sličica| Govornik vzhodne beludžijščine Beludžijščina ( , romanizirano: ) je severozahodni iranski jezik, ki ga govorijo Beludži v regiji Beludžistan v Pakistanu, Iranu in Afganistanu. Poleg tega so govorci v Omanu, arabskih državah Perzijskega zaliva, Turkmenistanu, vzhodni Afriki in v skupnostih v diaspori v drugih delih sveta. Skupno število govorcev je po podatkih Ethnologue milijona. Od teh jih je 6,28 milijona v Pakistanu.
Beludžijske različice predstavljajo narečne izvedenke, katere skupaj predstavljajo vsaj 10 milijonom govorcev njihov materin jezik. Glavne različice beludžijščine so vzhodna (soleimani), južna (makrani) in zahodna (rakšani), ki so dokaj različne, a večinoma medsebojno razumljive. Zahodno narečje si je izposodilo precej izrazov od številnih sosednjih jezikov, vključno s perzijščino, arabščino, paštunščino in turkmenščino. Zahodna beludžijščina je jezikovno veliko manj homogena kot vzhodna beludžijščina, saj obstajajo trije različni podnarečji znotraj zahodnega narečja (rakšansko, saravansko in makranijsko) in ni nadaljnjih omembe vrednih podrazdelitev glede vzhodne različice. Vzhodna beludžijščina si je izposodila tudi elemente iz bližnjih jezikov, kot sta sindščina in paštunščina, in nanje vplivala, čeprav v manjši meri kot zahodna narečja. Narečje koroši je narečje beludžijskega jezika, ki se govori predvsem v provincah Fars in Hormozgan.
Beludžijščina spada v zahodnoiransko podskupino, njegova prvotna domovina naj bi bila okoli osrednje Kaspijske regije.
Klasifikacija Beludžijščina je indoevropski jezik, ki ga govorijo Beludži in v tej družini spada v indoiransko vejo jezikov. Kot iranski jezik se uvršča v severozahodno skupino.
Glottolog razvršča štiri različne različice, in sicer koroši, južnobeludžijsko in zahodnobeludžijsko (združene v vejo "jugo-zahodni beludžijščine") ter vzhodnobeludžijščina, vse v "beludžijsko" skupino.
Narečja Ta narečja so na splošno razvrščena v tri glavne skupine:
Vzhodna skupina (narečna skupina soleimani): Najdemo jo predvsem v vzhodnem Beludžistanu, pokriva pa tudi dele Pakistana, zlasti na območjih, kot so Quetta, Kalat in Khuzdar. Južna skupina ali makranijsko narečje (del makranijske narečne skupine): Govori se v južnih delih Beludžistana, vključno z obalnimi območji, kot so Gwadar, Chabahar in južni Pakistan. Zahodna skupina (del rakšanske narečne skupine): Pretežno se govori v zahodnem Beludžistanu, vključno z deli Irana in Afganistana. Pogosto se govori v provinci Sistan in Beludžistan ter Horasanu v Iranu.
Fonologija
Intonacija Razlika med vprašanjem in izjavo je označena s tonom, kadar vprašalne besede ni. Naraščajoči ton označuje vprašanje, padajoči ton pa izjavo. Izjave in vprašanja z vprašalno besedo so označena s padajočo intonacijo na koncu stavka. +Padajoča intonacija – Izjava Jezik Primer latinsko (Á) vuasš ent. perzijska arabščina z urdujsko pisavo وشّ اِنت(آ) slovensko Dobro je. +Padajoča intonacija – vprašanje Jezik Primer latinsko (Tav) kojá ravuaj? perzijska arabščina z urdujsko pisavo تئو) کجا رئوئے؟) slovensko Kam greš? Za vprašanja brez vprašalne besede je značilna naraščajoča intonacija na koncu stavka.Jahani, Carina (2019). +Naraščajoča intonacija – vprašanje Jezik Primer latinsko (Á) (Á) vuasš ent? perzijska arabščina z urdujsko pisavo آ) وشّ اِنت؟) slovensko Je z njim dobro? Tako soredni kot odvisni stavki, ki stojijo pred zadnjim stavkom v stavku, imajo naraščajočo intonacijo. Zadnji stavek v stavku ima padajočo intonacijo.Jahani, Carina (2019).
Slovnica Običajni besedni red je osebek–predmet–glagol. Tako kot mnogi drugi indoiranski jeziki ima tudi beludžijščina razcepljeno ergativnost. Osebek je označen kot nominativ, razen v pretekliku, kjer je osebek prehodnega glagola označen kot poševni in se glagol ujema s predmetom. Beludžijščina je, tako kot mnogi zahodnoiranski jeziki, izgubila staroiranske spolne razlike.Elfenbein, J. (1988).
Številke Velik del beludžijskega številčnega sistema je enak perzijskemu. Po lingvistu Manselu Longworthu Damesu beluči prvih dvanajst števil zapišejo takole:
+ Glavne številkebeludžijskostandardna pisava (Balòrabi)slovenskojak یکّenadoدوdvesaeسئtričàrچارštiripančپنچpetšašششšesthapt ھپت sedemhašt ھشت osemnohنُھdevetdahدَہdesetjàždah یازدہenajstdwàždah دوازدھdvanajst
+ vrstilni števnikibeludžijskostandardna pisava (Balòrabi)slovenskoavali / pèsariاولی / پݔسَریprvidomiدومیdrugisajomiسئیُمیtretjičáromiچارمیčetrtipančomiپنچُمیpetišašomiشَشُمیšestihaptomiھپتُمیsedmihaštomiھشتمیosminohmiنُھمیdevetidahomiدھمیdesetijázdahomiیازدھمیenajstidwázdahomiدوازدھمیdvanajstigoďďiگُڈڈیzadnji
Opombe
Pisni sistem Beludžijščina pred 19. stoletjem ni bila pisni jezik,. zato se je za pisanje beludžijščine, kjer koli je bilo to potrebno, uporabljala perzijska pisava. Vendar pa se je beludžijščina še vedno govorila na beludžijskih dvorih.
Britanski kolonialni častniki so najprej pisali beludžijščino z latinico. Po ustanovitvi Pakistana so beludžijski učenjaki sprejeli perzijsko pisavo. Prva zbirka poezije v beludžijščini, Gulbang, pesnika Mir Gul Khan Nasirja, je bila objavljena leta 1951 in je vključevala arabsko pisavo. Veliko kasneje je Sayad Zahoor Shah Hashemi napisal celovito navodilo o uporabi arabske pisave in ga standardiziral kot beludžijsko pravopisno pisavo v Pakistanu in Iranu. To mu je prineslo naziv "oče beludžijskega jezika". Njegova navodila se pogosto uporabljajo v vzhodnem in zahodnem Beludžistanu. V Afganistanu se beludžijski jezik še vedno piše v spremenjeni arabski pisavi, ki temelji na perzijščini.
Leta 2002 je bila organizirana konferenca, katere cilj je bil standardizirati pisavo, ki bi se uporabljala za beludžijščino.
Stara beludžijska pisava Naslednjo pisavo je uporabil Syed Zahoor Shah Hashmi v svojem leksikonu beludžijščine Sayad Ganj ( ) (dobesedno Sajadov zaklad). Do nastanka standardne beludžijske pisave je bila to daleč najpogosteje uporabljena pisava za pisanje beludžijščine in se še vedno zelo pogosto uporablja.
Standardna perzijsko-arabska pisava
Standardna beludžijska pisava, ki jo je standardizirala akademija Balochi Sarbaz, je sestavljena iz 29 črk. Je razširitev perzsko-arabske pisave in si izposoja nekaj znakov iz urdujščine. Včasih se imenuje tudi Balo-Rabi ali Balòrabi. Danes je to najprimernejša pisava za uporabo v profesionalnem okolju in med izobraženimi ljudmi.
Vloga beludžijščine v družbi
Beludžijščina v državah, v katerih se govori (Pakistan, Iran, Afganistan, Turkmenistan in arabske zalivske države), ni priznana kot uradni jezik niti se (večinoma) ne poučuje v izobraževalnem sistemu teh držav. Leta 1989 je premierka Pakistana Benazir Bhutto dovolila uporabo beludžijščine (med drugimi jeziki) v osnovnošolskem izobraževanju v Baludžistanu. Kljub tej potezi se je izobraževanje beludžijskega jezika srečalo s številnimi težavami. Zelo primanjkuje učiteljev; Mnogi starši nasprotujejo pouku v beludžijščini in zahtevajo, da se njihovi otroci naučijo bolj praktičnih jezikov, kot so angleščina, urdujščina in perzijščina; obstajajo pa tudi pritiski zunanjih jezikovnih skupin, ki si prizadevajo, da bi se namesto tega učili njihovi jeziki. Na ta način je izobraževanje v beludžijščini dejansko izobraževanje v drugem jeziku. Jezik se torej predvsem govori doma in v lokalni skupnosti. Trenutno tečaje beludžijskega jezika in književnosti ponujajo na Univerzi Baludžistana v Quetti, glavnem mestu province.
V Pakistanu obstaja tudi več publikacij v beludžijskem jeziku, med katerimi sta najpomembnejši Beludži (izhaja v Quetti) in Labzank (izhaja v Karačiju), poleg tega je še več časopisov. Poleg tega obstaja Beludžijska akademija, ki objavlja literarna dela v beludžijščini in podpira delo literarnih organizacij. Vendar pa akademija prejema omejena državna sredstva. Posledično se je izkazalo, da je ustvarjanje, vzdrževanje in uveljavljanje enotnega standardiziranega jezika za vse Beludže problematično. Stopnja pismenosti je na splošno precej nizka (približno 1–5 % Beludžev je pismenih v pisnem jeziku (zahodni baluči)). Vendar pa mediji igrajo pomembno vlogo pri standardizaciji jezika in razumljivosti beludžijščine med govorci različnih narečij. Radio Zahedan dnevno oddaja program v beludžijskem jeziku iz Zahedana, glavnega mesta province Sistan-va-Beludžistan.
Reference
Literatura
Collett, Major NA 1983. Slovnica, fraz in besedišče beludžijščine. Velika Britanija: Burgess and Son (Abingdon) Ltd. Gilbertson, major George Waters. 1923. Beludžijski jezik. Slovnica in priročnik. Hertford: Stephen Austin and Sons Ltd. Khan, Naseer. 1984. Slovnica beludžijskega jezika. Beludžistanska akademija Quetta.
Zunanje povezave
Collett, N. A. Slovnica, priročnik z besedami in besedišče beludžijščine: (kot se govori v Sultanatu Oman). 2. izd. [Camberley]: [N.A. Collett], 1986. Dames, Mansel Longworth. Skica severnega beludžijskega jezika, ki vsebuje slovnico, besedišče in primere jezika. Calcutta: Asiatic Society, 1881. Mumtaz Ahmad. Beludžijski slovar: beludžijsko-angleški slovar: osnovna raven. Kensington, Md.: Dunwoody Press, 1985. Spletno prevajalsko orodje EuroBalúči – prevajajte besede iz beludžijščine v ali iz angleščine, perzijščine, španščine, finščine in švedščine iJunoon Slovar angleščina v beludžijščino EuroBalúči – Beludžijska abeceda, slovnica in glasba Jahani, C. 2019. A Slovnica sodobnega standardnega beludžijskega jezika Kategorija:Jeziki Pakistana Kategorija:Strani, ki vsebujejo navadno IPA