Stegodon (iz starogrške besede στέγω (stégō), ki pomeni »pokrivati« in ὀδούς (odoús), ki pomeni »zob«, poimenovan po značilnih grebenih na kočnikih živali) je izumrli rod trobčarjev, soroden slonom. Prvotno je bil uvrščen v družino Elephantidae skupaj s sodobnimi sloni, zdaj pa ga uvrščamo v izumrlo družino Stegodontidae. Tako kot sloni je imel tudi Stegodon zobe s ploščatimi lofi, ki se razlikujejo od zob bolj primitivnih trobčarjev, kot so gomfoteri in mamutidi. Fosili rodu so znani iz Afrike in večjega dela Azije, vse do jugovzhodnega Timorja (z enim samim najdbo v jugovzhodni Evropi). Najstarejši fosili rodu so najdeni v poznomiocenskih plasteh v Aziji in verjetno izvirajo iz bolj arhaičnega Stegolophodona, ki se je nato preselil v Afriko. Medtem ko je rod v Afriki izumrl v pliocenu, se je Stegodon v južni, jugovzhodni in vzhodni Aziji ohranil vse do poznega pleistocena.

Taksonomija

V preteklosti so verjeli, da so stegodonti predniki pravih slonov in mamutov, vendar trenutno velja prepričanje, da nimajo sodobnih potomcev. Stegodon verjetno izvira iz Stegolophodona, izumrlega rodu, znanega iz miocena v Aziji, s prehodnimi fosili med obema rodovoma, znanima iz poznega miocena v jugovzhodni Aziji in Junanu na jugu Kitajske. Stegodon je tesneje povezan s sloni in mamuti kot z mastodonti. Tako kot sloni naj bi tudi stegodontidi izvirali iz gomfoter.

Filogenija Naslednji kladogram prikazuje umestitev rodu Stegodon med druge rilčke na podlagi značilnosti podjezične kosti, po Shoshani in Tassyju (2005):

Seznam vrst Stegodon kaisensis pozni miocen – pliocen, Afrika Stegodon zdanskyi pozni miocen – pliocen, Kitajska Stegodon huananensis zgodnji pleistocen, Kitajska Stegodon orientalis srednji – pozni pleistocen, Kitajska, JV Azija, Japonska, Tajvan Stegodon namadicus/S. insignis/S. ganesa pliocene – pozni pleistocen, Indija Stegodon miensis pliocen, Japonska Stegodon protoaurorae pozni pliocen – Early Pleistocene, Japonska Stegodon aurorae zgodnji pleistocen – early Middle Pleistocene, Japonska Stegodon sondaari zgodnji pleistocen, Flores, Indonezija Stegodon florensis srednji – zgodnji pleistocen, Flores, Indonezija Stegodon luzonensis srednji pleistocen, Luzon, Filipini Stegodon trigonocephalus pozni zgodnji pleistocen – zgodnji pozni pleistocen, Java, Indonezija Stegodon sompoensis pozni pliocen – zgodnji pleistocen, Sulavezi, Indonezija Stegodon sumbaensis srednji – pozni pleistocen, Sumba, Indonezija Stegodon timorensis srednji pleistocen, Timor, Indonezija Stegodon mindanensis pleistocen Mindanao, Filipini Iz Grčije je znan nedoločen molar Stegodona z neznano lokacijo in starostjo, kar predstavlja edini zapis rodu v Evropi. Nedoločeni ostanki so znani tudi iz zgodnjega pleistocena in zgodnjega srednjega pleistocena Izraela.

Morfologija Lobanja Stegodona je relativno visoka, a kratka in v mnogih pogledih podobna lobanji današnjih slonov. Spodnja čeljust je v primerjavi z zgodnjimi elefantimorfi in njegovim prednikom Stegolophodonom skrajšana (brevirostrin) in nima spodnjih oklov/sekalcev. Kočniki so površinsko podobni tistim pri slonih, sestavljeni iz vzporednih lamel, ki tvorijo grebene, vendar so na splošno relativno nizko kronani (brahidont), število grebenov je pri kasnejših vrstah večje.van der Made, J. The Evolution of the Elephants and Their Relatives in the Context of Changing Climate and Geography. In Elefantentreich—Eine Fossilwelt in Europa; Verlag Beier & Beran: Langenweißbach, Germany, 2010; pp. 340–360. . Člani rodu nimajo stalnih premolarjev. Okli so sorazmerno veliki, pri čemer so tisti pri največji vrsti med največjimi znanimi okli pri trobčarjih, pri čemer je še posebej velik okel S. ganesa iz zgodnjega pleistocena v Indiji, ki je bil dolg 3,89 metra, z ocenjeno maso približno 140 kilogramov, kar je bistveno več kot največji zabeleženi sodobni slonov okel. Ti okli imajo rahlo navzgor ukrivljenost in štrlijo naprej ter vzporedno drug z drugim, pri čemer so okli pogosto tako blizu skupaj, da se skoraj dotikajo, tako da bi moral rilec verjetno počivati ​​na vrhu okl, namesto da bi prosto visel med njimi, kot pri živih slonih.

Velikost

Kitajski S. zdanskyi naj bi bil največja vrsta in je znan po starem samcu (starem več kot 50 let) iz Rumene reke, ki je visok 3,87 m in je v življenju tehtal približno 12,7 tone. Nadlahtnico je imel dolgo 1,21 m, stegnenico dolgo 1,46 m in medenico široko 2 m. Indijski S. ganesa naj bi imel višino ramen približno 3,10 m in telesno maso približno 6,5 tone. Javanska vrsta S. trigonocephalus naj bi bila visoka približno 2,75–2,8 m, s telesno maso približno 5 ton. S. orientalis je bil približno velikosti azijskega slona (Elephas maximus).

Podobno kot sodobni sloni so bili tudi stegodonti verjetno dobri plavalci,Simpson, G. (1977). "Too Many Lines; The Limits of the Oriental and Australian Zoogeographic Regions". Proceedings of the American Philosophical Society, 121(2), 107–120. Retrieved from http://www.jstor.org/stable/986523 kar jim je omogočilo, da so se razširili na oddaljene otoke v Indoneziji, na Filipinih in Japonskem. Ko so bili prisotni na otokih, so se zaradi procesa otoške pritlikavosti, ki je posledica zmanjšanja površine kopnega ter zmanjšanja plenjenja in tekmovalnega pritiska, zmanjšali po telesni velikosti, stopnja pritlikavosti pa se je med otoki razlikovala zaradi lokalnih razmer. Ena najmanjših vrst, Stegodon sumbaensis iz Sumbe v Indoneziji, je ocenjena na približno 8 % velikosti celinskih vrst Stegodon, s telesno maso 250 kilogramov. Včasih je bil isti otok večkrat koloniziran s strani Stegodona, kot na primer na Floresu, kjer je bila močno pritlikava vrsta Stegodon sondaari iz zgodnjega pleistocena, ki je bila visoka 120 cm in težka približno 350–400 kilogramov, v srednjem pleistocenu nadomeščena z vrsto Stegodon florensis, ki je bila sprva bistveno večja, a se je sčasoma postopoma zmanjševala. Zgodnejša podvrsta Stegodon florensis florensis iz srednjega pleistocena je bila ocenjena na približno 50 % velikosti celinske vrste Stegodon z višino ramen približno 190 cm in telesno maso približno 1,7 tone, medtem ko je kasnejši Stegodon florensis insularis iz poznega pleistocena ocenjen na približno 17 % velikosti celinske vrste Stegodon, z višino ramen približno 130 cm in telesno maso približno 570 kilogramov.Puspaningrum, Mika; Van Den Bergh, Gerrit; Chivas, Allan; Setiabudi, Erick; Kurniawan, Iwan; Brumm, Adam; and Sutikna, Thomas, "Preliminary results of dietary and environmental reconstructions of Early to Middle Pleistocene Stegodons from the So'a Basin of Flores, Indonesia, based on enamel stable isotope records" (2014). Faculty of Science, Medicine and Health - Papers: part A. 2035.

V pliocenu in zgodnjem pleistocenu (pred približno 4–1 milijonom let) je na japonskem arhipelagu živela vrsta endemičnih pritlikavih vrst Stegodon, ki verjetno predstavljajo eno samo linijo in verjetno izvirajo iz celinsko kitajskega S. zdanskyi. V kronološkem zaporedju so te vrste Stegodon miensis (pred 4–3 milijoni let), Stegodon protoaurorae (pred 3–2 milijonoma let) in Stegodon aurorae (pred 2–1 milijonom let), ki kažejo postopno zmanjševanje velikosti skozi čas, verjetno zaradi zmanjševanja površine japonskega arhipelaga. Najnovejša in najmanjša vrsta S. aurorae je ocenjena na 25 % velikosti svojega celinskega prednika s telesno maso približno 2122 kilogramov. S. aurorae kaže tudi morfološke značilnosti, povezane s pritlikavostjo, kot so skrajšani okončini.

Razmerje z ljudmi Ostanki na številnih najdiščih kažejo, da so ljudje (v širšem smislu, vključno z arhaičnimi ljudmi) sodelovali s stegodonom. V jamskem najdišču na gori Gele blizu Čongčinga na jugozahodu Kitajske so za izdelavo ročne sekire uporabili čeljust stegodona orientalis, datiranje pa kaže, da je kost stara približno 170.000 let. Na poznosrednjepleistocenskem najdišču jame Panšjan Dadong v južni provinci Guidžov na jugozahodu Kitajske, ki datira v obdobje pred približno 300–190.000 leti, so na najdišču našli številne ostanke mladih (0–12 let) in veliko manjše število odraslih ostankov odraslega stegodona orientalis, ki predstavljajo najmanj 12 osebkov, skupaj s kamnitim orodjem in človeškimi ostanki. To nakazuje, da so ostanke stegodona v jamo prinesli ljudje, čeprav noben element ne kaže jasnih dokazov o obdelavi.Schepartz, Lynne, and Sari Miller-Antonio. 2010. "Large Mammal Exploitation in Late Middle Pleistocene China: A Comparison of Rhinoceros & Stegodonts at Panxian Dadong." Before Farming 4: 1–14. Na najdišču jame Šinlong v območju Treh sotesk v Čongčingu, za katerega se domneva, da datira v obdobje pred približno 200–130.000 leti, so skupaj s človeškimi ostanki našli dva okla vrste Stegodon cf. orientalis. Zdi se, da so bili ti okli namerno vgravirani z vzorci in naj bi jih v jamo prinesli ljudje. Na poznopleistocenskem najdišču Ma'anšan, prav tako v Guidžovu, so ostanki vrste Stegodon orientalis, vključno z odraslimi in mladimi osebki ter drugimi živalmi, najdeni v dveh plasteh, starejša datira v obdobje pred približno 53.000 leti, mlajša pa v obdobje pred približno 19.295–31.155 leti, pri čemer je najmanjše število osebkov 7 oziroma 2 v starejši in mlajši plasti, pri čemer starejša plast vsebuje odrasle in mladiče, medtem ko so v mlajši in kasnejši prisotni le mladiči. Kosti na najdišču kažejo sledi rezov, ki kažejo na klanje, in domneva se, da so jih na najdišču nabrali ljudje, verjetno z lovom ali morda z mrhovinarstvom v primeru velikih odraslih osebkov, najdenih v starejši plasti.

V jami Liang Bua na Floresu, ki datirajo v obdobje pred približno 80–50.000 leti, so ostanki pritlikave vrste Stegodon, Stegodon florensis, povezani s kamnitim orodjem, ki ga je izdelala pritlikava arhaična človeška vrsta Homo floresiensis, pri čemer ima majhno število kosti sledi rezov. Zaradi dvoumne posredne povezave med kostmi in kamnitim orodjem ter redkosti sledi rezov ni jasno, v kolikšni meri je Homo floresiensis lovil Stegodona. Razvoj in izumrtje Najstarejši fosili Stegodona v Aziji izvirajo iz poznega miocena, pred približno 8–11 milijoni let, najstarejši fosili rodu v Afriki pa so stari približno 7–6 milijonov let. Stegodon je v Afriki izumrl v poznem pliocenu, pred približno 3 milijoni let, kar naj bi bilo posledica širjenja travnatih habitatov. Najzgodnejši zapisi o Stegodonu na Javi izvirajo iz zgodnjega pleistocena, pred več kot 2 milijonoma let. Na filipinskih otokih naj bi ostanki Stegodona segajo od najkasneje 0,8–1 milijona let nazaj do vsaj 400.000 let nazaj.