Kan (, , ) je zgodovinski turški in mongolski naziv, ki izvira iz nomadskih plemen v osrednji in vzhodni evrazijski stepi in se nanaša na vladarja. Naziv se je prvič pojavil Rouranskem kaganatu in nato pri Gokturkih kot različica naziva kagan, ki je pomenil podrejenega vladarja. V Seldžuškem cesarstvu je bil kan najvišji plemiški naziv, ki je bil nad malikom (kraljem) in emirjem (knezom). V Mongolskem cesarstvu je označeval vladarja horde (ulusa), medtem ko je bil vladar vseh Mongolov kagan ali veliki kan. Naziv se pogosto uporablja za označevanje vodje paštunskega plemena ali klana.
Pomen naziva kan je kasneje upadel. V dinastijo Safavidov in Kadžarov je bil kan naziv vojaškega generala z visokim plemiškim položajem, ki je vladal provinci. V mogulski Indiji je bil kan visok plemiški naziv, omejen na dvorjane. Po padcu Mogulov se je uporabljal promiskuitetno in postal priimek. Ime Kan in njegove ženske oblike se pojavljajo v številnih osebnih imenih, običajno brez kakršne koli plemiške politične relevantnosti, čeprav je pogosto tudi del plemiških imen.
Etimologija Izvor izraza je sporen in neznan in je morda izposojenka iz rouranskega jezika.Vovin, Alexander. 2010. Once Again on the Ruan-ruan Language. Ötüken’den İstanbul’a Türkçenin 1290 Yılı (720–2010) Sempozyumu From Ötüken to Istanbul, 1290 Years of Turkish (720–2010). 3–5 Aralık 2010, İstanbul / 3–5 December 2010, İstanbul: 1–10. Številni znanstveniki so predlagali turški in paramongolski izvor besede. Naslov je domnevno prvi uporabljali Šjanbeji.
Končni etimološki koren besede kagan/kan bi lahko izviral iz srednjeiranske besede *hva-kama-, samovladar, cesar ali iz vzhodnoiranskih jezikov, natančneje iz zgodnje sakščine (*hvatuñ). Potrjeni sta sogdijski besedi xwt'w, vladar (< *hva-tāvya-) in xwt'yn, vladarjeva žena (< *hva-tāvyani).Savelyev, Alexander; Jeong, Choongwon (2020). "Early nomads of the Eastern Steppe and their tentative connections in the West". Evolutionary Human Sciences. 2 e20. doi:10.1017/ehs.2020.18. hdl:21.11116/0000-0007-772B-4. ISSN 2513-843X. PMC 7612788. PMID 35663512. S2CID 218935871
Zgodovina Naziv kan se se je prvič pojavi v Šjanbejski konfederacijiHenning, W. B., 'A Farewell to the Khagan of the Aq-Aqataran',"Bulletin of the School of Oriental and African studies – University of London", Vol 14, No 3, str. 501–522 med letoma 283 in 289 kot naziv njihovega poglavarja.Zhou 1985, str. 3–6 Naziva kan in kagan so morda pred njimi uporabljali Rourani. Ruski jezikoslovec Aleksander Vovin "ONCE AGAIN ON THE ETYMOLOGY OF THE TITLE qaγan" Alexander Vovin, Studia Etymologica Cracoviensia vol. 12. Kraków 2007 (http://ejournals.eu/sj/index.php/SEC/article/viewFile/1100/1096 ) meni, da je izraz kajan (kagan) nastal med Šjongnuji, ki so po Vovinu govorili jenisejsko, in se nato razširil. Naziv so kasneje prevzeli Gokturki in ga prenesli v preostalo Azijo. Sredi 6. stoletja so Iranci poznali kagana kot kralja Turkov.
Različna mongolska in turška ljudstva iz Srednje Azije so po razpadu Mongolskega cesarstva (1206–1368) nazivu kan dala nove pomene. Bil je naziv kitajskega cesarja Tajdzonga iz dinastije Tang (Nebeški kagan, vladal od 626 do 649)Fairbank, John King. The Cambridge History of China. Cambridge University Press, 1978. p. 367 in Džingiskanovih naslednikov po letu 1229. Džingiskan sam je bil imenovan za kana (kagana) posmrtno.Documenta Barbarorum altaica.ru Möngke kan (vladal 1251–1259) in Ögedej kan (vladal 1229–1241) sta bila kagana, Čagataj kan pa ne, ker ga za vladarja Mongolskega cesarstva ni potrdil kurultaj.
Kani in kanati Kani in kanati Kani so prvotno vodili relativno majhna plemena, običajno v prostrani mongolski in severnokitajski stepi. Nekaterim je uspelo ustanoviti kneževine, ki so bile običajno kratkožive, ker je njihova vojaška moč ogrožala sosednje imperije.
Ena od najzgodnejših opaznejših tašnih kneževin v Evropi je bila Donavska Bolgarija, verjetno tudi stara Velika Bolgarija, ki ji je vladal kan vsaj od 7. do 9. stoletja. Naziv kan ni neposredno potrjen v napisih in besedilih, ki se nanašajo na bolgarske vladarje. Edini do zdaj odkrit podoben naziv je kanasubigi, najden izključno v napisih treh zaporednih bolgarskih vladarjev: Kruma, Omurtaga in Malamirja, starega očeta, očeta in vnuka. Iz podobnih sestavljenih nevladarskih nazivov, izpričanih med bolgarskim plemstvom, kot so kavhan (podkan), tarhan in boritarhan, so znanstveniki za zgodnjega bolgarskega vladarja izpeljali naziv kan: če je obstajal podkan (kavhan), je verjetno obstajal tudi kan. Na splošno napisi in drugi viri nazivajo vrhovnega vladarja Donavske Bolgarije z nazivi, ki so obstajali v jeziku, v katerem so bili napisani – arhont, kar v grščini pomeni 'poveljnik ali magistrat', in knjaz, kar v slovanščini pomeni 'vojvoda' ali 'knez'. Med najbolj znanimi bolgarskimi kani so bili: Kubrat, ustanovitelj Velike Bolgarije, Asparuh, ustanovitelj Donavske Bolgarije, današnje Bolgarije, Tervel, ki je leta 718 med obleganjem Konstantinopla premagal arabske napadalce in ustavil arabsko invazijo v jugovzhodno Evropo, in Krum. Kan je bil uradni naziv vladarja do leta 864, ko je knez Boris, znan tudi kot car Boris I., sprejel vzhodno pravoslavno vero.
thumb|300px|Evrazija na predvečer invazije Mongolov (okoli leta 1200)
Naziv kan je dosegel izjemno pomembnost, ko je Temudžin ustanovil Mongolsko cesarstvo, največje cesarstvo v zgodovini, ki mu je vladal kot Džingiskan. Pred letom 1229 se je naziv kan v Mongoliji uporabljal za voditelje pomembnih plemen in plemenskih zvez ter vladarje nemongolskih držav. Malo pred Džingiskanovo smrtjo so njegovi sinovi postali kani v različnih gospostvih (ulusih) in naziv kan je očitno postal preskromen za vrhovnega vladarja cesarstva. Ker so bili Mongoli pod ujgurskim kulturnim vplivom, so prevzeli naziv kagan, začenši z Ögedejem leta 1229.
Cesarji dinastije Ming so izraz kan (xan) uporabljali tudi za naslavljanje pogumnih bojevnikov in vladarjev. Kan je bil tudi naziv vladarja Džurčenov, ki so kasneje postali znani kot Mandžuri in ustanovitelji dinastije Čing.
V stepah Srednje Azije in njihovi okolici je bilo veliko kanatov, ki so bili pogosto bolj ljudstva kot teritorialne države.
V današnjem Kazahstanu so kanat leta 1465 ustanovili Kazahi. Leta 1601 so ga razdelili na tri geografske enote - džuze ali horde, ki so jim vladali mirze ali begi, podrejeni kanu. Džuzi so bili kasneje ukinjeni in po letu 1748 ponovno uvedeni. Kazaški kanat je leta 1847 ukinil Ruski imperij. V današnjem Kirgizistanu je leta 1842 Ormon Kan ustanovil Karakirgiški kanat, ki je po njegovi smrti leta 1854 propadel. V današnjem Uzbekistanu je bil glavni Buharski kanat, ustanovljen leta 1500 in poimenovan po njegovi prestolnici Buhari. Kanat se je leta 1753 preimenoval v Buharski emirat. Leta 1694 se je od njega odcepila Ferganska dolina in postala znana kot Kokandski kanat. Horezmski kanat, ki je obstajal od okoli leta 1500, je leta 1804 postal Hivski kanat in kmalu postal ruski protektorat. Karakalpakstan je imel svoje vladarje, verjetno kane, od okoli leta 1600.
Večina afganistanskih kneževin so bili emirati, le v Badakšanu je od leta 1697 obstajal kanat etničnih Uzbekov.
Kan je bil pozneje tudi naziv vladarjev različnih odcepljenih držav in kneževin v Iranu, npr. Ardabilski kanat (1747–1808) v severozahodnem Iranu vzhodno od Saraba in zahodno od jugozahodnega vogala Kaspijskega jezera, Hojski kanat (1747 –1813) v severozahodnem Iranu severno od Urmijskega jezera med Tabrizom in Vanskim jezerom, Makijski kanat (1747–1829) v skrajnem severozahodnem Iranu, severozahodno od Hoja in malo manj kot sto kilometrov južno od Erevana v Armeniji, Sarabski kanat (1747–1790. leta) v severozahodnem Iranu vzhodno od Tabriza in Tabriški kanat (1747–ok. 1800) v iranskem Azerbajdžanu.
V Zakavkazju in Predkavkazju ter njuni bližini so obstajali različni majhni kanati, ki so jih ustanovili Safavidi in njihovi nasledniki Afšaridi in Kadžari izven samega Irana. V sedanji Armeniji in bližnjih ozemljih je od leta 1807 do 1827 obstajal Erevanski kanat s samo enim vladarjam, Hoseinom Kuli Kan Kadžarjem. Različni kanati so obstajali tudi v Dagestanu, Azerbajdžanu, vključno z Bakujem, Gandži, Džavadu, Kubi, Saljanu, Šakiju, Širvanu, Jeniju, Tališu (1747–1814), Nahičevanu in (Gorskem) Karabahu.
Kot je bilo že omenjeno, je bil naziv kan pogost tudi v nekaterih političnih strukturah, večinoma islamskih ljudstev, na ozemlju mongolske Zlate horde in njenih naslednic. Vsa ta ljudstva, ki so jih Evropejci in Rusi ne glede na poreklo običajno imenovali Tatari ali Ta(r)tari, so sčasoma podjarmili Rusi in jih vključili v Rusko carstvo. Najpomembnejše od teh držav so bile:
Kazanski kanat, Sibirski kanat, Astrahanski kanat in Krimski kanat.
Bolj vzhodno je bil v Šindžjangu
Kašgarski kanat, ustanovljen leta 1514. V 17. stoletju je bil razdeljen na več majhnih nepomembnih kanatov. Resnična oblast je bila v rokah hodž, arabskih islamskih verskih voditeljev. Leta 1873 se je uvedel naziv emir kan, štiri leta kasneje pa je ozemlje zasedla dinastija Čing.
Sestavljeni in iz kana izpeljani nazivi Višji od kana je bil 'kagan' – 'kan vseh kanov'. Naziv se je nanašal verjetno na najbolj znane vladarje: na Džingiskanovo mongolsko cesarsko dinastijo in njegove naslednike, zlasti vnuka Kublajkana. Džingiskanu je bilo ime Temudžin, Džingiskan pa je bil njegov nikoli povsem razumljen edinstven naziv. Prvi je ustanovil Mongolsko cesarstvo, drugi pa dinastijo Juan na Kitajskem. Vladarji glavne veje Džingiskanovih potomcev so se imenovali 'veliki kan'.
Naziv 'kan vseh kanov' je bil eden od številnih nazivov, ki so jih uporabljali sultani Osmanskega cesarstva, pa tudi vladarji Zlate horde in njenih nasledstvenih držav. Naziv kan se je uporabljal tudi v seldžuških turških dinastijah na Bližnjem vzhodu za naslavljanje vodje več plemen, klanov ali ljudstev, ki je bil po rangu nižji od atabega. Tudi džurčenski in mandžurski vladarji so uporabljali naziv kan, mandžursko han. Nurhaci, na primer, se je imenoval Genggijen Han. Vladarji Gokturkov, Avarov in Hazarov so kot vladarji več narodov uporabljali višji naziv kagan. Aga kan (perzijsko: آقاخان, arabsko: آغا خان) je naziv imama nizarske ismaelitske šiitske skupnosti, ki služi kot njihov verski poglavar in posvetni voditelj. Naziv 'aga', perzijsko 'aka', izhaja iz staroturške in mongolske besede 'aka', ki pomeni 'starejši brat',Tokat, Feyza (2014), “On the Common Words in Mongolian and the Turkish Dialects in Turkey”, in The Journal of International Social Research (Uluslararası Sosyal Araştırmalar Dergisi), volume 7, number 32, str. 185-198 in se uporablja kot izraz spoštovanja. V tem smislu je enakovreden nazivoma 'gospod' ali 'gospodar'. Begkan, sestavljen iz besed 'beg' in 'kan', je naziv, v rabi pri Mogulih in Mongolih. Gurkan je naziv, ki pomeni 'vesoljni kan' ali 'vladar vsega', je bil naziv vladarja Kitanov v Karakitajskem kanatu in so ga občasno uporabljali tudi Mongoli. V Tajni zgodovini Mongolov se ga najde v obliki 'gür-qa' (srednjemongolsko: ᠭᠦᠷ ᠬᠠ) kot naziv, podeljen Džamuki, vodji plemena Džadaranov in nekdanjemu andi - zapriseženemu Džingiskanovemu bratu. Naziva 'gurkan' se ne sme zamenjati z enako ali podobno zvenečimi nazivi, ki so jih uporabljali Timuridi in Moguli. Ta beseda izvira iz besede 'kürgen' (srednjemongolsko: ᠬᠦᠷᠭᠡᠨ, 'zet') in se nanaša na Timurjevo poroko s Saraj Mulk Kanum, neposredne Džingiskanove potomke.A History of the Muslim World Since 1260: The Making of a Global Community, by Vernon Egger, str. 193 Han, ki se lahko izogovori tudi kot gan ali kan, je korejska beseda, ki pomeni 'velik', 'veliko' ali 'mnogo'. V Sili je beseda han pomenila 'kralj' ali 'vladar'. Po mnenju jezikoslovca Aleksandra Vovina je beseda han prevzeta iz šiungnujskega in jenisejskega jezika. Ilkan (perzijsko: ایلخان), dobesedno 'pokrajinski kan', je bil tradicionalni naziv vladarjev Ilkanata, ene od naslednic Mongolskega cesarstva s središčem v Iranu.