Zgodovina Madžarske zajema zgodovino ozemlja današnje Republike Madžarske od najstarejših časov do danes. Zgodovina zato vključuje politično in družbeno zgodovino različnih držav, ki so obstajale znotraj današnjih madžarskih državnih meja, s posebnim poudarkom na času po priselitvi Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja in nastanku zgodovinske Ogrske. V osrednjem delu tega ozemlja je bila leta 1918 ustanovljena sodobna Madžarska.
Prazgodovina V antičnem obdobju so na območju današnje Madžarske živela panonska, dačanska in druga plemena, ki so sčasoma prišla pod rimsko oblast. V naslednjem obdobju, v času preseljevanje ljudstev, so se na ozemlju današnje Madžarske izmenjevala različna ljudstva: Goti, Huni, Langobardi, Avari, panonski Slovani in drugi. Konec 9. stoletja so se v Panonsko nižino priselili Madžari in ustanovili državo, znano kot Ogrska.
Priseljevanje Madžarov v Panonsko nižino thumb|desno|250px|Arpad Festia (1984): Arpad prečka Karpate
Madžari (Magyarok) so bili nomadsko ljudstvo, čigar jezik je ugrofinskega izvora. Na današnje ozemlje so se priselili iz vzhodne Evrope. V antropološkem smislu so bili ti priseljenci iz 9. stoletja različnega porekla. V etnogenezi priseljencev iz Azije so bili pomemben turški in slovanski elementi. Mešanje različnih antropoloških tipov se je dogajalo med njihovim bivanjem v vzhodni EvropiMúlt-kor történelmi portál - Hírek - Kevesen voltak a magyar honfoglalók , Pridobljeno 8. aprila 2013 in se nadaljevalo tudi po naselitvi v Panonski nižini. Njihova najstarejša znana domovina je bila v porečju Volge, imenovanem Magna Hungaria. Od 7. do 9. stoletja so Madžari živeli ob Donu, na ozemlju, imenovanem Etelkez (madžarsko Etelköz). Zaradi pogostih napadov drugih plemen so se Madžari razdelili v dve skupini: ena je odšla na zahod, druga pa na jug. Leta 895 je zahodna skupina prečkala Karpate in se naselila na panonskih ravnicah. Južna skupina je ustanovila Kumagarijo, ki je obstajala do leta 1396.
Med priseljevanjem, ki se je zgodilo v 9. stoletju pod vodstvom Árpáda, so Madžari ustanovili plemensko zvezo sedmih madžarskih in treh hazarskih plemen. Vseh sedem madžarskih plemen je tvorilo jedro bodočega madžarskega naroda. Vsako pleme je imelo svojega vezirja, zato je v sodobni zgodovini to obdobje znano kot obdobje Sedmih vezirjev (madžarsko A hét vezér). Domneva se, da ime Ogri izvira iz turške besede 'onogur', ki pomeni 'deset puščic', kar bi ustrezalo številu združenih plemen med priseljevanjem. Madžari so se najprej leta 896 naselili v Erdeliji (Transilvanija), od koder so se razselili v druge dele Panonske nižine in današnje Madžarske. Po prihodu so se pomešali z že obstoječim lokalnim prebivalstvom.
Preseljevanje je potekalo pod vodstvom Arpada, ki ga kasnejši pisni viri predstavljajo kot edinega in vrhovnega voditelja skupnosti plemen, ki so se preselila na ozemlje današnje Madžarske. Po Arpadu so se na oblasti izmenjevali različni plemenski voditelji. Geza (vladal 971–997), knez iz hiše Arpadovcev, se je odločil, da se pridruži krščanski Evropi in ustvari Ogrsko po evropskem vzoru. Za svojega naslednika je imenoval sina Vajka. Vajk je pravzaprav pogansko ime bodočega kralja svetega Štefana, ki je dokončal očetovo delo in Madžare pokristjanil. Leta 1000 je ustanovil državo in od papeža Silvestra II. s soglasjem cesarja Otona III. prejel zlato krono, okrašeno z dragulji. Januarja 1001 je bil priznan za prvega krščanskega kralja Ogrske.
thumb|250px|Ogrsko ozemlje okoli leta 1190
Srednjeveško kraljestvo (1000-1526) thumb||250п|Krona svetega Štefana 260px|thumb|Diósgyőrska trdnjava
Madžari so se konec 10. stoletja spreobrnili v krščanstvo in leta 1000 ustanovili svojo državo. Prvi ogrski kralj je bil Vajk, kar pomeni 'junak', ki je kasneje prejel krščansko ime Štefan I. (madžarsko I. István). Kronanje je bilo po nekaterih virih leta 1000, po drugih pa 1. januarja 1001. Do leta 1006 je Štefanu uspelo utrditi svojo oblast in odpraviti vse tekmece, ki so se bodisi upirali krščanstvu bodisi so se želeli povezati z Bizantinskim cesarstvom. Ko je opravil s svojimi nasprotniki, je začel uvajati reforme in ustvarjati močno fevdalno državo zahodnega tipa.
Njegova država se je že na samem začetku uspela upreti pritiskom nemških kraljev in nomadskih ljudstev z vzhoda. Del teh nomadov se je asimiliral med Madžare. V Erdeliji in delih današnje Slovaške se je naselilo nekaj Nemcev. Leta 1090 je ogrski kralj Ladislav I. zasedel Slavonijo, leta 1102 pa je kralj Koloman prevzel naziv kralja Hrvaške in Dalmacije.
Plemstvo Po starih kronikah so se Madžari po preselitvi v Panonski nižino imeli za svobodne ljudi in so kot taki v novo ustanovljeni državi tvorili vladajoči plemiški razred s pripadajočimi privilegiji. Kasneje so enake privilegije dobili tudi Nemci in Poljaki. Postopoma je tudi v tem družbenem razredu prišlo do razslojevanja. Razvil se je tako imenovani srednji plemiški razred, ki ga niso sestavljali le Madžari, temveč tudi pripadniki drugih narodov (Čehi, Slovaki, Poljaki, Nemci, Srbi, Sekeli in drugi), ki so se podredili novo ustanovljeni državi in jo priznali. Odstotek srednjega plemstva je bil v primerjavi z drugimi okoliškimi državami nenavadno visok in je dosegel številko 5-7 % celotnega prebivalstva. Podobno stanje je bilo samo na Poljskem, medtem ko je bilo v drugih državah srednjega plemstva samo 1-2 % prebivalstva.
Biti ogrski plemič sprva ni pomenilo, da je oseba s plemiškim nazivom tudi bogata. Plemič je lahko bil tudi preprost kmet, ker je bil takrat pomemben samo naziv. Pravila so bila opisana v pisnem dokumentu, Zlati buli, v katerem so bile omejene pravice višjega sloja, vključno s samim kraljem. Zlata bula je bila izdana leta 1222. Vladarja so po tem dokumentu izbrali plemiči in mu niso prisegli zvestobe. Po tem pravilu oblasti ni predstavljal človek, temveč Sveta krona, ki so ji vsi služili.
Tatarska invazija V madžarski zgodovini Mongole in Tatare povezujejo okoliščine in narodna pripadnost. Madžarski zgodovinarji jih zato pogosto zamenjujejo.Tatárjárás: Монголска освајања. Pridobljeno 8. aprila 2013
Ogrsko kraljestvo je bilo v letih 1241–1242 opustošeno med vdorom osvajalske mongolske vojske pod vodstvom Batu kana. Invazija je trajala eno leto, potem pa so Mongoli na hitro odšli, tako kot so prišli. Za seboj so pustili pustošenje, požgane vasi in mesta. Veliko prebivalcev je bilo pobitih ali odpeljanih v suženjstvo. Da bi se obranil pred morebitno novo invazijo, je takratni ogrski kralj Bela IV. začel množično graditi obrambne gradove. Iz tistega časa sta trdnjavi v Trogirju (madžarsko Trau) in Budimu. Zaradi nenehnih nemirov in premikanja Mongolov je imel Bela IV. takrat dve prestolnici: Esztergom in Székesfehérvár.
Boji za oblast Leta 1301 je umrl Andrej III., zadnji vladar iz dinastije Arpadovcev. Začelo se je obdobje nemirov in bojev za oblast, ki je državo močno oslabilo. Takšno stanje je trajalo vse dokler ni oblasti prevzel kralj Karel I. iz Anžujske dinastije, ki je bil v krvnem sorodstvu z Arpadovci in rojen v Višegradu severno od Budimpešte. Nasledil ga je njegov sin Ludvik I. Anžujski, ki je za prestolnico izbral Višegrad.
V 15. stoletju je Ogrska veljala za eno najmočnejših vojaških sil v Evropi. V času vladavine kraljev Sigismunda Luksemburškega in Matije Korvina je Ogrska doživela svoj kulturni razcvet, ki se je kazal v gradnji renesančnih stavb v novi prestolnici Budim. Najbolj znana stavba iz tistega obdobja je Matijev dvorec s kraljevskim vrtom.
Matijo Korvina so na prestolu nasledili Jagelonci, natančneje Vladislav II. Jagelo. Takrat je z jugovzhoda že grozila nova nevarnost – Osmansko cesarstvo. Celotno 16. stoletje so zaznamovali boji s Turki, kar je Ogrski prineslo nove poraze, slabitev državne moči ter izgubo ozemelj in neodvisnosti.
V tem obdobju je Ogrsko kraljestvo kljub težavam uspelo ohraniti svojo konstitutivno neodvisnost s plemiško svobodo, privilegiranim prebivalstvom (Sekeli, Sasi, Alani, Kumani) in svobodnimi kraljevimi mesti Budim (Buda), Košice (Kassa), Bratislava (Pozsony) in Cluj-Napoca (Kolozsvár).
Zgodnji novi vek thumb|300px|Ogrska v letih 1526-1699
1526-1740 V približno 150 letih boja proti Turkom so Madžari do leta 1556 izgubili velik del svojega ozemlja. Porazu v bitki pri Mohaču leta 1526 je sledilo obdobje boja za prevlado med plemiči in vladajočo elito. Del plemstva se je postavil na stran Habsburžanov, drugi pa na stran Osmanov. Oboji so gledali samo na svoje koristi ali priložnost za napredovanje. Razdeljeno plemstvo je izbralo dva vladarja. Vzhodni del Ogrske se je odločil za Ivana Zapoljo, medtem ko je zahodni del za svojega vladarja priznal Ferdinanda I. Habsburškega.
Boji za oblast in razdvojenost so privedli do državljanske vojne, ki so jo Turki izkoristili in leta 1541 osvojili Budim. Ogrska je bila zatem še dodatno razdeljena na tri dele: severni del (današnja Slovaška), zahodne čezdonavske regije (Gradiščanska) in severovzhodni del.
Območja pod turško oblastjo je zapustila večina plemstva in prebivalstva. Številna manjša naselja so izginila. Na zasedenih ozemljih Turki niso posegali v vero podložnikov in med Madžari se je med reformacijo razširil kalvinizem. Hrvati so zaradi močnega vpliva frančiškanov ostali katoliki.
Na Hrvaškem, v Slavoniji in kasneje tudi v Banatu je bila ustanovljena vojaška meja, ki je služila kot oblika zaščite pred nadaljnjimi turškimi vdori. Požun (Bratislava) je postal prestolnica Kraljevine Ogrske (1536—1784), kronsko mesto (1563—1830) in sedež kronskega sveta (1536—1848).
thumb|250px|Dokument, ki potrjuje Pragmatično sankcijo, sprejeto v Bratislavi 19. aprila 1713
Med letoma 1604 in 1711 so se stalno dogajali upori ogrskega in hrvaškega plemstva proti habsburški oblasti, v osrednjem delu Ogrske pa se je kazalo tudi nezadovoljstvo s katolištvom. Najbolj znana upora sta bila tako imenovana zrinsko-frankopanska zarota leta 1671 in Rakocijev boj za neodvisnost, ki je bil leta 1711 krvavo zatrt. Ferenc Rakoci je bil prisiljen pobegniti najprej na Poljsko, nato v Francijo in nazadnje v Osmansko cesarstvo, kjer je leta 1735 umrl. Da bi oslabila in preprečila nove upore, je habsburška vlada porušila številne obmejne trdnjave in gradbeni material prepustila prebivalstvu.
Leta 1683 je izbruhnil nov konflikt med Avstrijo in Turčijo, tako imenovana velika turška vojna, ki je trajala do leta 1699. Krščanske sile so v vojni najprej osvobodile Budim in nato še preostali del Ogrske, razen območja okoli mesta Temišvar. V tem obdobju sta bili Slavonija in Lika vrnjeni Hrvaški, Dalmacija pa Beneški republiki.
Vojna se je končala s sklenitvijo Karlovškega miru leta 1699, ki je potrdil nove meje. Leta 1718 je bilo celotno ozemlje Ogrske osvobojeno Turkov.
1740-1780 Z nastopom Marije Terezije na oblast leta 1740 se je Avstrija soočila z nevarnostjo nasledstvene vojne. Pruski kralj Friderik II. Veliki ni priznal Pragmatične sankcije iz leta 1713 in s tem niti vladavine Marije Terezije v Avstriji in drugih delih monarhije. Napadel je Šlezijo in s tem začel vojno za avstrijsko nasledstvo, ki je trajala do leta 1748. Poleg te vojne je bila Avstrija vpletena v več drugih vojn in konfliktov (sedemletna vojna, bavarska nasledstvena vojna), ki so izčrpali notranje rezerve in moč države.
Že v času Karla VI. in zatem v času Marije Terezije je bila Ogrska zaradi vojn in turškega opustošenja izredno gospodarsko izčrpana, zato se je število prebivalcev drastično zmanjšalo. Da bi zapolnili opustošena območja, so Habsburžani začeli ta območja naseljevati najprej z Nemci in nato še z drugimi ljudstvi. Število prebivalcev Ogrske se je v obdobju od leta 1720 do 1787 potrojilo, število Madžarov pa ni doseglo niti polovice celotnega prebivalstva.