Ljudmila Detoni, znana tudi kot Milica Detoni, slovenska arhitektka, * 25. september 1926, Ljubljana, † 23. september 1961, okolica Ljubljane.
Otroštvo Rojena je bila v premožni slovenski družini 25. september 1926 v Ljubljani. Njena mati je bila posestnica Ljudmila Meden iz Begunj pri Cerknici, njen oče pa geometer Anton Detoni iz Cerknice. Imela je starejšo sestro Snegulko Detoni (1921–2016), kasnejšo fizičarko in kemičarko. Miličina družina se je v Ljubljano preselila iz Begunj pri Cerknici dve leti pred njenim rojstvom, da bi se lahko Snegulka šolala v ljubljanskih šolah.
Po osnovni šoli se je vpisala na II. žensko realno gimnazijo v Ljubljani, kjer je leta 1945 maturirala.Želela si je študirati slikarstvo, a se je na željo staršev vpisala na študij arhitekture na takratni Tehniški visoki šoli v Ljubljani (TVŠ UL), kjer je 1952 diplomirala pri Jožetu Plečniku (zasnova Mostu zmage, ki bi povezoval Novi trg z načrtovanim dostopom na grad). Ljubezen do risanja jo je spremljala vse življenje.
Delo
Arhitektsko delo sličica|285x285_pik|Spomenik demonstracijam žena na Kongresnem trgu; načrt za stebrič/vazo je naredila Milica Detoni.
Spomenik demonstracijam žena Leta 1952 je pri Plečnikovem seminarju naredila načrt in mavčni model stebriča/vaze v rimskem slogu s petimi pasovi stiliziranih listnih dekoracij, deljenih med seboj s tenko profiliranimi rebri. Plečnik ga je leta 1953 dal izdelati v bronu in skupaj z kipcem dečka z vencem postavil kot Spomenik demonstracijam žena v parku Zvezda pred ljubljansko Kazino. Kmalu za tem je umrl Miličin oče in s Plečnikovim dovoljenjem je dala postaviti kamnito verzijo stebra, ki ga je načrtovala, na njegov grob v Begunjah pri Cerknici, kjer sedaj počiva tudi njena sestra Snegulka.
Pedagoško delo Po študiju se je maja 1953 zaposlila na Zavodu za spomeniško varstvo LRS v Ljubljani, od julija 1954 pa je bila asistentka na oddelku za arhitekturo TVŠ UL pri seminarju za zgodovino arhitekture pri Marjanu Mušiču. S tem je postala ena prvih žensk, zaposlenih na tej fakulteti. V začetku petdesetih let se je poročila z arhitektom Tinetom Kurentom (1923-2008). Z njem je imela dva otroka, sina Jureta in hčerko Marjeto.
Arheološko delo Smrt Na večer 23. septembra 1961 se je skupaj s svojim šestletnim sinom Juretom peljala v avtomobilu, ki ga je vozil njen mož. V bližini Šmarje-Sapa se je avtomobil zabil v avtobus z okvarjenimi lučmi, ustavljen ob robu ceste. V nesreči sta se Milica in njen sin hudo poškodovala in umrla med prevozom v bolnišnico. V nesreči je bil poškodovan tudi njen mož, ki pa je preživel. Skupaj s sinom je bila pokopana 26. septembra 1961 na ljubljanskih Žalah.
Nadaljevanje njenega dela Rezultate njenega raziskovalnega dela za doktorsko disertacijo, ki ga je prekinila tragična nesreča, je 1963 pod naslovom Modularna rekonstrukcija Emone uredil ter v slovenskem in angleškem jeziku izdal njen mož.
Biblografija
Njena dela Modularna rekonstrukcija Emone (po njeni smrti uredil Tino Kutent, Narodni muzej, Ljubljana, 1963)
Dela z njenimi ilustracijami
Sklici
Kategorija:Slovenski arhitekti Kategorija:Slovenski risarji Kategorija:Rojeni leta 1926 Kategorija:Umrli leta 1961 Kategorija:Umrli v prometnih nesrečah Kategorija:Ljubljančani