Koncentracijsko taborišče Bileća (tudi logor Bileća) je bilo taborišče za politične internirance v mestu Bileća (danes Bosna in Hercegovina), ki so ga oblasti Kraljevine Jugoslavije leta 1940 uporabljale za administrativno internacijo (konfinacijo) političnih nasprotnikov, predvsem komunistov in antifašistično usmerjenih aktivistov.
Logor je v javnem spominu še posebej znan zaradi logoraške pesmi Bilećanka (slov. Bilečanka), ki je nastala med interniranci in se pozneje razširila kot revolucionarna/antifašistična pesem.
Osnovni podatki Lokacija Bileća (danes Bosna in Hercegovina; leta 1940 Kraljevina Jugoslavija) Delovanje januar–november 1940 Namen internacija (konfinacija) političnih nasprotnikov brez sodne obsodbe Značilnosti stroga pravila (»hišni red«), cenzura pošte, omejevanje stikov med skupinami internirancev, protesti in gladovne stavke
Zgodovinski okvir Raziskovalna literatura obravnava logor Bileća kot del poostrene represije Kraljevine Jugoslavije proti komunističnemu in širšemu delavskemu gibanju ob koncu tridesetih let 20. stoletja, pri čemer je bila internacija pogosto izvedena administrativno (konfinacija) na podlagi policijskih odločb in posebnih uredb/interpretacij zakonodaje o javnem redu. Konfiniranci niso bili obsojeni na sodišču.
Interniranci V taborišče so bili napoteni interniranci iz različnih delov Jugoslavije (med drugim iz Srbije, Makedonije in Slovenije), vključno z vidnimi komunisti in političnimi aktivisti.
Interniranci so bili razporejeni po sobah glede na izvor (npr. »srbska«, »makedonska«, »slovenska« soba), ter ločena ženska skupina internirank.
Organizacija in razmere v logorju Po Cvetkoviću je taborišče delovalo na podlagi strogega »hišnega reda«, ki je urejal gibanje, nadzor, stike z zunanjostjo, sprejem pošte in paketov ter disciplinske postopke; interniranci so se proti pogojem organizirano pritoževali in poskušali doseči izboljšanje bivanjskih in higienskih razmer.
V spominih internirancev so opisani prihod v Bilećo, nadzor orožnikov, omejevanje komunikacije med sobami, cenzura pisem ter kolektivno organiziranje internirancev (izvolitev odbora/komiteja) kot odziv na razmere in ukrepe uprave.
Dogodki in anekdote iz memoarske literature »Potujoči cirkus«: komunikacija med sobami Stiki med sobami so bili omejeni, zato so interniranci poskušali ohranjati komunikacijo z improviziranimi prijemi. V “slovenski sobi” so si interniranci izmislili nekakšno igro, ki so ji rekli »potujoči cirkus«. Interniranci so z “masko” in vlogami dosegli, da so lahko ljudje prehajali iz ene sobe v drugo, ne da bi straža vsakič natančno razumela, kdo je kdo in od kod prihaja. V cirkusu je imel vsak “nastopajoči” vlogo: Lojze Ocepek je bil “opica”, Hochkraut “medved”, Milan Apih pa “cigan" (vodja medveda). “Opica” je najprej obiskala srbsko sobo (kjer je bilo največ internirancev), se tam vključila v pogovor, prinesla novice, nato pa “odpotovala” naprej; ko so orožniki zaradi prehajanja začeli izgubljati pregled, v kateri sobi je kdo, je to internirancem omogočilo, da so si redno prenašali dogovore, novice, razpoloženje in skupne odločitve. To je bil večkrat ponovljen manever, ki so ga izvedli tudi pred uradniki in celo ob navzočnosti upravnika; cilj ni bil le zabava, ampak predvsem ohranitev notranje mreže in občutka skupnosti. Hkrati je imel “cirkus” tudi psihološki učinek: z humorjem in teatralnostjo je zmanjšal občutek podrejenosti in pokazal, da interniranci kljub strogemu režimu najdejo načine, da ostanejo organizirani in povezani..
Predavanja in »univerza« v Bileći Za ohranjanje morale in izobraževanja so interniranci organizirali predavanja – najprej v slovenski sobi, nato tudi v drugih. Med temami so bile Španija (španska državljanska vojna) in razvoj slovenskega ljudskega gibanja; v istem kontekstu se omenja tudi zamisel o »univerzi« v Bileći.
Delitev kruha kmetom in kolektivni nastop Med sprehodom so interniranci srečali kmete, ki so čakali na kruh, in jim dali del svojih obrokov. Uprava je dogodek obravnavala kot prekršek, interniranci pa so nastopili kolektivno in prevzeli odgovornost, da ne bi bil kaznovan le posameznik.
Gladovna stavka in pritiski za izboljšave Omenjena je gladovna stavka (časovno umeščena v marec 1940), s katero so interniranci pritiskali na upravo za izboljšanje ravnanja in življenjskih pogojev v taborišču.
Pošta, cenzura in »skrivni kanali« Pošta je bila cenzurirana, zato so interniranci včasih uporabljali posredne poti za prenos informacij. Omenjeno je kroženje političnih pisem in novic ter vloga obiskov in posrednikov pri prenosu besedil med sobami.
Nasilje nad interniranci Omenjen je primer pretepa Moše Pijade, ki naj bi bil zaradi poškodb odpeljan na zdravljenje v Dubrovnik; dogodek je naveden kot primer brutalnosti režima in orožniške samovolje v začetnem obdobju logorja.
Slovenci v Bileći Med slovenskimi interniranci je bil tudi Oskar Kovačič, kasnejši narodni heroj, ki ga memoarska literatura umešča v notranje življenje skupine in v kasnejši kontekst odpora med drugo svetovno vojno, Milan Apih, Ivan Kreft, Pepca Kardelj, Dušan Kermavner, Lojze Ocepek, Anica Vipotnik, Angela Dovč, Lojze Mihelčič, Stane Bajuk, Lojze Ocepek, Peter Šprajc, Lojze Hochkraut, Ivan Keše, Vili Maurer, Štefan Kovač, Rudi Čačinovič
Kulturni spomin Pesem Bilećanka je nastala kot logoraška pesem med interniranci in se je pozneje uveljavila kot ena najprepoznavnejših pesmi, povezanih z zgodovino logorja Bileća in spominom na politično internacijo leta 1940.
Sklici
Kategorija:Koncentracijska taborišča v Kraljevini Jugoslaviji Kategorija:Kraljevina Jugoslavija Kategorija:Zgodovina Bosne in Hercegovine Kategorija:1940 v Jugoslaviji