Zgodovino Turčije se razume kot zgodovino ozemlja današnje Republike Turčije, vključno z zgodovino Anatolije (azijski del Turčije) in vzhodne Trakije (evropski del Turčije). Ti dve politično ločeni regiji sta v 2. stoletju pr. n. št. prišli pod oblast Rimskega cesarstva in kasneje postali jedro Bizantinskega cesarstva. Za obdobja pred osmanskim obdobjem je treba razlikovati zgodovino turških ljudstev in zgodovino ozemelj, ki danes tvorijo Turčijo. Od takrat, ko so dele današnje Turčije osvojili Seldžuki, zgodovina Turčije zajema srednjeveško zgodovino Seldžuškega cesarstva (1037-1194), srednjeveško in moderno zgodovino Osmanskega cesarstva (1299-1922) in zgodovino Republike Turčije od 20. let 20. stoletja.
Prazgodovina in antika thumb|350px|Anatolija v bronasti dobi Današnjo Turčijo so ljudje naseljevali že od poznega paleolitika. Na njene ozemlju se nahajajo nekatera najstarejša neolitska najdišča na svetu. Göbekli tepe zahodno od Şanliurfe v vzhodni Anatoliji je star skoraj 12.000 let. Še starejši je verjetno Karahan tepe, 46 kilometrov vzhodno od Göbekli tepeja. Del Anatolije tvori rodovitni polmesec, kjer je bilo rojeno kmetijstvo. Drugi pomembni anatolski neolitski najdišči sta Çatalhöyük in Alaca Höyük. Neolitski anatolski kmetje so se genetsko razlikovali od kmetov v Iranu in dolini reke Jordan. Ti zgodnji anatolski kmetje so se pred približno 9000 leti začeli seliti v Evropo. Najstarejše plasti Troje segajo v obdobje okoli leta 4500 pr. n. št. Kip moža iz Urfe datira v obdobje okoli leta 9000 pr. n. št., se pravi v obdobje predlončarskega neolitika, in je opredeljen kot "najstarejša znana naturalistična skulptura človeka v naravni velikosti".
Anatolski zgodovinski zapisi se začnejo z glinenimi tablicami iz približno leta 2000 pr. n. št., ki so jih našli v današnjem Kültepeju. Tablice so pripadale asirski trgovski koloniji. V tistem času so se v Anatoliji govorili hatski, hurijski, hetitski, luvijski in palajski jezik. Avtohtoni jezik Anatolije je bil hatski, ki nima nobenih znanih sodobnih povezav. Hurijski jezik se je govoril v severni Siriji. Hetitski, luvijski in palajski jezik so spadali v anatolsko podskupino indoevropskih jezikov, pri čemer hetitščina velja za najstarejši potrjeni indoevropski jezik. Izvor indoevropskih jezikov ni znan. Anatolska hipoteza trdi, da so bili morda avtohtoni jeziki Anatolije, ali pa izvirajo od drugod.
Hatske vladarje so postopoma nadomestili hetitski vladarji. Hetitsko kraljestvo je bilo veliko kraljestvo v osrednji Anatoliji s prestolnico Hatušo. V Anatoliji so približno med letoma 1700 in 1200 pr. n. št. sobivalo s Palajci in Luvijci. Med razpadanjem hetitskega kraljestva so se tja v valovih priseljevala indoevropska ljudstva iz jugovzhodne Evrope, čemur so sledile vojne. Tračani so bili naseljeni tudi v sodobni turški Trakiji. Za trojansko vojno se ne ve, ali je bila zgodovinski dogodek ali ne. Z zgodbo iz Iliade se najbolj ujemajo trojanske arheološke plasti iz pozne bronaste dobe.
Okoli leta 750 pr. n. št. je bila ustanovljena Frigija z dvema središčema v Gordiju in sodobnem Kayseriju. Frigijci so govorili indoevropski jezik, ki je bil bližji grščini kot anatolskim jezikom. Frigijci so si Anatolijo delili z novohetiti in Urartujci. Večino v različnih anatolskih novohetitih državah so verjetno tvorili luvijski govorci. Urartujci so govorili neindoevropski jezik, njihova prestolnica pa je bila v okolici Vanskega jezera. Pogosto so bili v konfliktih z Asirijo in propadli zaradi napadov Medijcev in Skitov v 7. stoletju pr. n. št. Frigija je propadla zaradi napadov Kimercev okoli leta 650 pr. n. št. Frigijce so zamenjali Karijci, Likijci in Lidijci. Te tri kulture se lahko šteje nadaljevanje starodavne, avtohtone kulture hatskih mest Anatolije.
Anatolija in Trakija v klasični antiki Klasična Anatolija thumb|300px|Zemljevid dogodkov v prvih fazah grško-pertijskih vojn
Klasično zgodovino Anatolije se lahko v grobem razdeli na klasično in helenistično obdobje, ki se je končalo z osvojitvijo regije s strani Rimskega cesarstva v 2. stoletju pr. n. št. Po padcu Hetitov sta se v času, ko je začela cveteti grška civilizacija, v zahodni Anatoliji utrdili državi Frigija in Lidija. Obe državi in vsa preostala Anatolija sta bili relativno kmalu zatem vključeni v perzijsko Ahemenidsko cesarstvo.
Ko je Perzija krepila svojo moč, je njen sistem lokalne samouprave v Anatoliji omogočil rast in bogatenje številnih pristaniških mest. Vsa Anatolija je bila razdeljena na več satrapij, ki so jim vladali satrapi (guvernerji). Satrape so imenovali neposredno perzijski vladarji. Na vzhodu je bila ustanovljena država, ki so jo sosednja ljudstva imenovala Armenija in so ji vladali armenski Orontidi. Armenija je od 6. stoletja pr. n. št. vključevala dele vzhodne Anatolije. Pod Ahemenidi je postala satrapija Armenija. Nekatere satrapije so se občasno uprle osrednji oblasti, vendar je niso resno ogrožali. V 5. stoletju pr. n. št. je Darej I. zgradil Kraljevo cesto, ki je povezovala njegovo glavno mesto Suzo z zahodnoanatolskimi Sardami.A modern study is D.F. Graf, The Persian Royal Road System, 1994. Anatolija je igrala ključno vlogo v zgodovini Ahemenidov. V začetku 5. stoletja pr. n. št. so se nekatera jonska mesta pod perzijsko oblastjo uprla, kar je doseglo vrhunec v jonski vstaji. Vstaja, ki jo je perzijska oblast zlahka zatrla, je postala neposreden povod za grško-perzijske vojne, ki so se izkazale za eno najpomembnejših vojn v evropski zgodovini.
thumb|300px|Regije Rimske Anatolije
Ahemenidska vladavina v Anatoliji se je končala z osvojitvami Aleksandra Velikega, ki je med letoma 334 in 330 pr. n. št. premagal Dareja III. in v več zaporednih bitkah Perziji iztrgal oblast nad celotno regijo. Po Aleksandrovi smrti so bile njegove osvojitve razdeljene med več njegovih zaupanja vrednih generalov, vendar so bile nenehno pod grožnjo invazije tako Galcev kot drugih močnih vladarjev v Pergamonu, Pontu in Egiptu. Selevkidsko cesarstvo, največje nekdaj Aleksandrovo ozemlje, ki je vključevalo Anatolijo, se je zapletlo v katastrofalno vojno z Rimom, ki je dosegla vrhunec v bitkah pri Termopilah in Magneziji. Z Apamejskim sporazumom, sklenjenim po bitkah leta 188 pr. n. št., so se Selevkidi umaknili iz Anatolije. Nekdanja selevkidska ozemlja v Anatoliji sta dobila rimska zaveznika Pergamsko kraljestvo in Rodoška republika.
Rimska oblast nad Anatolijo se je okrepila z rimskim pristopom "roke stran", kar je omogočalo učinkovito lokalno samoupravo in zagotavljalo vojaško zaščito. V začetku 4. stoletja je Konstantin Veliki za novo prestolnico izbrač Konstantinopel. Do konca 4. stoletja se je Rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodni del (Romanija) s Konstantinoplom kot glavnim mestom in zahodni del s prestolnico v Rimu. Vzhodni del zgodovinarji imenujejo Bizantinsko cesarstvo po Bizancu, grškemu predhodniku Konstantinopla.
Trakija thumb|300px|Trakija in tračansko Odriško kraljestvo v svojem največjem obsegu pod Sitalkom (431-424 pr. n. št.)
Tračani (starogrško: Θρᾷκες, Thrakes, latinsko: Thraci) so bili skupina indoevropskih plemen, ki so naseljevala veliko ozemlje v srednji in jugovzhodni Evropi. Na severu so mejili na Skite, na zahodu na Kelte in Ilire, na jugu na stare Grke in na vzhodu na Črno morje. Govorili so traški jezik, redko potrjeno vejo indoevropske jezikovne družine. Študij Tračanov in traške kulture je znan kot trakologija.
Od okoli leta 1200 pr. n. št. so zahodno obalo Anatolije na veliko kolonizirali eolski in jonski Grki. Ustanovili so številna pomembna mesta, kot so Milet, Efez, Smirna in Bizanc. Slednjega so leta 657 pr. n. št. ustanovili grški kolonisti iz Megare. Vso Trakijo in avtohtona tračanska ljudstva je konec 6. stoletja pr. n. št. osvojil Darej Veliki in jih leta 492 pr. n. št. po Mardonijevem pohodu na Grčijo med prvo perzijsko invazijo ponovno podjarmil.Joseph Roisman, Ian Worthington. "A companion to Ancient Macedonia" John Wiley & Sons, 2011. . str. 135-138, 343
Ozemlje Trakije je kasneje združilo Odriško kraljestvo, ki ga je ustanovil Teres I., verjetno po porazu Perzijcev v Grčiji.
V 5. stoletju pr. n. št. so bili Tračani očitno tako pomembni, da jih je HerodotHerodotus. Histories, Book V . omenil kot drugo najštevilčnejše ljudstvo v tistem delu sveta, ki ga je poznal. Številčnejši so bili Indijci. Tračani so bili potencialno najmočnejši v južni Evropi, vendar neenotni. V klasičnem obdobju so bili razdeljeni na veliko skupin in plemen, čeprav so ustanovili več močnih traških držav, kot sta bili Odriško kraljestvo in Burebistovo Dačansko kraljestvo. Iz tega obdobja, verjetno iz Trakije, izvirajo vojaki peltasti.
Pred širitvijo Makedonskega kraljestva je bila Trakija po umiku Perzijcev po njihovem končnem porazu v celinski Grčiji razdeljena na tri tabore: vzhodni, osrednji in zahodni. Kersoblept, pomemben vladar Vzhodnih Tračanov, je poskušal razširiti svojo oblast na številna druga tračanska plemena, a so ga na koncu premagali Makedonci.
Tračani niso bili graditelji mest. Največja tračanska mesta so bila pravzaprav velike vasi.John Boardman, I.E.S. Edwards, E. Sollberger, N.G.L. Hammond. The Cambridge Ancient History, Volume 3, Part 2: The Assyrian and Babylonian Empires and Other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries BC. Cambridge University Press, 1992, str. 612. Njihov edini polis je bil Sevtopolis.Mogens Herman Hansen. An Inventory of Archaic and Classical Poleis: An Investigation Conducted by The Copenhagen Polis Centre for the Danish National Research Foundation. Oxford University Press, 2005, str. 888
Bizantinsko obdobje thumb|Bizantinsko cesarstvo je pod Justinijanom Velikim leta 555 doseglo svoj največji obseg po padcu Zahodnega rimskega cesarstva; vazali so označeni z rožnato barvo
Perzijsko Ahemenidsko cesarstvo je pod Aleksandrom Velikim leta 334 pr. n. št. padlo, kar je privedlo do vse večje kulturne homogenosti in helenizacije na tem ozemlju. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bila Anatolija razdeljena na številna majhna helenistična kraljestva, ki so vsa do sredine 1. stoletja pr. n. št. postala del Rimske republike. Proces helenizacije, ki se je začel z Aleksandrom, se je pod rimsko oblastjo pospešil in v zgodnjih stoletjih n. št. so lokalni anatolski jeziki in kulture izumrli. V veliki meri sta jih nadomestila starogrški jezik in kultura.
Po pisanju Apostolskih del je zgodnja krščanska cerkev v Anatoliji zaradi prizadevanj svetega Pavla doživela znatno rast. Pisma svetega Pavla iz Anatolije predstavljajo najstarejšo krščansko literaturo. Po nesvetopisemskih izročilih se je Marijino vnebovzetje zgodilo v Efezu, kjer je bil prisoten tudi apostol Janez. Irenej piše o "cerkvi v Efezu, ki jo je ustanovil Pavel, in se je z Janezom nadaljevala do Trajanovega časa."
thumb|right|Hagijo Sofijo v Carigradu, ki je bila prvotno cerkev, kasneje mošeja in muzej in je zdaj Velika mošeja, so zgradili Bizantinci v 6. stoletju
Več ekumenskih koncilov zgodnje Cerkve je potekalo v mestih na ozemlju današnje Turčije, vključno s prvim nicejskim koncilom (Iznik) leta 325. Koncil je privedel do prve enotne krščanske doktrine, imenovane nicejska veroizpoved. Na turškem ozemlju so bili tudi prvi carigrajski koncil leta 381, prvi efeški koncil leta 431 in kalcedonski koncil leta 451.
Leta 324 je Konstantin I. izbral Bizanc za novo prestolnico Rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim. Po smrti Teodozija I. leta 395 in trajni delitvi Rimskega cesarstva med njegova sinova je mesto, ki je postalo znano kot Konstantinopel, postalo prestolnica Vzhodnega rimskega cesarstva. Vzhodno cesarstvo, ki so ga zgodovinarji kasneje preimenovali v Bizantinsko cesarstvo, je do poznega srednjega veka vladalo večini ozemlja današnje Turčije, medtem ko je preostalo ozemlje ostalo v rokah Sasanidske Perzije.