thumb|350px|Srednja Evropa med zaroto magnatov 200px|thumb|Nikola VII. Zrinski thumb|200px|Ferenc Wesselény
Zrinsko-frankopanska zatota (, ), znana tudi kot zarota magnatov, je bila gibanje hrvaškega in ogrskega plemstva proti absolutistični politiki Habsburžanov v obdobju od 1664 do 1671.Hrvatska enciklopedija: Zrinsko-frankapanska urota. Pridobljeno 31. decembra 2015 Zarotniki so se poskušali upreti politiki dunajskega dvora pod Leopoldom I., da bi Hrvaški in Ogrski vsilil centralizem in absolutizem, ki ge je že izvajal na habsburškem ozemlju, vključno s Češko. Neuspeh zarote je pomenil konec starih plemiških družin Zrinski in Frankopan.
Od razpada Avstro-Ogrske udeleženci te zarote na Hrvaškem veljajo za borce za narodno svobodo in tako jih vidijo tudi na Madžarskem.
Okoliščine, ki so privedle do zarote Habsburžani so od prve polovice 16. stoletja imeli Ogrsko in Hrvaško za bojišče v vojni z Osmanskim cesarstvom, vendar niso kazali nobenih namer, da bi Ogrski in Hrvaški vrnili njihova zgodovinska ozemlja. Na osvojenih ozemljih si je dunajski dvor prizadeval uveljaviti takrat moderno absolutistično obliko vladavine, v kateri se monarh ni oziral na pravice plemstva in stanov.
1. avgusta 1664 je cesarska vojska v bitki pri samostanu sv. Gottharda blizu madžarsko-avstrijske meje 1664 prepričljivo premagala Turke, vendar cesar in kralj Leopold I. te zmage ni izkoristil za to, da bi Ogrski in Hrvaški vrnil kakšno ozemlje, temveč je sklenil Vašvarski mir s pogoji, kot da so bili Turki zmagovalci. Hrvaška in Madžarska nista priznali tega sporazuma z neverjetno slabimi pogoji zanju, saj so Turki obdržali vse, kar so posedovali pred vojno. Ker je dunajska politika obema onemogočila legalen boj za svoje pravice, so se hrvaški in ogrski voditelji združili, da bi svoje pravice uveljavili z uporom. Fevdalci na Ogrskem in Hrvaškem so želeli tudi prekiniti centralistične in germanizacijske težnje Habsburžanov, ki so bile škodljive tako za položaj hrvaškega kot ogrskega plemstva.
Začetek pod vodstvom Nikole Zrinskega Disidenti pod vodstvom bana Nikole Zrinskega (hrvaški ban od leta 1647 do njegove smrti 18. novembra 1664) na Hrvaškem in palatina Ferenca Wesselényija na Ogrskem so morali poiskati pomoč zunaj države pri tradicionalnih habsburških tekmecih, najprej pri Franciji in Poljski in nazadnje tudi pri Osmanskem cesarstvu. Pogajanja s francoskim kraljem Ludvikom XIV., ki je bil takrat v sporu z Dunajem zaradi habsburške evropske politike, na koncu niso bila uspešna. Na pogajanjih v Benetkah, ki so potekala prek Ludvikovega zastopnika Petra de Bonsyja, so francozi ponudili samo finančno pomoč,Redakcija (1989.): Franjo Bukovački , Hrvatski biografski leksikon, Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pridobljeno 22. aprila 2016. Nikola Zrinski pa je na samem začetku upora od Ludvika XIV. dobil 10.000 tolarjev.
Po smrti Nikole Zrinskega na lovu 18. novembra 1664 je vlogo vodje zarote prevzel njegov mlajši brat Peter Zrinski.
Nadaljevanje pod vodstvom Petra Zrinskega mini|250px|desno|Spomenik Zrinskima v Čakovcu, ki ga imenujejo "Slovo", in prikazuje odhod Petra Zrinskega in Frana Krste Frankopana leta 1670 na Dunaj
Peter Zrinski je skupaj s svojim svakom Franom Krstom Frankopanom nadaljeval boj za pravice Hrvaške, ki ga je začel njegov brat Nikola v povezavi z ogrskimi voditelji. Ko je leta 1666 umrl estergonski nadškof Jurij Lippay in leta 1667 ogrski palatin Ferenc Wesseleny, je hrvaško-ogrska zveza zaradi povsem različnih idej o tem, kako voditi zaroto, popolnoma razpadla.
Ker so pogajanja s Francijo propadla, je Zrinski prepričal svojega odposlanca Bukovačkega, naj se začne pogajati z Osmanskim cesarstvom. Bukovački se je decembra 1669 pogajal s predstavniki Osmanskega cesarstva Solunu in nato na Cipru s samim sultanom Mehmedom IV.Hrvatski leksikon A-K, Naklada Leksikon d.o.o., Zagreb, 1996., , str. 169. Zarotniki so sultanu ponudili, da postanejo osmanski vazali in sultanu plačujejo 12.000 tolarjev letno. V zameno bi Ogrska in Hrvaška prejeli podoben status, kot sta ga uživali na primer Kneževina Transilvanija in Moldavija.Josip Adamček, str. 11 Dunajski dvor je za zaroto izvedel zaradi izdaje enega od zarotnikov.
Zarotniki so bili razkriti tudi po drugih kanalih. Habsburški odposlanec na osmanskem dvoru Ivan Casanova je za zaroto izvedel na osmanskem dvoru. Zarota je bila odkrita ravno takrat, ko se je Fran Krsto Frankopan začel pripravljati oborožen upor. Ko se je Bukovački februarja 1670 vrnil na Hrvaško, je bil prepričan, da se bodo Turki začeli vojskovali z Avstrijo. Ker ni vedel niti tega, da se Turki ne bodo vojskovalo z Avstrijo, niti tega, da je dunajski dvor odkril zaroto, ni čakal na sultanovo sporočilo o odločitvi Osmanov za vojno z Avstrijo, ki naj bi ga prejel prek bosanskega paše, ampak je v Turopolju in Banski krajini sprožil upor proti Habsburžanom. Upor je propadel. Bukovečki je uspel pobegniti v Osmansko cesarstvo, Peter Zrinski in Krsto Frankopan sta se namesto za beg na osmansko ozemlje odločila za predajo in se z rahlim upanjem, da bi jima morda oprostili, odpravila na Dunaj.
Zlom zarote in padec zarotnikov thumb|300px|desno|Meča, s katerima sta bila pogubljena Zrinski in Frankopan
Leta 1670 je cesar in kralj Leopold I. ukazal hrvaška plemiča takoj aretirati in zapreti v enega od stolpov zloglasne ječe v Dunajskem Novem mestu. Obtožba "žalitve veličanstva", ki je vključevala priprave na oborožen upor in stike s tujimi silami, je bila podprta z verodostojnimi pismi zarotnikov, na podlagi katerih je bila edina mogoča kazen smrt. Cesar in kralj sta se odločila kaznovati samo Zrinskega in Frankopana kot voditelja. Številne druge zarotnike iz vrst plemstva, kot je bil Ferenc I. Rákoczi, zet bana Petra Zrinskega, je cesar pomilostil.
18. aprila 1671 sta bila Zrinski in Frankopan zaradi žalitve kralja in izdaje obsojena na strašno smrt z odsekanjem desne roke in glave. Noč pred usmrtitvijo sta se plemiča zadnjič srečala in se poslovila ter napisala poslovilni pismi svojim ženam, Ani Katarini Zrinski in Juliji Naro Frankopan. Petrovo poslovilno pismo ženi Katarini, Moje drago srce, je bilo že leta 1671 prevedeno v več jezikov. Nikolina Mesić, POGUBLJEN I NIKADA ZABORAVLJEN Prije četiri stoljeća rođen je Petar Zrinski, pisac najljepšega ljubavnoga pisma, glas-koncila.hr, 27. junija 2021. Pridobljeno 17. februarja 2025.
30. aprila 1671 so zaprli vsa mestna vrata v Dunajskem Novem mestu, kraj usmrtitve pa so obkolili vojaki. Kot posebno milost je bila kazen odsekanja rok obsojenima odpuščena. Pred usmrtitvijo so plemičema in njunima družinama odvzeli plemstvo, njuno posestvo pa je zasegla država. Istega dne sta bila usmrčena tudi Ferenc Nádasdy in Ferenc Bonis. Nekaj kasneje, 1. decembra 1671, je bil usmrčen tudi Erasmus Tattenbach.Proleksis enciklopedija: Zrinsko-frankapanska urota, pristupljeno 31. prosinca 2015.
Posledice thumb|200px|Spomenik Petru Zrinskemu in Franu Krsti Frankopanu v Zagrebški stolnici Z usmrtitvi in zaplembami je dunajska centralna vlada razlastila in uničila dve najbolj znani družini v hrvaški zgodovini. Beneški odposlanec na Dunaju je tako poročal Benetkam:
»To je nesrečen konec dveh uglednih mož. Še posebej Zrinski je bil zelo slavljen in spoštovan, saj je njegova družina Hrvaški podelila šestnajst podkraljev oziroma slavnih banov.«Anđelko Mijatović, Zrinsko-frankopanska urota, Alfa, Zagreb, 1992., , str. 117
Posesti Zrinskih in Frankopanov, ki so obsegala skoraj polovico hrvaškega ozemlja, so prišle pod neposredno tujo upravo, se pravi dunajskega dvora. Ozaljski literarni in jezikoslovni krog Zrinskih in Frankopanov, v katerem je bila napisana pomembna pesnitev Morje siren Adrijanov, natisnjena v hrvaščini leta 1660, je izginil, še preden mu je uspelo spodbuditi in razširiti hrvaško pisano besedo med širokimi množicami prebivalstva. Banski stol je ostal prazen do leta 1680, ko je bil za bana imenovan Nikolaj III. Erdödy, hrvaški plemič madžarskega rodu, predstavnik dvora in dolgoletni sovražnik Zrinskih. Odpor proti absolutizmu dvora ter centralizaciji in germanizaciji uprave na Hrvaškem je povsem izginil.
Posesti so odvzeli tudi drugim zarotnikom. Na pobudo generala Ivana Josipa Herbersteina je cesar in kralj Leopold I. pomilostil zarotnika Franja Bukovaškega in mu manj kot tri mesece po usmrtitvi Zrinskih in Frankopana vrnil posesti. Bukovaški ni zaupal Habsburžanom in se ni nikoli vrnil na Hrvaško.
Krajinski general, centralist Johann Joseph Herberstein, je načrtoval podjarmiti hrvaške dežele in jih spremeniti v avstrijske dedne dežele. Za načrt mu je uspelo pridobiti nekaj plemičev, krajiških častnikov, med katerimi so bili tudi pomiloščeni plemiči, ki so sodelovali v zaroti. Njegov načrt, ki ga je zasnoval in objavil že leta 1670, je očitno nameraval ločiti Hrvaško od Ogrske, a ne zato, da bi postala samostojna, ampak zato, da bi jo ločil od zaveznikov proti avstrijskemu centralizmu. Proti njegovim načrtom so bili zagrebški škof Borković, hrvaški sabor in večina hrvaškega plemstva, zlasti višje plemstvo na čelu z banom Nikolajem II. Erdődyjem, ki je bil sicer nasprotnik Zrinskega.Mladen Švab: Ivan Josip Herberstein , Hrvatski biografski leksikon, Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pristupljeno 22. travnja 2016.
Leta 1678 je ugledni ogrski član zarote, grof Emerik Thököly, mož Jelene Zrinski, dvignil upor v Zgornji Ogrski in postal osmanski vazal. Na osmanski strani je leta 1883 sodeloval pri drugem obleganju Dunaja. Po miru, sklenjenem v Sremskih Karlovcih leta 1699, s katerim so bili Slavonija, Srem in druga okupirana osmanska ozemlja končno vrnjeni Hrvaški in Ogrski, je Emerik Thököly z ženo Jeleno Zrinski in številnimi vojaki kuruci odšel v izgnanstvo v Istanbul.
Vnuk Petra Zrinskega, grof Ferenc II. Rákóczi, je po izbruhu evropske vojne za špansko nasledstvo (1701–1714) sprožil vojno za neodvisnost Ogrske. Ogrski parlament mu je leta 1707 zaupal upravljanje neodvisne ogrske države, dokler niso bili Madžari leta 1711 prisiljeni ponovno sprejeti habsburške oblasti.
Maščevalni ukrepi Baron Josip Vojnović je načrtoval vstajo v Liki, da bi maščeval smrt Zrinskega in Frankopana. in iskal pomoč v Benetkah, Neaplju, Rimu in Osmanskem cesarstvu v Bosni. Kmalu po letu 1721 je za njim izginila vsaka sled.Hrvatski leksikon L-Ž, Naklada Leksikon d.o.o., Zagreb, 1997, str. 661Radoslav Lopašić, Dva hrvatska junaka: Marko Mesić i Luka Ibrišimović, Matica hrvatska, 1888., archive.org, digitaliziralo Sveučilište u Torontu, str. 85-94
Posmrtni ostanki thumb|250px|Spominska plošča Petru Zrinskemu in Franu Krsti Frankopanu v vhodu v stari Čakovec Leta 1907 je Društvo "Bratje hrvaškega zmaja" našlo kosti Petra Zrinskega in Frana Krste Frankopana in jih 24. aprila 1907 iz množičnega groba preneslo v nov začasni grob. Cesar in kralj Franc Jožef I. je osebno prepovedal prenos posmrtnih ostankov na Hrvaško.Ljubomir Škrinjar, Bog nam sreću daj! - Hrvatski nek živi zmaj! , 1907. 28. aprila 1919 so hrvaški domoljubi izkopali njune posmrtne ostanke in jih 30. aprila 1919 pokopali v zagrebški stolnici. Na njuni grobnici je vklesan znan verz kneza in pesnika Frana Krste Frankopana, ki bi se v prostem prevodu glasil: "Večno živi tisti, ki umre za pošteno stvar".Rudolf Spiegler (1885-1980): u povodu 130. obljetnice kipareva rođenja, autorica izložbe i kataloga Tatijana Gareljić, mdc.hr, op. 8 na str. 5. Pridobljeno 11. septembra 2017.
Sklici
Kategorija:Zgodovina Hrvaške Kategorija:Zgodovina Madžarske Kategorija:Zgodovina Avstrije Kategorija:17. stoletje