska beseda 'kanat' je prevod ruske besede 'hanstvo' in armenske besede 'khanut'iwn'. Šah je lahko hakima povišal v kana, hakim pa je lahko ta naziv privzel tudi kar sam.

Po strukturi so bili kanati miniaturna različica iranskega kraljestva. Upravni in knjižni jezik v Zakavkazju je bil do konca 19. stoletja perzijščina. Za verske študije se je uporabljala arabščina, čeprav je večina muslimanov v regiji govorila azerbajdžansko. Azerbajdžanščino so takrat imenovali kavkaška tatarščina.

Iranski vladarji Nadir Šah, Karim Kan Zand in Aga Mohamed Kan Kadžar so si prizadevali ponovno uveljaviti iransko oblast v regiji, saj so kanati vedno veljali za iranska ozemlja, ne glede na stopnjo oblasti iranskih vladarjev nad njimi.

Zgodovinar Gavin Hambly je takole opisal stanje iranske oblasti nad kanati:

"Poskuse ponovne uvedbe iranske suverenosti so najpogosteje doživeli seveda tisti kanati, ki so bili najbliže Azerbajdžanu. Za pritiske so bili zelo ranljivi kanati Erevan, Nahičevan in Karabah. Zelo ranljiv je bil tudi kanat Tališ z upravnim sedežem v Lankaranu, ki so ga ogrožali bodisi iz Tabriza bodisi iz Rašta. Za iranske vazale so veljali tudi Karabaški kanat, Gandža in vali iz Gurdžistana, ki so bili zaradi manjše dostopnosti manj izpostavljeni pritiskom. Kot šahova vazala sta bila obravnavana tudi kana Šaka in Širvana severno od reke Kure. Stiki med Iranom in Bakujskim in Kubskim kanatom so bili bolj šibki in so se dogajali predvsem s trgovskimi povezavami z Anzalijem in Raštom preko Kaspijskega jezera. Učinkovitost iranske oblasti nad temi državicami je bila odvisna predvsem od sposobnosti posameznega šaha, da uveljavi svojo voljo, in odločnosti lokalnih kanov, da se izognejo obveznostim, ki so jih imeli za obremenjujoče."

Širitev Ruskega imperija v Zakavkazje, ki se je začela z vzpostavitvijo protektorata nad Kartlijo-Kahetijo leta 1783, je na koncu privedla do vojne med Iranom in Rusijo za nadzor nad kanati. Rusko-iranska vojna 1804–1813 se je končala z Gulistanskim mirovnim sporazumom, s katerim je Iran izgubil sedem kanatov: Gandžo, Karabah, Kubo, Derbent, Baku, Širvan in Šaki. Ruskemu imperiju je bil predan tudi severni in osrednji del Tališkega kanata in del Erevanskega kanata. Po rusko-iranski vojni 1826–1828 in podpisu Turkmančajskega mirovnega sporazuma je Iran v korist Rusije izgubil Erevanski in Nahičevanski kanat. Za Kadžarsko dinastijo je bila izguba kanatov politično uničujoča, saj je škodovala njenemu ugledu varuha varovanih domen Irana.

Ruska oblast na Kavkazu je sprva ohranila nekaj prejšnjih iranskih upravnih struktur, kot je bila na primer uporaba perzijskih dokumentov za določanje statusa in premoženjskih pravic uglednih muslimanskih osebnosti. Nekateri muslimanski begi, akalarji in kani so uspeli prilagoditi svoj prejšnji položaj novi ruski imperialni oblasti.

Seznam kanatov Na seznamu so kanati, ki so nastali po smrti Nadir Šaha leta 1747.

Bakujski kanat; leta 1806 ga je zasedla in priključila Rusija Derbentski kanat; leta 1806 ga je zasedla in priključila Rusija in ga še isto leto razpustila Erevanski kanat; leta 1827 ga je zasedla in naslednje leto priključila Rusija Gandžanski kanat; leta 1804 ga je zasedla in priključila Rusija Džavadski kanat; leta 1805 je postal del Širvanskega kanata Karabaški kanat; od leta 1805 ruski protaktorat, leta 1822 razpuščen Nahičevanski kanat; leta 1827 zaseden in leta 1828 priključen Rusiji Kubinski kanat; od leta 1805 ruski protektorat, leta 1816 razpuščen Šekinski kanat; od leta 1805 ruski protektorat, leta 1819 razpuščen Širvanski kanat; od leta 1805 ruski protektorat, leta 1820 razpuščen Tališki kanat; od leta 1802 ruski protektorat, leta 1828 razpuščen

Denar Številni kavkaški kanati, vključno z Gandžanskim, Širvanskim, Šakinskim, Derbentskim in Karabaškim, so kovali svoj denar, najprej v imenu Nadir Šaha in nato v imenu zandskega vladarja Karima Kana Zanda. Velik del kovancev do konca 18. stoletja je bil kovan brez imen. Nekaj redkih izdaj derbentskih kovancev vsebuje nejasno omembo enega od njihovih kanov, sicer pa ni noben kan na svoje kovance nikoli napisal svojega imena, ker ni imel legitimnosti suverenega monarha in kakršnih koli zahtev po neodvisnosti. Vsi kovanci so bili brez izjeme srebrni ali bakreni. Vrednost bakrenih kovancev kanatov ni znana, vrednost srebrnih kovancev pa je ostala enaka vrednosti iranskega abbasija in njegovih delitev.

Sklici

Viri

Elton L. Daniel. Golestān Treaty. Encyclopaedia Iranica, vol. 11, zv. 1, str. 86–90

F. Kazemzadeh. Iranian relations with Russia and the Soviet Union, to 1921. Cambridge History of Iran, vol. 7, str. 314

Kategorija:Zgodovina Irana Kategorija:Zgodovina Azerbajdžana Kategorija:Zgodovina Gruzije