Oskar Simčič, slovenski duhovnik, škofov vikar, kulturni delavec, * 4. maj 1926, Medana, † 3. avgust 2022, Gorica.
Življenje in delo Rodil se je v Brdih, v Medani, oče je bil Anton, mati Marija (rojenaPolenčič). Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju a v italijanščini, saj je fašizem prepovedal slovenske šole, nato je eno leto obiskoval strokovno-tehnično šolo v Krminu. Leta 1939 je zaključil klasično gimnazijo in licej v Malem semenišču v Gorici, kjer ga je učil slovenščino dr. Anton Kacin. Med drugo svetovno vojno (1940-45) se je šolal v Malem semenišču v Vidmu (Castellerio), nato je med leti 1947 in 1951 študiral bogoslovje v Gorici, kjer je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1951. Leta 1951 so ga imenovali za prefekta v Alojzijevišču v Gorici, oktobra naslednjega leta je v Rimu nadaljeval bogoslovni študij in dosegel leta 1954 magisterij (licenco) na Teološki fakulteti Papeške univerze Gregorijana. Leta 1956 so ga imenovali za kaplana v Števerjanu, leta 1961 je postal župnijski upravitelj, 26. oktobra 1964 je prevzel v soupravo tudi duhovnijo na Jazbinah. Leta 1969 je postal župnik v Števerjanu, a se je konec leta 1972 odpovedal števerjanski župniji in se vrnil v Rim, da bi dopolnil študij na Gregorijanski univerzi. Takrat je bival v slovenskem papeškem zavodu Slovenik v Rimu. Doktorat iz teologije je dosegel 19. decembra 1974 z disertacijo Versko izkustvo in izkustvena govorica v spisih Frančiška Asiškega, moderator mu je bil znani jezuit, teolog in pesnik dr. Karel Vladimir Truhlar. Vrnil se je v Gorico in leta 1974 ga je nadškof Pietro Cocolin imenoval za kanonika-penitenciarja goriškega stolnega kapitlja. V šolskem letu 1975/76 je sprejel službo kateheta na slovenskem klasičnem liceju Trubar v Gorici in tu je bil pet let tudi podravnatelj. Učil je tudi moralno teologijo na videmski bogoslovni šoli. 14. decembra 1978 mu je nadškof Cocolin podelil tudi odgovorno službo škofijskega vikarja za slovenske vernike goriške nadškofije. Leta 1979 so ga imenovali za sodnika pri cerkvenem sodišču Treh Benečij za zakonske pravde (s sedežem najprej v Benetkah, od leta 1986 pa v Padovi), leta 1983 je stopil v zbor škofovih svetovalcev. Čeprav je imel ogromno obveznosti, je skrbel tudi za slovenske vernike v Milanu, z njimi se je srečeval vsako tretjo nedeljo v mesecu in maševal v slovenščini v cerkvi sv. Tomaža, do leta 2000, ko je to obveznost prevzel Karel Bolčina. V Milano je s seboj peljal tudi razne otroške oziroma odrasle cerkvene zbore iz Goriškega, da bi prepevali med bogoslužjem, po sv. maši se je slovenska milanska skupnost zbirala v bližnjih prostorih cerkve in z družabnostjo ter s kulturnim programom obogatila nedeljske popoldneve.
Oskar Simčič je pustil močen pečat v Števerjanu, saj je bil duša in motor tudi kulturnega delovanja. Že kot kaplan je prepričal tedanjega župnika Cirila Sedeja, da je prodal kmetije v cerkveni lasti in tudi s temi sredstvi je leta 1958 poskrbel za odkup in obnovo stavbe, ki je bila v lasti družine Formentini in bližnje Borovce; po temeljiti obnovi objekta pa so župnijski dom odprli leta 1969.
Simčič je mnogo deloval na kulturnem področju na Goriškem nasploh, saj je več let predsedoval Goriški Mohorjevi družbi in si prizadeval za sodelovanje med Goriško, Celovško in Celjsko Mohorjevo družbo. Zelo je podpiral združitve tednikov Novi list in Katoliški glas v sedanji Novi glas, kar so leta 1996 tudi uresničili. Bil je tudi ploden publicist, saj je pisal za razne medije in sodeloval je tudi pri geslih za Primorski slovenski biografski leksikon.
Leta 2017 so mu podelili priznanje Kazimir Humar za njegovo nesebično delo v prid Slovencev v Italiji.
Sklici
Kategorija:Slovenski rimskokatoliški duhovniki Kategorija:Slovenski kulturni delavci Kategorija:Slovenski teologi Kategorija:Goriški Slovenci