Caci () je oblika bojevanja z bičem ali palico. Zdi se, da izvira iz Floresa v provinci Vzhodna Nusa Tenggara, izvaja pa se tudi na sosednjih otokih Bali in Lombok v Indoneziji. Umetnost se včasih na Floresu imenuje cacing ali endo, na Riungu pa larik ali kebat, medtem ko je v balijskem jeziku znana kot ende.
Caci izvajajo predvsem pripadniki ljudstva Manggarai, razporejeni znotraj večjega kulturnega območja Manggarai v zahodnih delih otoka Flores, ki danes obsega tri regentstva: zahodno, osrednjo in vzhodno, ter sosednje regentstvo Ngada. Izvedba caci je najbolj razširjena v regentstvu Manggarai, zlasti v mestu Ruteng, kjer je ta ritualni boj z bičem postal pomemben element kulturne identitete ljudi. Ta spektakel dvoboja z bičem, ki je nastal kot del obreda žetve, je postal atrakcija tako za tuje kot domače obiskovalce.
Etimologija Izraz caci naj bi izhajal iz mangarajskih besed ca, ki pomeni 'ena' in ci, ki pomeni 'preizkus', kar pomeni preizkus 'ena na ena med borci'. Caci je starodavna borilna veščina, ki izvira iz Malih Sundskih otokov.
Legenda Po lokalnem ljudskem izročilu se je caci med festivali začel z dvema bratoma, ki sta imela bivola. Ko je mlajši brat padel v globoko luknjo, je moral starejši brat zaklati bivola, da bi dobil njegovo kožo in pomagal svojemu bratu pobegniti iz luknje. Skupnost je to dejanje ljubezni praznovala s festivalom, na katerem so potekali caci dvoboji.
Slogi, oprema in orožje
Tekmovalci so goli in nosijo hlače, prekrite z vezenim tkanim sarung songke (songket sarong). Njihov spodnji del hrbta in gležnje krasijo majhni zvončki, ki med gibanjem in bojem oddajajo nenavadne zvoke. Zgornji del telesa je namerno odkrit, da bi bil izpostavljen udarcem bičev. Maske so narejene iz bivolje kože, ovite v pisane tkanine, z rogovom podobnim pokrivalom in pokrivali, ki se nosijo čez obraz.
Obstajata dve vrsti cacijev: z bičem (tereng ali agang) ali palico (agang). Bič je lahko dolg ali kratek. Kratek bič ustreza javanskemu cambuk in meri v dolžino 0,91 m. Dolgi bič je dolg 1,5–1,8 m in je narejen iz palmovih stebel, povezanih z ratanom ali trakovi bivolje kože. Palica je neokrašen kos trdega lesa, dolg 0,91–1,37 m in premera 5,1 cm.
Ščit ima okroglo ali eliptično obliko. Tradicionalno je neokrašen in je znan kot giling ali nggiling, če je narejen iz bivolje kože, in perisai kayu, če je narejen iz lesa. V regentstvu Manggarai sta se tradicionalno uporabljala tako bič kot palica, vendar palico danes redko vidimo. Na Baliju in v regentstvu Ngada obstaja le palica.
Pravila in tehnika
Boj caci z bičem izvajata dva tekmovalca – vedno moška – ki običajno prihajata iz različnih vasi. Po začetnem signalu se začne dvoboj z bičem in ščitom. Na začetku dvoboja tekmovalca lahko poskakujeta naprej in nazaj, pri čemer se treseta in zvonita z zvončki, pritrjenimi na njunih bokih in gležnjih. Zvonjenje zvončkov je mišljeno kot provokacija, ki sproži nekaj gibov, s katerimi se norčujeta nasprotnika in poživi boj. V ozadju glasbeniki tolčejo po bobnih in gongu, navijači pa navijajo.
V dvoboju caci se borca izmenjujeta v napadu in obrambi. Napadalec ima dovoljene tri udarce v kateri koli del telesa, medtem ko jih branilec poskuša blokirati s ščitom. Branilec ne sme napadati med obrambo, v primeru boja z bičem pa lahko branilec zavrti bič nad glavo, da prepreči napadalcu, da bi se približal. Tehnike s palico pa so vsi zamahi brez dovoljenih sunkov ali zbadanj.
Dovoljeno je udariti po vseh delih nasprotnikovega telesa. Vendar pa tekmovalci večinoma ciljajo na zgornji del nasprotnikovega telesa, zlasti na glavo, saj se uspešen napad na nasprotnikov obraz ali glavo šteje za najvišjo točko. Zato je zelo pomembno nošenje zaščitne opreme, kot je tradicionalna čelada z rogovi, ki ščiti čelo, oči in obraz. Udarec v obraz ali glavo pomeni takojšnjo izgubo igre. Vlogi napadalca in branilca se po vsakem udarcu z bičem zamenjata. Po štirih potezah je zmagovalec odločen, naslednji par nasprotnikov pa se odpelje v areno, kjer se bosta pomerila.
Kulturni pomen
Caci je nekoč služil kot oblika reševanja sporov ali konfliktov znotraj in med vasmi. Borci so razdeljeni v gostiteljsko skupino (ata ena) in izzivalno skupino iz druge vasi (ata pe’ang ali meka landang). V preteklosti so potekali prvenstveni dvoboji, katerih cilj je bil nasprotniku zaslepiti oko. Zmagovalec mora veselo zapeti štiriverec, poraženec pa odgovori s tihim glasom, da pokaže obup. Udeleženci morajo biti gibčni, telesno pripravljeni in sposobni peti lokalne pesmi.
Čeprav caci pogosto velja za nekoliko igriv tekmovalni športni dogodek, ima tudi žrtveno funkcijo. Po lokalnem verovanju bo, če bo borčev zadnji del telesa prebičan, dobra žetev. Kri, ki kaplja iz rane, predstavlja daritev prednikom za rodovitnost zemlje.
Tekme običajno potekajo na dvorišču skupne hiše. Mlajši fantje tekmujejo zgodaj zjutraj, medtem ko se boji starejših borcev in prvakov odvijajo popoldne. Med tekmo se zberejo glasbeniki, ki so običajno ženske, in igrajo bobne in gonge kot glasbeno spremljavo, da bi spodbudili tekmovalce in gledalce.
Caci v sodobnem času pogosto zamenjujejo s plesom, vendar je bila v svoji zgodovini, vse do 1970-ih, realistična borilna veščina. Izkušeni borci so imeli močne brazgotine na zgornjem delu telesa, poraženci pa so imeli še sled zmagovalnega udarca na obrazu ali, še huje, slepoto na enem očesu. Danes pa so poškodbe običajno dovolj plitve, da se zacelijo v nekaj dneh.
Borbe so tradicionalno potekale skoraj tedensko, vendar so postale manj priljubljene, dokler niso potekale le še med festivali. Danes pa je zanimanje turistov za caci postalo bolj pogosto. Toda s spreminjajočimi se kmetijskimi okoliščinami je umetnost danes ločena od svoje tradicionalne simbolike. Dolžina rituala se je drastično skrajšala in prikazuje le delčke dejanskega boja.
Caci je še vedno mogoče videti v svojem prvotnem kontekstu med slovesnostjo Penti, ki se običajno odvija v petletnih intervalih. Caci se najpogosteje izvaja med Pentijem, tradicionalnim festivalom žetve, ki označuje konec žetve in začetek novega cikla pridelave. Med festivali Penti lahko boji caci trajajo cel dan – pogosteje pa dva ali tri dni – ob spremljavi glasbe gongov in bobnov, kar privablja ljudi, da pridejo navijat in podpirati prvaka iz svoje vasi.
V regentstvu Vzgodni Manggarai moški etnične skupine Ndolu izvajajo boj z bičem caci na vrhuncu tradicionalnega festivala Karong Woja Wole. To je tradicionalna slovesnost žetve, ki jo zaznamujejo z dostavo sveže požetega riža z lodok puran kae (polja) na hribu Ndolu v gendang ndolu (tradicionalno hišo) v zaselku Waekekik.
Sklici
Zunanje povezave
Caci fighting video Caci Congko Lokap Gendang Poncung "beke" in Ruteng
Kategorija:Borilne veščine Kategorija:Indonezijska kultura