Afriška oljna palma je vrsta palme, ki jo običajno imenujejo le oljna palma. Prvi Zahodnjak, ki jo je opisal in prinesel semena, je bil francoski naravoslovec Michel Adanson.Jean-Marie Pelt, « Michel Adanson, le baobab et les coquillages », dans La Cannelle et le panda : les grands naturalistes explorateurs autour du Monde, Fayard, 1999 .

Izvira iz zahodne in jugozahodne Afrike, natančneje iz območja med Angolo in Gambijo; ime vrste, guineensis, se nanaša na ime območja, imenovanega Gvineja, in ne na sodobno državo Gvinejo, ki nosi to ime. Vrsta je zdaj naturalizirana tudi na Madagaskarju, Šrilanki, v Maleziji, Indoneziji, Srednji Ameriki, Kambodži, Zahodni Indiji in več otokih v Indijskem in Tihem oceanu. Za proizvodnjo palmovega olja se uporabljata tudi tesno sorodna ameriška oljna palma E. oleifera in bolj oddaljeno sorodna palma Attalea maripa.

E. guineensis je bila udomačena v zahodni Afriki vzdolž južne atlantske obale. Ni dovolj dokumentacije in od leta 2019 ni dovolj raziskav, da bi lahko ugibali, kdaj se je to zgodilo.

Človeška uporaba oljnih palm v Egiptu sega lahko že 5000 let nazaj; konec 19. stoletja so arheologi v grobnici v Abidosu v Egiptu odkrili palmovo olje, ki sega v leto 3000 pr. n. št. (vendar te informacije potrebujejo nadaljnje preiskave zaradi nedavnih pregledov. Olje, najdeno v Abidosu, je lahko samo datljevo olje ali celo živalske maščobe).

Je glavni vir palmovega olja. Oljne palme lahko proizvedejo veliko več olja na enoto površine kot večina drugih rastlin za proizvodnjo olja (približno devetkrat več kot soja in 4,5-krat več kot oljna repica). See especially this graph.

Opis E. guineensis je enokaličnica. Zrele palme so enostebelne in zrastejo do 20 metrov v višino. Listi so pernati in dosežejo 3–5 m v dolžino. Mlada palma proizvede približno 30 listov na leto. Uveljavljene palme, starejše od 10 let, proizvedejo približno 20 listov na leto. Cvetovi so zbrani v gostih grozdih; vsak posamezen cvet je majhen, s tremi čašnimi listi in tremi cvetnimi listi.

Plod palme se od opraševanja do zrelosti razvije v 5–6 mesecih. Je rdečkast, približno velikosti velike slive in raste v velikih šopih. Vsak plod je sestavljen iz oljnate, mesnate zunanje plasti (perikarpa) z enim samim semenom (palmino jedro), ki je prav tako bogato z oljem. Ko je zrel, vsak grozd tehta med 5 in 30 kg, odvisno od starosti palme.

Sajenje

Za vsak hektar oljne palme, ki se pobira vse leto, letna proizvodnja v povprečju znaša 20 ton sadja, kar prinese 4000 kg palmovega olja in 750 kg semenskih jedrc, kar prinese 500 kg visokokakovostnega palmovega olja jedrc, ter 600 kg jedrne moke. Jedrna moka se predeluje za uporabo kot krma za živino.

Ves sodobni komercialni sadilni material je sestavljen iz palm tenera ali hibridov DxP, ki jih dobimo s križanjem debelolupnih dura in brezlupnih pisifer. Čeprav imajo običajna komercialna kaljena semena enako debelolupna kot matična dura palma, bo nastala palma dala tankolupne plodove tenera. Alternativa kaljenim semenom, ko so omejitve množične proizvodnje premagane, so tkivno gojene ali klonirane palme, ki zagotavljajo verodostojne kopije visokorodnih DxP palm.

Genetika Genomi Velikost: 1800 megabaz. Prvo zaporedje na voljo leta 2013.

Kromosomi Diploidni, z diploidnim številom 2n = 32.

Raznolikost Efektivna velikost azijske populacije je zelo omejena. Kultivari, ki jih gojimo v Aziji, izvirajo le iz štirih dreves, ki so verjetno posledica samooploditve enega od staršev.

Vzgoja Za razliko od drugih sorodnikov oljne palme ne proizvajajo poganjkov; razmnoževanje poteka s setvijo semen.

Izbranih je bilo več sort in oblik E. guineensis z različnimi značilnostmi. Mednje spadajo: Elais guineensis fo. dura Elais guineensis var. pisifera Elais guineensis fo. tenera

Pred drugo svetovno vojno se je začelo selekcijsko delo v populaciji Deli dura v Malaji. Cvetni prah je bil uvožen iz Afrike, izvedeni pa so bili križanci DxT in DxP. Ločevanje oblik plodov pri križancih, izvedenih v 1950-ih, je bilo pogosto napačno. Ker ni bilo dobrega markernega gena, ni bilo mogoče vedeti, ali je bil nadzor opraševanja ustrezen.

Po delu Beirnaerta in Vanderweyena (1941) je postalo mogoče spremljati učinkovitost nadzorovanega opraševanja. Od leta 1963 do vnosa palmovega rilčka Elaeidobius kamerunicus leta 1982 je bila kontaminacija komercialnih nasadov v Maleziji na splošno nizka. Trips, glavni opraševalec v tistem času, je očitno le redko imel dostop do ženskih socvetij v vrečkah. Vendar je E. kamerunicus veliko bolj obstojen in po njegovem vnosu je kontaminacija z Deli dura postala pomemben problem. Ta problem je očitno obstajal večji del 1980-ih, vendar se je leta 1991 pri primerjavi virov semen kontaminacija zmanjšala na manj kot 2 %, kar kaže na to, da je bil nadzor ponovno vzpostavljen.

Študija iz leta 1992 na poskusni parceli v Bantingu v Selangoru je pokazala, da je bil »pridelek oljnih palm Deli dura po štirih generacijah selekcije 60 % večji od pridelka neizbrane osnovne populacije. Križanje dura in pisifera, da bi dobili tanko lupino tenera, je izboljšalo porazdelitev suhe snovi v plodu, kar je povzročilo 30-odstotno povečanje pridelka olja na račun lupine, ne da bi se spremenila skupna proizvodnja suhe snovi.«

Cros et al., 2014 ugotavljajo, da je genomska selekcija pri tem pridelku zelo učinkovita.These reviews cite this research.

Agronomski geni Leta 2013 so odkrili gen, odgovoren za nadzor debeline lupine, kar je omogočilo preverjanje statusa tenera (DxP), medtem ko so palme še v drevesnici.

Gen DEFICIENS uravnava cvetno arhitekturo. Eden od njegovih epialelov, Bad Karma, zmanjšuje pridelek.

Opraševanje

E. guineensis skoraj v celoti oprašujejo žuželke in ne veter. Elaeidobius kamerunicus je najbolj posebej prilagojen partner za opraševanje v Afriki. Leta 1981 je bil namerno vnesen v jugovzhodno Azijo in rezultati so bili dramatični – Cik Mohd Rizuan et al., 2013, ugotavljajo dobre rezultate v Felda Sahabat v Sabahu. V nasprotju s prejšnjimi ugibanji vnesena populacija ni bila preveč sorodstveno križana in depresija sorodstvenega križanja ni bila vzrok za nekatere primere zmanjšanega števila plodov v SEA. Predlagani so bili tudi drugi vzroki. Na E. kamerunicus in opraševanje, ki ga zagotavlja, lahko negativno vplivajo ogorčice.p.130

Bolezni Po vsem svetu sta dve najvplivnejši bolezni Ganoderma orbiforme (sin. Ganoderma boninense, bazalna gniloba stebla, BSR, pregledali Chong et al., 2017 ) in Phytophthora palmivora (gniloba popkov, pregledali Torres et al. 2016 AGRIS id US201600293676.). Najzgodnejše faze zbiranja podatkov in raziskav so bile izvedene za žlahtnjenje odpornosti na bolezni, vendar razmnoževalni material ni na voljo in od leta 2015 še niso potekali polni programi žlahtnjenja.p.425

Škodljivci členonožcev Metisa plana je leptirni molj in glavni škodljivec oljnih palm v Maleziji. Izbruhi M. plana v Maleziji so močno povezani z relativno vlažnostjo. Ocene relativne vlažnosti na podlagi podatkov daljinskega zaznavanja satelitov so bile vnesene v regresijske modele in nevronske mreže. Ugotovljeno je bilo, da so napovedi obeh tesno povezane z dejanskim pojavom M. plana na nasadih, pri čemer je nevronska mreža dala najboljše rezultate.

Od leta 2012 je Raoiella indica napadel Jukatan,p.128 zaradi česar je 11 zveznih držav Mehike postavilo pod fitosanitarni nadzor.

Rhynchophorus ferrugineus je v 13 mehiških zveznih državah uvedel fitosanitarni nadzor.

Drugi členonožci so: vrečasti molji (družina Psychidae), kokosov hrošč Oryctes rhinoceros, Rhynchophorus palmarum (južnoameriški palmov zavijač), Tirathaba mundella (oljni palmov molj) in Tirathaba rufivena (kokosov klani molj).

Zgodovina Oljne palme so na Javo leta 1848 prinesli Nizozemci, v Malezijo (takrat britansko kolonijo Malaja) pa leta 1910 Škot William Sime in angleški bankir Henry Darby. Vrsta palme Elaeis guineensis je bila v Malezijo prinesena iz vzhodne Nigerije leta 1961. Kot je bilo omenjeno, je prvotno rasla v zahodni Afriki. Južno obalo Nigerije so prvi Evropejci, ki so tja prispeli in trgovali s tem blagom, prvotno imenovali Obala palmovega olja. To območje so kasneje preimenovali v Biafrski zaliv.

V tradicionalni afriški medicini se različni deli rastline uporabljajo kot odvajalo in diuretik, kot protistrup za strup, kot zdravilo za gonorejo, menoragijo in bronhitis, za zdravljenje glavobolov in revme, za spodbujanje celjenja svežih ran in zdravljenje kožnih okužb.

V jorubski religiji je povezana z mitom o njenem nastanku kot prvo drevo, ki ga Ọbatala najde, ko se spušča na zemljo; verjame se tudi, da je Ọrunmilina os sveta, ki povezuje nebo in zemljo. Tako listi oljne palme pogosto označujejo področja svetega verskega pomena ali so vključeni v tradicionalna oblačila oriša; njena jedra se uporabljajo tudi kot orodje za sprejemanje Ọrunmilinih besed babalawo.

V Kambodži je bila ta palma uvedena kot okrasna rastlina v javnih vrtovih, njeno kmersko ime je dôô:ng préing (doong = palma, preing = olje).

Sklici

Opomba

Glej tudi Palmovo olje

Zunanje povezave

Roundtable on Sustainable Palm Oil

Kategorija:Kulturne rastline Kategorija:Flora Afrike