Roman Osipovič Šuhevič (ukr. Роман Шухевич; 30. junij 1907, Lvov – 5. marec 1950, Bilohoršča pri Lvovu), znan tudi pod psevdonimom Taras Čuprinka, je bil ukrajinski politični in vojaški voditelj, eden ključnih predstavnikov ukrajinskega nacionalnoosvobodilnega gibanja v 20. stoletju.
Med letoma 1943 in 1950 je bil vrhovni poveljnik Ukrajinske vstajniške armade (UPA) ter član in vodilni funkcionar podtalnih struktur Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN) in pozneje od leta 1944 je deloval tudi v okviru Ukrajinskega vrhovnega osvobodilnega sveta (UHVR).Державний архів Львівської області (далі — ДАЛО). — Ф. 27 (Львівська політехніка). — Оп. 5. — Спр. 18001 (Особова справа студента Львівської політехніки Романа Шухевича). — Арк. 3.
Zgodnje življenje, izobrazba in civilno delovanje Šuhevič se je rodil v družini galicijske inteligence, povezane z ukrajinskim narodnim gibanjem. Šolal se je v Lvovu, nato pa študiral na Lvovski politehniki, kjer je leta 1934 diplomiral iz inženirstva. Že kot mladenič je bil vključen v ukrajinsko skavtsko organizacijo Plast, kar je pomembno zaznamovalo njegovo oblikovanje in družbeno mrežo.
Študiranje v gimnaziji Roman Šuhevič je bil v gimnaziji odličen učenec; njegova letna spričevala med letoma 1921 in 1924 vsebujejo predvsem odlične ocene pri glavnih predmetih (»zelo dobro«).
V mladosti se je ukvarjal s številnimi športi (tek, plavanje, ekipni športi) in sodeloval v skavtskih dejavnostih. V virih je poudarjeno tudi njegovo glasbeno zanimanje: v 30. letih je študiral klavir pri glasbenem inštitutu M. Lisjenka v Lvovu; opisani so tudi nastopi, povezani z lvovsko opero.
Družina in represija sovjetskih oblasti Šuhevič se je poročil z Natalijo Berezinsk(o); imela sta sina Jurija (rojen 1933) in hčer Marijo (rojena 1940).
Po drugi svetovni vojni so bili člani njegove širše družine izpostavljeni represiji sovjetskih varnostnih organov: oče Iosyp je bil deportiran v Kemerovsko oblast, kjer je leta 1948 umrl; mati Ievhenija je bila deportirana v Kazahstan, kjer je umrla leta 1956. Njegovega brata Jurija (inženirja) je junija 1941 v lvovski t. i. »Lontski« zaporniški lokaciji umoril NKVD.
Njegova sestra Natalija je bila leta 1940 aretirana in obsojena na prisilno delo ter izgnanstvo, žena pa je bila aretirana leta 1945; otroka so sovjetske oblasti ločile od matere in ju namestile v sirotišnici, sin Jurij pa je pozneje prestal dolgotrajno zaporno kazen v taboriščih.Арсенич П. Рід Шухевичів. — Івано-Франківськ: Нова зоря, 2005.
Politično delovanje in druga svetovna vojna Šuhevič je deloval v strukturah OUN in v predvojnih letih sodeloval v podtalnih aktivnostih, zaradi katerih je bil tudi zaprt.
Med nemško-sovjetsko vojno (1941–1945) je bil povezan z ukrajinskimi nacionalističnimi vojaškimi formacijami (DUN) in z obdobjem ukrajinskih enot, ki so sprva računale na možnost oblikovanja ukrajinskih oboroženih struktur v razmerah vojne. V zborniku je navedeno, da se je po razpustitvah in premestitvah enot del pripadnikov znašel v obrambnem bataljonu št. 201, kjer so po letu služenja mnogi (tudi Šuhevič) zavrnili nadaljnjo službo; ob vrnitvi v Lvov se je izognil aretaciji in prešel v ilegalo.
V isti literaturi je omenjeno tudi njegovo sodelovanje pri strukturah, povezanih z razglasitvijo ukrajinskega državnega upravljanja v Lvovu poleti 1941 in njegovo imenovanje v okviru vojaškega resorja.Кук В. Генерал-хорунжий Роман Шухевич. Головний командир УПА. — Львів, 2005 . — С. 69.
Vrhovni poveljnik UPA in UHVR Avgusta 1943 je bil imenovan za vodilnega funkcionarja OUN in vrhovnega poveljnika UPA. V tem obdobju je UPA vodila oborožen odpor proti sovjetskim varnostno-vojaškim strukturam ter (v različnih obdobjih in območjih) tudi proti nemškim okupacijskim organom.
V zborniku je posebej poudarjeno, da so programske resolucije nacionalističnega gibanja v času njegovega vodstva vključevale nasprotovanje totalitarnim sistemom in deklarativno usmeritev k demokratičnemu državnemu redu ter pravici narodov do samoodločbe; istočasno je bil povezan z vodstvom UHVR, ki je deloval kot podtalni politični okvir osvobodilnega gibanja.Шухевич Степан. Моє життя (Уривки із споминів про Романа Шухевича) // Літопис Української Повстанської Армії. Том 45. Генерал Роман Шухевич — Тарас Чупринка. Головний Командир УПА — Торонто — Львів, 2007. — С. 54.
Smrt (Bilohoršča, 5. marec 1950) Šuhevič je umrl 5. marca 1950 v vasi Bilohoršča pri Lvovu med operacijo sovjetskih varnostnih sil. V dokumentarno-analitičnih opisih dogodkov (na osnovi poročil in pričevanj, objavljenih v ukrajinski javnosti) se navaja, da je bil v noči na 5. marec pripravljen operativni načrt za zajetje ali likvidacijo (“Vovk” je bilo eno od kodnih imen), vzpostavljen je bil operativni štab in angažirane so bile večje sile za blokado območja. Opisan je tudi spopad v hiši, kjer se je skrival; v enem od poročil je navedeno, da je bil med streljanjem ubit major O. Revenko, nato pa je bil Šuhevič v nadaljevanju spopada ubit. Različne rekonstrukcije dogodka v literaturi omenjajo več možnih podrobnosti (vključno z možnostjo, da je bil smrtno ranjen in/ali da je poskušal preprečiti ujetje).
Spomin V dokumentih in spominih, zbranih v Litopys UPA, je Šuhevyč predstavljen kot organizator oboroženega odpora in voditelj, ki je poudarjal cilj ukrajinske državne neodvisnosti, pomen lastnih sil ter vojaško usposabljanje kadrov. V neodvisni Ukrajini je Šuhevyč pogosto predstavljen kot simbol boja za državnost, njegovo ime pa se pojavlja v poimenovanjih ulic, spomenikih in muzejskih pobudah. Hkrati del zgodovinopisja razpravlja o njegovi vlogi v vojnem obdobju, zlasti v zvezi z delovanjem ukrajinskih nacionalističnih struktur v letih 1941–1942 in širšim kontekstom nasilja v okupirani Vzhodni Evropi.Per Anders Rudling, »The Cult of Roman Shukhevych in Ukraine: Myth Making with Complications«, Fascism 5(1), 2016 (odprti PDF): https://lucris.lub.lu.se/ws/files/17219693/22116257_005_01_S003_text.pdf
Sklici
Kategorija:Ukrajinski politiki Kategorija:Ukrajinski generali Kategorija:Ukrajinski vojni zločinci Kategorija:Kvizlingi Kategorija:Politiki, ki so storili samomor Kategorija:Vojaške osebnosti, ki so storile samomor