Stolnica v Džakarti (, ) je latinskokatoliška stolnica v Džakarti v Indoneziji, ki je tudi sedež džakartskega nadškofa, trenutno nadškofa Ignacija Suharyoja Hardjoatmodja. Njeno uradno ime je Gereja Santa Maria Diangkat ke Surga, kar izhaja iz izvirnega imena v nizozemščini, De Kerk van Onze Lieve Vrouwe ten Hemelopneming (Cerkev Gospe Vnebovzete). Ta sedanja stolnica je bila posvečena leta 1901 in zgrajena v neogotskem slogu, ki je bil takrat pogost arhitekturni slog za gradnjo cerkva. Džakartska stolnica stoji v osrednji Džakarti v bližini trga Merdeka in palače Merdeka. Mošeja Istiqlal stoji poleg stolnice.

Zgodovina

Po prihodu Nizozemske vzhodnoindijske družbe leta 1619 je bila katoliška cerkev v Nizozemski Vzhodni Indiji prepovedana in omejena na Flores in Timor. Nizozemska je bila znana po tem, da je podpirala protestantizem in poskušala omejiti vpliv in avtoriteto Svetega sedeža. Med francoskimi revolucionarnimi vojnami in Napoleonskimi vojnami je Nizozemska, vključno z Nizozemsko Vzhodno Indijo in njenimi drugimi kolonijami, padla pod nadzor revolucionarne Francije in kasneje Francoskega cesarstva. Leta 1806 je Napoleon za kralja Nizozemske postavil svojega mlajšega katoliškega brata Louisa Napoleona (). Od takrat lahko katoliška cerkev prosto deluje v Nizozemski Vzhodni Indiji.

Generalni komisar Batavije, Leonard du Bus de Gisignies (1825–1830), je zaslužen za zagotovitev zemljišča za gradnjo prve katoliške cerkve v Bataviji. Nekdanja rezidenca generala de Kocka na območju Weltevredeena je bila prenovljena v cerkev. Monsinjor Prinsen je cerkev blagoslovil in posvetil 6. novembra 1829 ter jo poimenoval Gospa Vnebovzeta. Cerkev je bila obnovljena leta 1859, a se je 9. aprila 1890 zrušila.

Sedanja cerkev je stavba, ki je bila obnovljena med letoma 1891 in 1901. Za arhitekta je bil imenovan pastor Antonius Dijkmans, SJ. Gradnja je bila zaradi pomanjkanja sredstev ustavljena, vendar je novi škof cerkve, msgr. E. S. Luypen, SJ, zbral potrebna sredstva na Nizozemskem, arhitekt M.J. Hulswit (1862–1921) pa je gradnjo nadaljeval leta 1899. Marius Hulswit je poenostavil Dijkmansovo zasnovo in omogočil, da so jo gradbeniki lahko zgradili brez praktičnega usposabljanja. Zaradi tega je cerkvi dodal litoželezne zvonike. Na cerkvenem portalu je napis »Marius Hulswit Architectus erexit me 1899–1901«. (2020): “Landmarks from a bygone era, Life and work of Ed. Cuypers & Hulswit-Fermont 1897-1927” Volendam, LM Publishers, Cerkev »De Kerk van Onze Lieve Vrouwe ten Hemelopneming – Cerkev Gospe Vnebovzete« je 21. aprila 1901 blagoslovil in odprl msgr. Edmundus Sybrandus Luypen, SJ. Cerkev je bila obnovljena med letoma 1988 in 2002.

Med letoma 2020 in 2021 je bil zgrajen predor, ki povezuje cerkev z mošejo Istiqlal.

Arhitektura

Tloris stolnice je imel obliko križa, dolgega 60 metrov in širokega 10 metrov, plus 5 metrov na vsaki ladji. Ker vsebuje katedro, škofovski prestol, je stolnica. Glavni vhod v stavbo je obrnjen proti zahodu. Na portalnem stebru glavnega portala stoji kip Naše Gospe, na vrhu portala pa je citat iz Magnificata: »Beatam Me Dicentes Omnes Generations«, kar pomeni »Vsi rodovi me bodo imenovali blagoslovljeno«. Poleg tega je velik okrogel vitraj rozeta Rosa Mystica, ki je simbol Matere Marije.

V stolnici v Džakarti so trije glavni zvoniki: dva najvišja merita 60 metrov in sta spredaj na vsaki strani portala. Severni stolp se imenuje Turris Davidica ali 'Davidov stolp' - pobožni naziv Marije, ki simbolizira Marijo kot zatočišče in zaščitnico pred močjo teme. Južni stolp, visok tudi 60 metrov, se imenuje Slonokoščeni stolp, katerega belina in čistost slonovine opisujeta čistost Device Marije. Na Slonokoščenem stolpu so stare ure, ki še vedno delujejo in cerkveni zvon. Tretji zvonik se dviga nad prečnim presekom strehe in je od tal visok 45 metrov ter se imenuje Stolp Angelus Dei.

Stavba je sestavljena iz dveh nadstropij, do zgornjega nadstropja pa se pride po stopnicah v severnem stolpu. Prvotno je bilo drugo nadstropje prostor za zbor med mašami, a ker je stolnica precej stara, obstaja skrb, da stavba ne more prenesti teže preveč ljudi v zgornjem nadstropju. Danes zgornje nadstropje služi kot muzej stolnice v Džakarti, kjer so shranjeni relikvije katoliških obredov, kot so srebrni kelihi, klobuki in oblačila nizozemskih Vzhodnih Indij ter indonezijskih nadškofov in kardinalov. Muzej prikazuje tudi zgodovino katoliške cerkve v Indoneziji.

Na južni strani je kip Pietà, ki opisuje žalost Matere Marije, medtem ko drži telo Jezusa Kristusa po križanju. Zid, ki obdaja notranjost, ima več prizorov, ki prikazujejo križev pot. Katedrala ima štiri spovednice za spovedne obrede, dve na vsaki strani. V prvem delu ladje je velika prižnica s streho v obliki školjke za odboj zvoka. Prižnica je bila postavljena leta 1905 in je na spodnji strani okrašena s podobami pekla, na srednji strani pa so podobe Jezusovih pridig in drugih prizorov. Na vrhu podija je prizor nebes, okrašen s krilatimi angeli. Na južni strani so velike orgle v neogotskem slogu, izdelane v Verschuerenu v Belgiji, nato pa so bile leta 1988 preseljene in postavljene v Džakarti. Te orgle so bile vzete iz vasi Amby blizu Maastrichta.

V tej stolnici so trije oltarji: na levi strani je Oltar svete Marije, ki slavi Marijino vnebovzetje. Oltar je leta 1915 izdelal Atelier Ramakers. Na desni strani je Oltar svetega Jožefa, dokončan maja 1922. Na levi strani se nahaja škofovski prestol, imenovan katedra, s tremi prestoli. Glavni oltar v sredini je bil izdelan v 19. stoletju na Nizozemskem. Leta 1956 so ga preselili iz jezuitske cerkve v Groningenu. V tem oltarju sta glavni Jezusov križ in tabernakelj.

Ogrodje stavbe je bilo zgrajeno iz debelih rdečih opek, prekritih z ometom in nanesenih z vzorci, ki posnemajo gradnjo iz naravnega kamna. Velika stena je bila zgrajena za podporo širokih tikovih tramov v strešni konstrukciji. Vrh zvonikov je bil izdelan iz železnega okvirja, strehe pa iz tikovine. Železo in les nista primerna, saj tipični neogotski arhitekturni materiali običajno uporabljajo kamnite zidake. Vendar so bili ti materiali izbrani, ker so relativno lažji od kamnitih zidakov, saj je Indonezija regija, ki je nagnjena k potresom.

Galerija

Katedralni muzej Katedralni muzej je 28. aprila 1991 odprl džakartski nadškof Julius Darmaatmadja, S.J. Ustanovitev katedralnega muzeja je sprožil takratni glavni župnik, oče Rudolf Kurris, S.J. Vse se je začelo s Kurrisovo ljubeznijo do zgodovine in zgodovinskih predmetov. Verjel je, da lahko zgodovinski predmeti prebudijo strahospoštovanje ljudi do preteklosti in njihovo željo po prenosu znanja iz roda v rod. Katedralni muzej je bil prej na balkonu stolnice, zdaj pa je bil preseljen v staro župnišče na severni strani cerkve oziroma na Plaza Maria.

Katedralni muzej hrani več zbirk, vključno z: Uokvirjena molitvena besedila: Dve različici latinskega misala, ki sta se uporabljala v obdobju pred drugim vatikanskim koncilom. Mitra in palica papeža Pavla VI. Kelih in mašni plašč papeža Janeza Pavla II. Replika župnišča Znamke Slika z debla bananovca, delo Kusnija Kasduta Replika čolna očeta Bonnikeja, SJ Relikvije svetnikov Izvirne orgle

Sklici

Zunanje povezave

Gereja Katedral website Jakarta’s Neo Gothic Catholic Cathedral - Indonesia Travel

Kategorija:Zgradbe in objekti v Džakarti Kategorija:Cerkve v Indoneziji Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1901