Hrast Sobieskega () je več kot 400 let star primerek hrasta doba (Quercus robur), ki stoji v naravnem rezervatu Łężczok, znotraj upravnih meja mesta Racibórz. Je najdebelejše in najstarejše drevo v Racibórzu, rezervatu Łężczok in eno od treh najstarejših in najveličastnejših dreves v krajinskem parku Rudy. Z odločitvijo predsedstva pokrajinskega državnega sveta v Opolu z dne 14. aprila 1967 je bil razglašen za naravni spomenik. Obdaja ga majhna lesena ograja.
Opis Na višini 3,5 metra se debelo podnožje drevesa razcepi v dve glavni debli. Nekoč je bilo še tretje deblo, ki ga je najverjetneje zlomil veter. Danes je na mestu, kjer je bilo to deblo, v drevesu ostala precejšnja razpoka. Obseg drevesa, merjen pri tleh, nekoliko presega 850 cm, medtem ko obseg hrasta na višini 1,3 m znaša 690 cm, njegova višina pa 33 m. Zaradi impresivne velikosti in častitljive starosti (več kot 400 let) je ta hrast najdebelejše in najstarejše drevo v Racibórzu, znotraj naravnega rezervata Łężczok, in eno od treh najstarejših in najveličastnejših dreves v krajinskem parku Rudy.
Lega Hrast raste v naravnem rezervatu Łężczok, vzdolž avenije, ki poteka vzdolž nasipa, ki ločuje ribnika Grabowiec in Brzeziniak, imenovane Poljska huzarska aleja. Ta aleja je edinstvena glede naravnih značilnosti, med katerimi izstopa hrast Sobieskega. Poljska huzarska aleja, rdeča turistična pot, povezuje kraje, skozi katere je leta 1683 med bitko za Dunaj prečkala vojska pod vodstvom Jana III. Sobieskega. Služi tudi kot meja med Racibórzem in občino Gmina Nędza – hrast stoji na njeni južni strani, znotraj upravnih meja Racibórza. V bližini hrasta stojita tudi zgodovinska lovska koča iz 18. stoletja in lesen križ v spomin na gozdnega stražarja, ki ga je ubil krivolovec.
Ime in legende
Ime hrasta izvira iz legende, po kateri je bilo drevo posajeno v spomin na bivanje kralja Jana III. Sobieskega na teh območjih med njegovim pohodom na bitko za Dunaj leta 1683. To tradicijo je v medvojnem obdobju v svojih publikacijah okrepil Andrzej Czudek, ki jo je ocenil kot precej verjetno. Vendar je znano, da to nasprotuje resnici, saj je bilo drevo leta 1683 staro že približno 100 let. Najverjetneje so ga posadili cistercijani, ki so z drevesi, predvsem hrasti, obdajali komunikacijske poti in nasipe ribnikov. Po drugi strani pa Jan Duda v svoji publikaciji Naravne značilnosti Racibórza iz leta 2001 piše o legendi, po kateri naj bi se kralj Jan III. Sobieski med potovanjem na Dunaj ustavil pod hrastom. Hrast se ujema z znano tradicijo dreves Sobieskih v Zgornji Šleziji.
Pravna zaščita in prizadevanja za ohranjanje
Leta 1922 je bilo celotno območje Łężczoka, ki je bilo takrat znotraj meja Nemčije, pravno zaščiteno. Po drugi svetovni vojni so se Poljaki odločili zaščititi to območje tako, da so ga leta 1957 razglasili za naravni rezervat. Deset let pozneje je bilo drevo s sklepom predsedstva pokrajinskega narodnega sveta v Opolah 14. aprila 1967 deležno individualne zaščite in postalo naravni spomenik. Odločitev o priznanju drevesa kot naravnega spomenika je šlezijski vojvoda potrdil tudi z uredbo z dne 9. marca 2006.
V 1970-ih je razpoko, ki jo je pustilo tretje deblo, na lastno pobudo zaprl z betonskim čepom gozdar iz Nędze Franciszek Polaczek. Vendar se je izkazalo, da je ta čep pospešil propadanje debla. Okoli leta 2000 se je čep začel vidno rušiti, dokler se poleti 2002 ni popolnoma zrušil in razkril luknjo s premerom 1 m. Prav tako v 1970-ih so dve debli na višini 10 m obdali s kovinsko verigo, da bi ju zaščitili pred razcepitvijo. Vendar pa je uporaba kovinske verige povzročila, da sta dve glavni debli hrasta odmrli zaradi pritiska na žilni kambij. Med nadaljnjimi postopki je bil odstranjen znaten del spodnjih vej, s čimer se je spremenila oblika drevesa, ki je zdaj do precejšnje višine brez vej. Med letoma 1993 in 1994 je Stefan Kisielewski, specialist za nego in zaščito dreves, izvajal konservatorska dela na starih hrastih v Łężczoku. Leta 1998 so zaposleni v oddelku za drevesno kirurgijo in nego Piotra Kamińskega iz Żoryja opravili celoten obseg rezov krošenj na hrastu, odstranili kovinske pokrovčke z mest, kjer so bile odrezane veje in očistili globoke votline. Ker kovinska veriga na višini 10 m ni zagotavljala popolne zaščite, je bil na višini 20 m nameščen tudi elastični trak z nosilnostjo do 8 ton.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Spomeniki na Poljskem Kategorija:Geografija Poljske Kategorija:Bukovke Kategorija:Flora Evrope Kategorija:Znamenita drevesa