Rastlinstvo Indonezije je sestavljeno iz številnih edinstvenih vrst tropskih rastlin. Indonezija, blagoslovljena s tropskim podnebjem in približno 17.000 otoki, je država z drugo največjo biotsko raznovrstnostjo na svetu. Rastlinstvo Indonezije odraža prepletanje azijskih, avstralskih in edinstvenih indonezijskih linij. To je posledica geografije Indonezije, ki ležia med prej omenjenima celinama. Otočje sestavljajo različne regije, od tropskih deževnih gozdov severnih nižav in sezonskih gozdov južnih nižav, preko hribovskega in gorskega rastlinja do subalpskega grmičastega rastlinja. Z drugo najdaljšo obalo na svetu ima Indonezija tudi veliko močvirij in drugih vrst obalnega rastlinja. Vse to skupaj ustvarja ogromno floristično raznovrstnost. V Indoneziji je dokumentiranih približno 28.000 vrst cvetočih rastlin, vključno z 2500 orhidejami, 122 vrstami bambusa, več kot 350 vrstami ratana in 400 vrstami dipterokarpusov, vključno z ebenovino, sandalovino in tikovino. Indonezija je dom tudi nekaterih nenavadnih vrst mesojedih rastlin. Ena izjemna vrsta je znana kot Rafflesia arnoldi, poimenovana po siru Thomasu Stamfordu Rafflesu in dr. Thomasu Arnoldu, ki sta odkrila cvet v globinah Bengkuluja na jugozahodu Sumatre. Ta parazitska rastlina ima največji cvet od vseh rastlin, ne proizvaja listov in raste le na eni vrsti liane na tleh deževnega gozda. Druga nenavadna rastlina je smrdljivka (Amorphophallus titanum) iz Sumatre. Številne vrste vrčevk (Nepenthes spp.), ki lovijo žuželke, najdemo tudi na Borneu, Sumatri in drugih otokih Indonezijskega otočja. Obstaja osupljivih 6000 tradicionalnih zdravilnih rastlin, ki se uporabljajo kot jamu.

Izvor indonezijske flore Izvor flore v Indoneziji je posledica geografskih in geoloških dogodkov, ki so vključevali azijsko in avstralazijsko celino. Sedanji otok Nova Gvineja je bil povezan z avstralsko celino in je oblikoval supercelino, imenovano Gondvana. Ta supercelina je začela razpadati pred 140 milijoni let, regija Nove Gvineje pa se je premaknila proti ekvatorju. Posledično so živali iz Nove Gvineje potovale na avstralsko celino in obratno, kar je povzročilo veliko količino speciacije v številnih novih ekosistemih. Ta izmenjava se je nadaljevala, dokler se kopenski masi nista popolnoma ločili.

Azijske linije v Indoneziji so posledica preoblikovanja superceline Lavrazija, ki je obstajala po razpadu Rodinije pred približno milijardo let. Pred približno 200 milijoni let se je Lavrazijska supercelina popolnoma razdelila in oblikovali celini Lavrentia (danes Amerika) in Evrazija. Kljub tej ločitvi celina evrazijske celine ni bila popolnoma ločena od Indonezijskega otočja. Posledično so lahko organizmi z evrazijske celine kolonizirali otočje in pod različnimi okoljskimi pritiski so se nove vrste razšle.

V 19. stoletju je Alfred Russel Wallace predlagal idejo o Wallaceovi liniji, ki deli Indonezijsko otočje na dve regiji, azijsko biogeografsko regijo (Sundaland) in avstralazijsko biogeografsko regijo (Wallacea). Linija poteka skozi Indonezijsko otočje, med Borneom in Sulavezijem (Celebes) ter med Balijem in Lombokom.

Indonezijsko otočje, kjer so Začimbni otoki, je že od antičnih časov znan kot vir začimb, kot so klinčki, muškatni orešček in črni poper. Maluki so bili do poznega 18. stoletja edini vir številnih gospodarsko pomembnih začimb. V kolonialni dobi so bili klinčki in muškatni orešček za evropske koloniste najdragocenejše blago, takoj za zlatom in srebrom. V kolonialni dobi so Nizozemci v Indoneziji ustvarili tudi številne plantaže kave, čaja in sladkornega trsa, večinoma na Javi.

Skozi zgodovino Indonezije je bilo na arhipelag prinesenih veliko tujih rastlin iz Indije, Kitajske in Evrope. Uveljavile so se rastlinske vrste, kot so čaj, kava in kavčukovec.

Vrste vegetacije

Indonezijsko kopensko floro lahko razdelimo v več vegetacijskih skupin. Najpomembnejši dejavnik so padavine, sledijo jim temperature, ki oba vplivata na razpoložljivost vode. V razširjenosti indonezijske flore prevladujejo širokolistni zimzeleni gozdovi. To se najpogosteje opazi v regijah, kjer je gostota prebivalstva še vedno relativno nizka, kot so Sumatra, Borneo, Sulavezi in Zahodna Papua. Na Javi in ​​Baliju prevladujejo gojene rastline. Ob obali najdemo močvirske gozdove, mangrove in gozdove palme Nypa fruticans. V gorskih regijah prevladuje subalpska in alpska vegetacija. Na manjših Sunsdskih otokih, kjer padavine niso tako obilne kot v drugih delih Indonezije, redno vidimo travnike.

Biotska raznovrstnost

Po podatkih Conservation International sta v Indoneziji dve regiji biotske raznovrstnosti: Wallacea in Sundaland. Tudi provinci Zahodna Papua in Papua sta izjemno biotsko raznovrstni. Narodni park Lorentz v provinci Papua, je bil leta 1999 s strani Unesca razglašen za območje svetovne dediščine.

Sundaland Sundaland, ki je na zahodnem delu Indonezijskega otočja, ima približno 25.000 različnih vrst rastlin. 15.000 jih je endemičnih za to regijo. Scyphostegiaceae je rastlinska družina, ki jo predstavlja ena sama vrsta, Scyphostegia borneensis, ki je endemična za Borneo. Na tem otoku je endemičnih še 155 vrst Dipterocarpus. Na Borneu je tudi več kot 2000 vrst orhidej. Gozdovi na Sumatri vključujejo več kot 100 vrst Dipterocarpus, od katerih jih je skoraj ducat endemičnih za ta otok. Na otoku Java je približno 270 endemičnih vrst orhidej. Tukaj je dom Alsomitra macrocarpa, ki ima jadralna semena.

Na tem žarišču biotske raznovrstnosti je endemičnih vsaj 117 rastlinskih rodov. 59 jih najdemo na Borneu in 17 na Sumatri. Edinstvene rastline iz te regije so podobne tistim z azijske celine, na primer raflezija, vrčaste rastline in javanska planika (Anaphalis javanica).

Wallacea

Ocenjuje se, da je v tej regiji z visoko biotsko raznovrstnostjo več kot 10.000 vrst rastlin. Približno 1200 vrst in 12 rodov je endemičnih. Na otoku Sulavezi je približno 500 endemičnih rastlinskih vrst. Na Molukih je približno 300 endemičnih rastlinskih vrst, na Malih Sundskih otokih pa je vsaj 110 endemičnih rastlinskih vrst. O flori te regije je znanega malo. Tri od teh edinstvenih vrst, Agathis, Pterocarpus indicus in Eucalyptus deglupta, so primeri.

Papua Barat in Papua Na floro te regije vpliva avstralska celina. Ta regija vsebuje široko paleto okolij, od zasneženih gora, nižinskih mokrišč do tropskega morskega okolja. Zaradi te geografske raznolikosti je velika raznolikost rastlinskih vrst. Leta 2020 je skupina 99 raziskovalcev objavila kontrolni seznam flore Nove Gvineje, v katerem je predstavila skupno 13.634 vrst, ki se pojavljajo na otoku, od tega 7616 vrst, ki se pojavljajo v indonezijskem delu, provincah Papua Barat in Papua. Osupljivih 60–90 % jih je morda endemičnih za Novo Gvinejo, po nedavni oceni pa endemične rastline predstavljajo 68 % vseh znanih vrst. Ta regija je bila slabo raziskana, zato dejansko število endemičnih vrst ni znano.

Indonezijske nacionalne rože Melati (Jasminum sambac), majhna bela roža s sladkim vonjem, je nacionalna roža Indonezije, skupaj z Anggrek Bulan (Phalaenopsis amabilis) in Padma Raksasa Rafflesia (Rafflesia arnoldii). Vse tri je predsednik Suharto izbral na svetovni dan okolja 5. junija 1990. Ob drugi priložnosti je bila Bunga Bangkai (Titan arum, Amorphophallus titanum) prav tako dodana kot puspa langka skupaj z raflezijo. Vsaka posamezna provinca ima tudi svoje cvetlične simbole.

Nacionalni dan ljubezni do flore in favne Da bi vzbudila zanimanje in ozaveščenost o indonezijski flori in favni, je vlada 5. november razglasila za nacionalni dan ljubezni do živali in rastlin. Vsako leto v čast tega praznika izdajo poštne znamke. Upodabljajo rastline in živali, ki so endemične ali edinstvene za določeno regijo ali provinco Indonezije.

Aktualna vprašanja Krčenje gozdov v Indoneziji je velik problem. Trenutna stopnja izgube je 2 milijona hektarjev na leto. Ker gre za zelo naseljeno državo v razvoju, ki se hitro industrializira, se potreba po naravnih virih in zemljiščih nenehno povečuje. Nezakonito povzročeni gozdni požari povzročajo močan smog v sosednjih državah Indonezije. Akademiki pogosto opisujejo obsežno krčenje gozdov in drugo uničevanje okolja v Indoneziji kot ekocid.

Po podatkih indonezijskega ministrstva za gozdarstvo je trenutno 174 rastlin, endemičnih za Indonezijo, uvrščenih med ogrožene vrste.

Sklici

Zunanje povezave

ASEAN Regional Centre for Biodiversity Conservation The Biodiversity hotspots PIKA Database of endemic Flora and Fauna in Indonesia An article about Indonesian vegetation Digital Flora of Indonesia

Kategorija:Geografija Indonezije