Devaštič (sogdijsko: δy-w’šty-c) je bil srednjeveški sogdijski vladar v Transoksaniji v obdobju muslimanske osvojitve Transoksanije. Od približno leta 706 do svojega padca in usmrtitve jeseni 722 je bil vladar Pandžakenta in njegove okolice. Pandžakent je med njegovo vladavino dosegel vrhunec svoje blaginje.

Izvor Devaštič je bil sin nekega Jodsetaka is sogdijske veleposestniške družine iz Samarkanda, katere izvor je mogoče slediti do sasanidskega kralja Bahrama V. Gura (vladal 420–438). Družina je nosila naziv sur in v 6. stoletju začela vladati delom Sogdije. Naziv sur je imelo pet članov družine. Devaštič je bil zadnji med njimi.

Spor s Samarkandom in Arabci Okoli leta 706 je bil Devaštič izvoljen za kralja Pandžakenta in nasledil turškega princa Čukina Čura Bilga na mestu vladarja mesta. Devaštič ni imel absolutne oblasti in si jo je delil z drugimi knezi. Četudi je vladal le Pandžakentu, si je lastil naziv "sogdijski kralj" in "vladar Samarkanda". Nekateri Devaštičevi kovanci so vsebovali ime neke Nane, ki je bila bodisi boginja Nanaja bodisi hči Čukina Čura Bilge, s katero je bil Divaštič morda poročen.

Leta 709/710 je bil Tarhun, sogdijski vladar Samarkanda, zaradi svoje promuslimanske politike v uporu strmoglavljen. Nasledil ga je drug sogdijski princ po imenu Gurak. Po padcu Tarhuna sta njegova sinova pobegnila na Devaštičev dvor, kjer so z njima ravnali častno. To je še okrepilo Devaštičevo zahtevo po Samarkandu. Leta 712 je Devaštič, vključno z drugimi lokalnimi sogdijskimi vladarji, kot je bil Gurak, po invaziji arabskega generala Kutajbe ibn Muslima priznal oblast Omajadskega kalifata.

Medtem ko se je Gurak poskušal otresti omajadske suverenosti in zaprosil za pomoč dinastijo Tang, je Devaštič ostal zvest Arabcem. Zdi se, da so bili njegovi odnosi z njimi tako dobri, da so ga celo imeli za muslimana. Leta 719 je bil prisiljen poslati oba Tarkunova sinova za talca k al-Džarahu ibn Abdalahu, omajadskemu guvernerju Horasana. Še leta 721 se je dopisoval z Abd al-Rahmanom ibn Nuajmom al-Gamidijem, novim guvernerjem Horasana, ki ga je laskavo nagovarjal kot kralja Sogdije in vladarja Samarkanda, s čimer si je verjetno poskušal zagotoviti ali ponovno pridobiti njegovo zvestobo.

Upor in smrt Leta 720 se Devaštič skupaj z drugim sogdijskim vladarjem Karzandžem omenja kot vodja protiarabskega upora v Sogdiji. Upornikoma je uspelo pridobiti zvestobo at-Tarja, sogdijskega vladarja Fergane, ki jima je obljubil zaščito v primeru neuspeha upora. Medtem ko se je Karzandževa vojska zadrževala v Hudžandu, ga je at-Tar izdal in povedal omajadskemu generalu Saidu ibn Amru al-Harašiju, kje sta nameščena Karzandž in njegova vojska. Al-Haraš se je takoj odpravil proti Hudžandu, kjer je porazil Karzandževo vojsko in v mestu brutalno pobil več kot 3000 sogdijskih prebivalcev.

Al-Haraši se je nato odpravil v Zarafšan, kjer je bil Divaštič. Leta 722 je v bližini mesta odvila bitka, v kateri je al-Harašiju znova uspelo zmagati. Devaštič je pobegnil v trdnjavo Kalaj Mug na gori Mug ob reki Zarafšan, približno 60 kilometrov od Pandžakenta. Sčasoma se je strinjal s predajo Arabcem in bil ujet. njim so leo ravnali. Arabci so nato začeli požigati in v Pandžakentu požgali več hiš in tempelj.

Omajadski guverner Iraka, vključno z drugimi visokimi uradniki, je želel Devaštiča osvoboditi, al-Haraši pa je Devaštiča ukazal križati na zoratustrskem grobišču in njegovo glavo poslal v Irak. Devaštičeva usmrtitev je kasneje igrala vlogo pri al-Harašijevi odstranitvi z mesta guvernerja Horasana.

thumb|upright=2.5|center|Slika na pergmentu, zgodnje 8. stoletje, najdena na gradu princa Devaštiča na gori Mug

Religija thumb|Fragmenti boginje Nanaje z levom; Pandžakent, 6.–8. stoletje, Narodni muzej starin Tadžikistana thumb|Devaštičen spomenik v Pandžakentu, Tadžikistan

Čeprav sta se po Sogdiji razširila budizem in manihejstvo, je Devaštič, vključno z večino svojih podložnikov, prakticiral zaratustrstvo, ki pa se je razlikoval od tistega, ki so ga prakticirali na Iranski planoti. Njihovo zaratustrstvo je znano tudi kot "sogdijsko zaratustrstvo". Bili so nekakšna zaratustrska sekta, na katero so vplivale različne religije, celo starodavne mezopotamske. Sogdijci so v tistem času častili bogove, kot je bila Nanaja., "Panjikant"

Potomci Devaštičev sin Tarhun, ki se ga ne sme zamenjati s sogdijskim vladarjem Tarhunom, je bil odpeljan v Irak kot vojni ujetnik. Njegova družina je tam živela tri generacije. V četrti generaciji se je član družine po imenu Mikal ibn Abd al-Vahid na začetku 9. stoletja naselil v Horasanu, kjer so še naprej živeli njegovi potomci. Mikal je bil ustanovitelj ugledne družine Mikalidov, ki je služila različnim dinastijam horasanskih vladarjev.

Sklici

Viri

Marshak, Boris (1994). "DĒWĀŠTĪČ". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. Vol. VII/3: Dehqān I–Deylam, John of. London and New York: Routledge & Kegan Paul. str. 334–335. ISBN 978-1-56859-021-9. Litvinsky, B.A.; Dani, Ahmad Hasan (1996). History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750. UNESCO. str. 1–569. ISBN 9789231032110. Bulliet, R.W. (1984). "ĀL-E MĪKĀL". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. Vol. I/7: Ahriman–Alafrank. London and New York: Routledge & Kegan Paul. str. 764. ISBN 978-0-71009-096-6. C.E., Bosworth (1993). "Mīkālīs". V Bosworth, C.E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W.P. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. ISBN 978-90-04-09419-2. Marshak, Boris (2002). "PANJIKANT". Marshak, Boris (1994). "DĒWĀŠTĪČ". In Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. Vol. VII/3: Dehqān I–Deylam, John of. London and New York: Routledge & Kegan Paul. pp. 334–335. ISBN 978-1-56859-021-9.

Kategorija:Umrli leta 722 Kategorija:Vladarji v 8. stoletju Kategorija:Tadžikistan