Kristina Povirk, znana tudi kot Krista Povirk, sestra Krista, slovenska katehistinja, pesnica in zborovodkinja, * 1938, Križevska vas, † 31. januar 2004, Novo mesto. V šestdesetih letih 20. stoletja je opravila Katehetski tečaj in kasneje Teološko pastoralno šolo in se leta 1966 zaposlila v mestni župniji Koper kot prva polno zaposlena laikinja katehistinja na slovenskih tleh. Ukvarjala se je tudi s pesnenjem. Po upokojitvi je delovala kot pevovodkinja.
Otroštvo Rojena je bila leta 1938 v slovenski družini v Križevski vasi, takrat znani kot Sveti Križ pri Moravčah. Ker je bila deseti otrok v družini, je bil njen krstni boter slovenski predstavnik v tedanji jugoslovanski vladi Anton Korošec. Njena družina je bila pobožna in aktivna v župniji. Eden od njenih mlajših bratov je kasneje postal duhovnik. Kot otrok je rada prepevala in brala. Želela je postati učiteljica. Sama je kasneje dejala "da si je nabirala znanja in izobrazbe kot čebela - kot je pač bilo v tistih časih dostopno otroku verne in v Cerkvi udejstvujoče se družine". Že kot otrok se je aktivno vključevala v kulturno udejstvovanje v rojstnem kraju in v Cerkvi. Osnovno šolo je zaključila z najboljšim uspehom na celi šoli. Zato ker je bila iz verne družine, na učiteljišče, kljub odličnim ocenam, na njeno veliko žalost ni bila sprejeta. Kasneje je dobila priložnost za nadaljevanje šolanja in leta 1956 postala članica uredniškega odbora dijaškega lista.
Delo
Pedagoško delo V prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja je opravila Katehetski tečaj. Ob koncu drugega vatikanskega koncila je zaprosila za polno zaposlitev v cerkveni pastorali. Leta 1966 je dobila službo katehistinje v mestni župniji Koper, ki jo je opravljala do leta 1969. Bila je prva polno zaposlena laikinja katehistinja na slovenskih tleh. Leta 1969 je vstopila v red svete Uršule. Januarja 1972 je v Varaždinu izrekla prve zaobljube in se kmalu za tem vrnila v domovino. Naslednjih petnajst let je opravljala službo katehistinje v župniji Ljubljana - Šiška ter župniji Brezovica pri Ljubljani. Poleg dela katehistinje je pripravljala tudi duhovne vaje za mladino. Januarja 1977 je v Ljubljani izrekla večne zaobljube. Opravila je tudi štiriletno Teološko pastoralno šolo. Leta 1988 se je preselila v redovno skupnost v Novi Gorici, in do upokojitve opravljala službo katehistinje v okoliških krajih. Največ ur verouka je imela v župniji Solkan, na katero se je zelo navezala. Bila je velika častilka Svetogorske Kraljice in rada peš romala na bližnjo Sveto Goro. Zelo se je navdihovala ob življenju Marijine vidkinje pastirice Urške Ferligoj, in se včasih podpisovala tudi kot Urška Krista.
Literarno delo Pesniti je začela že v mladosti, še bolj pa se je temu posvetila v času delovanja na Goriškem. Pesmi je neprestano spreminjala in jih pilila. Njena poezija je predvsem osebno izpovedna. Napisala je veliko pesmi, ki jih je uporabljala v pastoralnem delu. Več njenih pesmi govori o ustanoviteljici uršulink sveti Angeli Merici (1474–1540). Pomembna tematika v njeni poeziji je bila Sveta Gora. Pesmi je objavljala v Solkanskem časopisu, glasilu župnije Solkan Eno srce in Svetogorski Kraljici. Njena prva objavljena pesem z naslovom Skalniške zvezde je bila najprej natisnjena v Enem srcu decembra 1988, potem v zbirki Na Sveti Gori zvon zvoni leta 1992 in še v Svetogoski Kraljici leta 1998. Leta 2004 je bil del njenega pesniškega opusa, skupaj s poezijo nekaterih drugih slovenskih uršulink objavljen v knjigi Žuborenje, ki jo je uredila literarna zgodovinarka Marija Stanonik, in je izšla pri založbi Družina.
Glasbeno delo Po prihodu v Žužemberk leta 1994 je prevzela vodenje treh župnjiskih pevskih zborov: otroškega, mladinskega in mešanega cerkvenega pevskega zbora. Vodila jih je do smrti. Pod njenim vodstvom je otroški zbor za praznike uprizarjal svetopisemske zgodbe in prirejal recitacije. Pesmi je otroke učila prek igre. Ko je bilo leta 1995 ustanovljeno Društvo kmečkih žena Suha krajina je Krista skupaj z voditeljico društva ustanovila pevski zbor društva z imenom Žitni klas ter postala njegova pevovodkinja. Zbor je vodila do smrti. Pod njenim vodstvom je zbor pel cerkvene, ljudske, pa tudi novejše pesmi. Več ljudskih pesmi, ki so se že izgubljale, je tako skupaj z voditeljico društva zapisala in jih naučila članice zbora. Žitni klas je nastopal v domači občini in drugih Dolenjskih krajih. Na nastopih so članice in zborovodkinja nosile uniformo sestavljeno iz bele bluze, dolgega črnega krila in zelenega šala z natisnjenim rumenim klasom.
Poznejše življenje in smrt Po upokojitvi leta 1993 je živela in delovala v župniji Žužemberk, kjer je kot župnik deloval njen brat. Tam se je ukvarjala predvsem z glasbenim delom. Spopadala se je s hudimi zdravstvenimi težavami. Umrla je 31. januarja 2004 v novomeški bolnišnici. Pokopana je bila na ljubljanskih Žalah 6. januarja 2005. Sklici
Kategorija:Slovenski kateheti Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Slovenski pevovodje Kategorija:Rojeni leta 1938 Kategorija:Umrli leta 2004 Kategorija:Pokopani na Žalah, Ljubljana