Abdulah Kan II. (čagatajsko in perzijsko دالله خان, Abdullah Kan), znan kot Kan-i Buzurg (خان بزرگ, Veliki kan), je bil od leta 1583 do svoje smrti zadnji nesporni šajbanidski uzbeški vladar Buharskega kanata, * 1533, † 1598.

Abdulah Kan je sprožil vojno z Iranom, ki je trajala od leta 1587 do 1598. Za vojno se je odločil po sklenitvi pakta o nenapadanju z mogulskim cesarjem Akbarjem, s katerim je priznal Akbarjevo pravico do vladanja na ozemlju Kabula. Med vladavino Abdulaha Kana je bila Buhara diplomatsko sovražna tudi do jarkendskega kana Abdula Karima.Burton, Audrey (1997). The Bukharans: A Dynastic, Diplomatic, and Commercial History, 1550–1702. Richmond, England: Curzon Press. ISBN 9780700704170

Biografija Abdulah Kan je bil rojen leta 1533 ali 1534 v Afarinkentu, na otoku med obema rokavoma reke Zarafshan.Vasilij Bartold. ʿAbd Allāh b. Iskandar. Encyclopaedia of Islam, 2. izdaja, zv. 1. str. 46–47. doi 10.1163/1573-3912_islam_SIM_0051

Vzpon na prestol Po smrti Abdulaziza Šajbanija so se začeli boji za uzbeški prestol. Kan Abdulatif, ki je vladal Samarkandu, si je prizadeval vladati tudi Buhari prek svojih vnukov Šajbani Kana Jar Mohameda Sultana in Burhan Sultana.

Po Abdulatifovi smrti leta 1551 je Barak Kan, ki je vladal Taškentu, zavzel Samarkand in se tam uveljavil kot vladar z imenom Nevroz Ahmed Kan. Razglašen je bil za vrhovnega kana Uzbekov. Šajbanid Abdulah Sultan, ki je bil takrat guverner Kermine, se je Nevrozu Ahmedu Kanu uprl. Pri tem mu je pomagal stric Pir Mohamed Kan, guverner Balha. Leta 1556 je Nevroz Ahmed umrl in Pir Mohamed Kan je bil razglašen za vrhovnega vladarja Uzbekov.

Boj za združitev države 200px|thumb| Abul-Hasan Nadir al-Zaman: Abdulah Kan na lovu s sokolom; slika ja bila naslikana okoli leta 1618 v Indiji za kana Džahangirja in je zdaj v Muzeju Viktorije in Alberta v Londonu

Leta 1557 je Abdulah Sultan s podporo sufijskih šejkov zavzel Buharo in postal njen vladar. Leta 1561 si je drznil razglasiti svojega očeta Iskanderja za vrhovnega kana Uzbekov. Očeta, ki je vladal v Kerminu in Miankalu, so bolj zanimale verske zadeve kot oblast in je vodenje državnih zadev zaupal svojemu sinu. Abdulah si je zadal cilj združiti vse štiri veje Šajbanidov - buharske, samarkandske, taškentske in balške, v skupno državo. Proces je trajal več let in se uspešno končal šele leta 1582. Združitev je dosegel po dolgotrajni vojni za prevzem Taškenta. Po osvojitvi Taškenta je prevzel oblast nad Fergano in leta 1573 po dolgem obleganju zavzel Balh. Leta 1574 je napadel Karši in Hisar ter ju priključil k svoji domeni. Leta 1576 se je ubranil pred napadom vojske iz Samarkanda in obdržal Taškent. V njegovi službi sta bila kazaški sultan Šihan in njegov sin Tauekel.

Leta 1582 se je Abdulah Kan odpravil na pohod na Dašt-i-Kipčak. Kipčaški kan Bobo je bil ubit, njegovi trdnjavi v Šohruhiji Sairam in Ahangeranu pa sta bili zavzeti. Leta 1583 je njegov sin Abd al-Mumin zavzel in oropal Mašhad. Istega leta 1583 je bil Abdulah Kan po očetovi smrti razglašen za vladarja Uzbekov. Njegova država se je preimenovala Buharski kanat.

Monetarna reforma Abdulah Kan II. je v več fazah izvedel reformo denarnega sistema. Zaradi pomanjkanja srebra in srebrnih kovancev je z očetom organiziral redno proizvodnjo zlatih kovancev in osebno nadziral njihovo kovanje v Buhari. Posebno pozornost je posvečal ohranjanju visokega standarda kakovosti. Reforme, ki jih je uvedel, so bile namenjene predvsem spreminjanju vsebnosti srebra v kovancih v skladu z rastjo cen srebra. V času, ko je bil formalni vodja dinastije še vedno Iskandar Kan (1560–1583), je kovanje srebrnikov ostalo decentralizirano. Kovance z Iskandarjevim imenom so kovali v Buhari, Samarkandu, Balhu, Taškentu, Andižanu in Ahsi Jaseju v Turkestanu.

Leta 1583 je Abdulah Kan izvedel še eno denarno reformo, osredotočeno na prestolnico Buharo, ki je kovala srebrnike. Za vsakodnevno trgovanje s potrošniškim blagom so v kanatu kovali bakrene novce.

Abdulahove denarne reforme so bile uspešne in končale denarno krizo in ustavile množično uhajanje denarja iz države. Reforme so hkrati ustvarile ugodne pogoje za vse vrste trgovine, tako notranje kot mednarodne.

Širitev meja države Združitev Šajbanidov je odprla nove možnosti za širitev njenih ozemeljskih meja. Leta 1584 je Abdulah Kan zavzel Badahšan in leta 1588 Horasan. V zadnjem obdobju svojega vladanja je začel vojno za osvojitev Horezma in ga leta 1593–1594 dokončno osvojil. Nato se je odpravil na Hivo in ujel in usmrtil hivske sultane.

Odnosi s kazahstanskimi kani so se kmalu zatem poslabšali, ko je Abdulah kan izvedel za upor svojga sina Abdulmumina. Abdulah je bil prisiljen začeti vojno s svojim sinom in pripravil vojsko, a je pred prihajajočo bitko s kazahstanskimi Džingisidi umrl. Kazahstanci so izkoristili priložnost in zavzeli Turkestan, Taškent, Samarkand in Andižan. Buhare jim ni uspelo zavzeti in so se umaknili v stepo ter zapustili vsa na novo zavzeta ozemlja.

Zunanja politika Med vladavino Abdullaha kana je kanat vzdrževal tesne diplomatske odnose z Mogulskim cesarstvom, Osmanskim cesarstvom in Ruskim carstvom. V pismu iz leta 1577 je Akbar obvestil Abdulaha Kana o svoji nameri, da iz Indije izžene Portugalce. Ruske vezi z Buharo so se v začetku osemdesetih let 16. stoletja poslabšale zaradi Abdulahove podpore sibirskemu kanu Kučumu.

Plemenska sestava vojske Abdulahovo vojsko so sestavljali odredi vojakov iz različnih uzbeških plemen, vključno s Širini, Utarhi, Bišjuzi, Džalairji, Kerali, Katagani, Tan-Jaruči, Alčini, Hitaji, Bahrini, Najmani, Mangudi, Kuščiji, Arguni, Mingi, Karluki, Kungrati in Tubaji (Tuvi).

Kulturna politika thumb|left|200px|Folij z dvema satiričnima pesniškima dvostihoma, napisanima morda prav zanj

Abdulah Kan ni bil le nadarjen bojevnik, ampak tudi izjemen državnik. Okrepil je trgovinskih vezi Buhare s tujino, zlasti z Rusijo in Indijo, ter veliko pozornost namenjal gradnji javnih zgradb, zlasti medres, tekij, nakupovalnih središč, karavanserajev, rezervoarjev za vodo in mostov.

Med vladavino Abdulaha kana II. je bila v Buhari zgrajena medresa Koš, sestavljena je iz dveh medres. Prva je bila Modarikanova medresa, zgrajena okoli leta 1567 v čast matere Abdulaha Kana. Druga je bila poimenovana pa Abdulahu Kanu. Zgrajena je bila med letoma 1588 in 1590.

Abdulah Kan je bil zagovornik izobraževanja in filantrop. Obdal se je z učenjaki, pisatelji in kronisti ter dvornimi pesniki, ki so mu peli hvalnice. Med pesniki je bil tudi Abd al-Rahman Mušfiki, avtor hvalnic, liričnih pesmi in epigramov. Bil je tudi spreten diplomat. Dvorni zgodovinar Hafiz Taniš je zapisal bogato kroniko dejstev o Abdulahovi vladavini. V kanaru se je pisalo predvsem v perzijščini, turščini in arabščini. Po opažanjih ruskega akademika V.V. Bartolda je bila "zgodovinska literatura, ki so jo ustvarili Uzbeki, še boljša in obširnejša od tiste v prejšnjem stoletju".

Abdulah Kan II. je tudi sam pisal pesmi pod psevdonimom Avaz Gazi.

Smrt in nasledstvo thumb|200px|Abd al-Mumin, edini sin Abdulah Kana (umrl 1598), na lovu; slika neznanega indijskega slikarja iz 18. stoletja

Abdulah Kan je umrl leta 1598 in bil pokopan v mavzoleju Bahaudina Nakšbandija blizu Buhare.

Po Abdulahovi smrti je prestol prešel na njegovega edinega sina Abd al-Mumina, ki so ga uporniki kmalu ubili. Ker je bil Abd al-Muminov sin ob očetovi smrti star komaj dve leti, je bil za novega kana izbran Pir Mohamed II., bratranec Abdulaha Kana II. Za to prestol se je borilo več drugih kandidatov, med njimi kan Kazahov Tauekel, Kasim Sultan in Baki Mohamed, sin sestre Abdulaha Kana, ter astrahanski princ Džanibeg. Zmagal je Baki Mohamed. Pir Mohamed II. je bil ubit v bitki. Z njegovo smrtjo se je končala dinastija Šajbanidov. Baki Mohamed je postal prvi kan Džanidske ali Aštarkanidske dinastije.

Sklici

Kategorija:Šajbanidi Kategorija:Rojeni leta 1533 Kategorija:Umrli leta 1598 Kategorija:Vladarji v 9. stoletju Kategorija:Buharski kanat