thumb|350px|Topografska karta Slovaške Zgodovina Slovaške sega od prazgodovinskih naselij do sodobne Slovaške republike, države v Srednji Evropi. Najzgodnejši dokazi o človeškem bivanju na njenem ozemlju segajo v paleolitik. V neolitiku in bronasti dobi so se razvile pomebne lokalne kulture. Do železne dobe so keltska plemena, kot so bili Boji, ustanovila naselja, ki so jih kasneje izpodrinili germanski in slovanski priseljenci. Slovani so na ozemlje Slovaške prišli v 5. in 6. stoletju in postavili temelje slovanskih držav. Med njimi je bila v 9. stoletju tudi Velikomoravska, ki je pod vplivom misijonarjev Cirila in Metoda in njunih učencev sprejela krščanstvo.
Po propadu Velike Moravske je ozemlje postalo del Ogrske. V tem času je prestalo mongolske vpade in kasneje osmanske vojne, ki so Ogrsko razdelile na tri dele. Velik del ozemlja današnje Slovaške se je uprl osmanskim osvojalcem in postal provinca Habsburške monarhije. V 19. stoletju se je zbudil slovaški nacionalizem, ki so ga spodbujale vplivne osebnosti, med njimi Ľudovít Štúr, ki je kodificiral sodobno slovaščino. Gibanje se je zavzemalo za avtonomijo znotraj Avstro-Ogrske.
Slovaki so se po prvi svetovni vojni združili s Čehi in ustanovili Češkoslovaško, v kateri so obstajale stalne napetosti med Čehi in Slovaki. Med drugo svetovno vojno je Slovaška postala nacistično usmerjena marionetna država pod vodstvom Jozefa Tisa. Po vojni se je ponovno vključila v Češkoslovaško, ki je leta 1948 padla pod sovjetsko oblast. Praška pomlad leta 1968 je do invazije Varšavskega pakta na Češkoslovaško za kratek čas liberalizirala svojo politiko. Po žametni revoluciji leta 1989 je Slovaška mirno prešla v demokracijo, ki je dosegla vrhunec z neodvisnostjo 1. januarja 1993. Od takrat je razvila sodobno tržno gospodarstvo in se leta 2004 pridružila Natu in Evropski uniji.
Prazgodovina thumb|200px|Moravanska Venera, stara približno 22.800 let Odkritje starodavnega orodja, izdelanega s klaktonsko tehniko v bližini Novega Mesta nad Váhom, potrjuje, da je bilo ozemlje Slovaške naseljeno že v paleolitiku. Med drugimi prazgodovinskimi odkritji so kamnita orodja iz srednjega paleolitika, najdena v bližini Bojnic, in odkritje neandertalca na najdišču v bližini Gánovc. Gravetianska kultura je bila prisotna predvsem v rečnih dolinah Nitre, Hrona, Iplja, Váha in vse do mesta Žilina ter ob vznožju gora Vihorlat, Inovec in Tribeč, pa tudi v gorovju Myjava. Najbolj znana najdba je Moravanska Venera iz Moravanov nad Váhom.
Neolitska bivališča so bila najdena v Želiezovcah, Gemerju, masivu Bukove gore, jami Domica in na Nitranskem hradoku. Bronasto dobo so zaznamovale unjetiška, madarovška in gomilska kultura, kultura žarnih grobišč, velatiška in lužiška kultura. Slednji sta sledili kalenderberška in halštatska kultura v zgodnji železni dobi.
Stari vek thumb|right|Razširjenost arheoloških kultur, povezanih s Kelti:
Kelti so bili prvi prebivalci na ozemlju današnje Slovaške, ki jih je mogoče prepoznati iz pisnih virov. Prve skupine Keltov so prišle z zahoda okoli leta 400 pr. n. št. Naselbine latenske kulture kažejo, da so Kelti kolonizirali nižine ob reki Donavi in njenih pritokih. Lokalno prebivalstvo so Kelti bodisi podjarmili bodisi potisnili na gorato ozemlje na severu. Naslednje skupine Keltov so prišle iz severne Italije v 2. stoletju pr. n. št. Kelti so sprva živeli v majhnih kočah, velikih 4x3 metre, ki so ali tvorile majhne vasi ali bile raztresene po podeželju.
Nekatera majhna gradišča, zgrajena v 1. stoletju pr. n. št, so se razvila v pomembna lokalna gospodarska in upravna središča. Gradišče na Zemplínu, na primer, je bilo središče železarstva. V Liptovski Mari so odkrili steklarne, v Bratislavi in Liptovski Mari pa so bile tudi kovnice lokalnega denarja. Kovanci iz Bratislave so imeli napise, na primer Biatec in Nonnos. Gradišče v Liptovski Mari je bilo tudi pomembno središče kulta puhovske kulture severnih Karpatov.
Območje Srednjega Podonavja je okoli leta 60 pr. n. št. napadel kralj Dačanov Burebista in podjarmil večino lokalnih keltskih plemen (Boji in Tavriski). Po Burebistovi smrti približno 16 let pozneje se je njegov imperij sesul. Arheološka najdišča, ki razkrivajo poslikano keramiko in druge artefakte dačanskega izvora, kažejo, da so se skupine Dačanov v porečjih Bodroga, Hrona in Nitre naselile med lokalnimi Kelti. Širjenje puhovske kulture, povezane s keltskimi Kotini, kaže, da so se nosilci te kulture v istem obdobju začeli širiti proti severu.
thumb|right|alt=Dacia|Dačanska dominacija v sedanji Slovaški in njen vpliv na sosednja ozemlja
Rimljani in germanska plemena so svoje prve invazije na ozemlja vzdolž srednje Donave sprožili v zadnjem desetletju 1. stoletja pr. n. št. Rimske legije pod poveljstvom Tiberija so leta 6 n. št. blizu Bratislave prečkale Donavo, da bi napadle germanske Kvade. Upor lokalnih plemen v Panoniji je Rimljane prisilil k umiku. Rimljani so izkoristili notranje spore in leta 21 naselili skupino Kvadov v nižavju ob Donavi med rekama Moravo in Váh in za njihovega kralja postavili Vanija. Germani so živeli v pravokotnih hišah in ne v kvadratnih. Svoje pokojnike so kremirali in pepel odlagali v žare.
thumb|right|alt=Miracle of the Rain|"Čudež dežja", upodobljen na Stebru Marka Avrelija v Rimu
Četudi je Donava predstavljala mejo med Rimskim imperijem in "barbari", so Rimljani vzdolž levega brega Donave zgradili majhne postojanke, na primer pri Iži in Devínu. V istem obdobju so se germanska plemena širila proti severu vzdolž rek Hron, Ipel in Nitra.
Rimske čete so med markomanskimi vojnami med letoma 160 in 180 večkrat prečkale Donavo. Cesar Mark Avrelij je prvo poglavje svojih Meditacij dokončal med pohodom proti Kvadom v območju reke Hron leta 172. "Čudež dežja", neurje, ki je rešilo izčrpano rimsko vojsko, se je zgodil nekje severno od Donave leta 173. Krščanski avtorji so neurje pripisali molitvi nekega rimskega krščanskega vojaka. Rimske čete so Donavo zadnjič prečkale leta 374 med pohodom cesarja Valentinijana I. proti Kvadom, ki so se povezali s Sarmati in napadli rimsko provinco Panonijo.
Srednji vek Nove migracije thumb|right|Germanska in druga plemena na ozemlju pod hunsko oblastjo okoli leta 450
V 4. stoletju našega štetja se Rimsko cesarstvo ni več moglo upirati napadom sosednjih ljudstev. Meje cesarstva so se v 370. letih začele krčiti tudi ob Donavi. Razvoj hunskega cesarstva v Evrazijski stepi je v začetku 5. stoletja prisilil velike skupine germanskih ljudstev, vključno s Kvadi in Vandali, da so zapustile svoje domovine ob srednji Donavi in v zgornjem porečju Tise. Njihova ozemlja so zasedli Heruli, Skiri, Rugi in druga germanska ljudstva. V Panonski nižini so prevladovali Huni in tamkajšnja germanska ljudstva so postala Atilovi podložniki.
Spori med Atilovimi sinovi so kmalu po njegovi smrti leta 453 povzročili razpad njegovega imperija. Germanska ljudstva so bodisi ponovno pridobila neodvisnost bodisi zapustila Panonsko nižino, kot so to storili Heruli in Skiri.
V grobovih bojevnikov iz naslednjega stoletja so našli veliko mečev, sulic, puščičnih konic, sekir in drugega orožja. Druge arheološke najdbe, vključno s steklenim vrčem iz Zohorja, kažejo, da so imeli lokalni prebivalci tesne stike s Frankovskim cesarstvom in Skandinavijo.
Prihod Slovanov Zgodnja zgodovina Slovanov, slovanska besedila ali zapisi, ki bi jih zapisali Slovani pred koncem 9. stoletja, niso znani. Tuji viri, večinoma grški in latinski, so glede Slovanov zelo nedosledni.
Po eni od znanstvenih teorij so se prve skupine Slovanov naselile v vzhodnem delu današnje Slovaške že v 4. stoletju. Jordanes, bizantinski zgodovinar iz 6. stoletja, je zapisal, da se je pogrebna pojedina ob Atilovem pokopu imenovala 'strava'. Znanstveniki, ki so besedo strava prepoznali kot slovansko, pravijo, da Jordanesovo poročilo dokazuje, da so bili Slovani v Panonski nižini naseljeni že sredi 5. stoletja. Po drugi teoriji naj bi bil izraz strava hunski, ker noben primarni vir ne omenja, da so bili Slovani prisotni na Atilovem dvoru.
Naselja, ki so predstavljala arheološko novo, tako imenovano praško-korčaško kulturno obzorje, so se pojavila na najsevernejših obrobjih Karpatov okoli leta 500. Podobna naselja, datirana v drugo polovico 5. stoletja, so bila izkopana tudi na območju sotočja Donave in Morave. Praško-korčaška naselja je tvorilo približno 10 napol vkopanih kolib s kamnito pečjo v kotu. Lokalni prebivalci so uporabljali ročno izdelano lončenino in upepeljevali mrtve. Večina zgodovinarjev povezuje širjenje praško-korčaških naselij s širjenjem zgodnjih Slovanov.
Zgodovinar Gabriel Fusek meni, da prisotnost Slovanov v Srednji Evropi v prvi polovici 6. stoletja potrjujejo tudi pisni viri. Prokopij, bizantinski zgodovinar iz 6. stoletja, je pisal o skupini Herulov, ki so med selitvijo proti severni Tuli "prečkali ozemlje Sklavenov", se pravi Slovanov. Prokopijevo poročilo namiguje, da so Slovani naseljevali porečje Morave, vendar je njegova verodostojnost vprašljiva. Prokopij je namreč pisal tudi o izgnanem langobardskem knezu Hildigisu, ki je najprej pobegnil k Sklavenom in nato h Gepidom in "v 450. letih s seboj vzel ne le tiste Longobarde, ki so mu sledili, ampak tudi številne Sklavene".Procopius: History of the Wars (7.35.19.), str. 461–463 Po eni od znanstvenih teorij je Hildigis najverjetneje zbral svoje slovanske bojevnike na območju Srednje Donave.
Germanski Langobardi so se v začetku 6. stoletja širili proti srednji Donavi. Arheološke raziskave kažejo, da je širitev Longobardov zaobšla praktično celotno ozemlje Slovaške in da so se naselili le v skrajnem severozahodnem delu države (Záhorie). Za razliko od sosednje Moravske Slovaška, razen Zahorja, v tem času ni pripadala nobenemu germanskemu cesarstvu. Longobarde in lokalne Slovane je ločevala naravna meja, ki so jo tvorili Mali in Beli Karpati. Po besedah Jána Steinhübla sta mejo spoštovali obe strani. Steinhübel trdi tudi to, da Slovani, ki so ostali "neodvisna tretja stran" v napetih odnosih med Longobardi in Gepidi, niso bili zainteresirani za konflikte s svojimi germanskimi sosedi, temveč so svojo pozornost usmerjali proti oddaljenem Bizantinskem cesarstvu.
Avarski kaganat thumb|300px|Avarska naselitveno ozemlje od 7. do 9. stoletja (po Évi Garam)
Langobardi so po invaziji Avarov leta 568 zapustili Panonsko nižino in se odpravili v severno Italijo. Avari so bili skupina nomadskih bojevnikov mešanega izvora. Osvojili so Panonsko nižino, podjarmili lokalna ljudstva in se v naslednjih desetletjih odpravljali na plenilske pohode proti sosedom. Do prihoda Avarov so se Slovani po mnenju zgodovinarja Stanislava Kirschbauma naselili na večini ozemlja, ki danes tvori Slovaško. Nadaljnji migracijski valovi so okrepili lokalno slovansko prebivalstvo, ker so nove skupine Slovanov pod pritiskom Avarov prečkale vzhodne Karpate in se odcepile od Slovanov, ki so nadaljevali svojo širitev na Balkan.
Narečja slovaščine kažejo, da so Slovani prišli iz različnih smeri že v zgodnjem srednjem veku, kar se ujema s splošno sprejeto znanstveno teorijo. Češčina in slovaščina imata nekaj skupnih značilnosti z južnoslovanskimi jeziki, zaradi česar se razlikujeta od drugih zahodnoslovanskih jezikov. Po mnenju arheologa P.M. Barforda te značilnosti kažejo, da so Karpati in Sudeti ločevali prednike Slovakov in Čehov od Slovanov, ki so živeli severno od teh gora. Južnoslovanske značilnosti so ohranila zlasti narečja osrednje Slovaške.