thumb|250px|Prva stran prve knjige Historiae Anglorum Henrik Huntingdonski (angleško Henry of Huntingdon, latinsko Henricus Huntindoniensis) je bil angleški zgodovinar iz 12. stoletja, * ok. 1088, † ok. 1157.

Henrik je avtor zgodovine Anglije z naslovom Historia Anglorum in velja za najpomembnejšega anglo-normanskega zgodovinarja, ki je izšel iz laične duhovščine.Hollister, str. 9 Bil je naddiakon Huntingdona. Nekaj ​​podrobnosti o njegovem življenju izvira iz njegovih lastnih in številnih uradnih zapisov. Izobraževal se je na bogatem dvoru lincolnskega škofa Roberta Bloueta, ki je postal njegov mecen. Na prošnjo Blouetovega naslednika Aleksandra je Henrik začel pisati svojo Historia Anglorum, ki je bila prvič objavljena okoli leta 1129 in zajema zgodovino Anglije od njenih začetkov do leta 1154.

Življenje O njegovih zgodnjih letih je znano samo to, da je bil rojen okoli leta 1088. Leta 1110 je nasledil svojega očeta Nikolaja kot naddiakon škofije Lincoln.Oxford Dictionary of National Biography: Henry Ohranili se niso niti njegova osebna korespondenca niti doživljaji iz njegovega življenja, kar kaže, da ga nihče ni imel za dovolj pomembnega, da bi o njem kaj napisal. Poznavanje njegovega življenja temelji na nekaj zapiskih, raztresenih po njegovih lastnih spisih, in na nekaterih mestih, kjer je pustil svoje ime med opravljanjem svojih uradnih dolžnosti.

Identiteta njegove matere ni znana. Verjetno je bila Angležinja in ne Normanka, saj je bila angleščina Henrikov prvi jezik.Henry of Huntingdon, Diana Greenway: Historia anglorum: The History of the English People. Oxford University Press, Oxford 1996, str. xxvi Njegov oče Nikolaj, prvi naddiakon Huntingdona, je imel dovolj vpliva na lincolnskega škofa, da je svoj položaj prenesel na svojega sina, kar je bila precejšnja dediščina za moškega, ki še ni dopolnil 30 let.Partner, str. 11–12 Nikolaj sam je bil kanonik v Lincolnu več kot 30 let, vse do svoje smrti leta 1110.

Henrik je bil kot mlad fant sprejet v gospodinjstvo Roberta Bloeta in odraščal v razkošju najbogatejšega angleškega škofovskega dvora. Vzgoja mu je dala pozitiven pogled na svet, v poznejših letih pa je na svet začel gledati z nezaupanjem in prezirom, kar se odraža v njegovem poznejšem delu.Partner, str. 12–13

Bloetov naslednik Aleksander je opazil Henrikove sposobnosti in ga pogosto zaposloval pri pomembnih zadevah. Na Aleksandrovo prošnjo Henrik začel pisati svojo Zgodovino Angležev.Historia Anglorum, Forester, str. x Formalni predgovor k njegovi Zgodovini, naslovljen na škofa Aleksandra, je napisan v bogatem in vzvišenem slogu, kar dokazuje visoko raven njegove izobrazbe.Partner, str. 19

Z leti je Henrikovo preziranje sveta raslo in postalo odločilni duh njegovega literarnega dela in duhovnega življenja. Med potovanji je opazil, da so ljudje bolj zaskrbljeni zaradi svojega imetja kot zaradi sebe, kar ga je spodbudilo k pisanju dolge pesnitve De contemptu visibilum (O preziru vidnega).Partner, str. 40

Tako kot njegov oče je bil tudi Henrik poročen duhovnik. Identiteta njegove žene ni znana, zakonca pa sta imela vsaj enega otroka, sina Adama, ki je postal pisar. Družina je živela v vasi Little Stukeley blizu mesta Huntingdon.Henry of Huntingdon, Diana Greenway: Historia anglorum: The History of the English People. Oxford University Press, Oxford 1996, str. xxvii

Njegova Historia Anglorum se konča leta 1154 z obljubo o novi knjigi za novo vladavino. Ker napovedana knjiga ni bila nikoli napisana, lahko domnevamo, da je Henrik kmalu zatem umrl.Partner, str. 11

Dela Historia Anglorum Henrikovo najbolj znano delo je Historia Anglorum. Lincolnski škof Alexander ga je prosil, naj napiše zgodovino Anglije od njenega najzgodnejšega obdobja do moderne dobe. Delo se konča z vzponom Henrika II. na prestol leta 1154. Prva knjiga Zgodovine naj bi bila objavljena konec leta 1129, druga pa leta 1135, ob koncu vladavine Henrika I. Angleškega. Z leti je objavljal nove knjige. Zadnja, peta knjiga, je izšla leta 1154 in se končala s smrtjo kralja Štefana. Obstajajo dokazi, da Henrik ni nameraval prenehati pisati in je želel svoji seriji dodati še eno knjigo, ki bi zajemala dogodke prvih petih let vladavine Henrika II. Ta knjiga ni bila nikoli napisana, saj je bil Henrik Huntingdski ob kraljevem vzponu star vsaj sedemdeset let in je verjetno kmalu zatem umrl.Huntingdon, str. ix-xvi

Henrikov talent za pripovedovanje podrobnosti je odgovoren za zabavne vstavke iz legend in njegove lastne bujne domišljije. Posebej se omenja anekdota o kralju Knutu, ki z ukazom ni uspel ustaviti plimovanja, pa tudi anekdota o Henriku I., ki ni ubogal zdravnikovega ukaza, naj preneha jesti piškurje.Hollister, str. 10 Takšni odlomki so njegovo Zgodovino naredili priljubljeno. Ohranjenih je kar 25 rokopisov Zgodovine. Ker je bilo škofovo spremstvo pogosto na kraljevem dvoru, je povsem mogoče, da je bil Henrik priča mnogih anekdot, ki jih opisuje. Diana Greenway ugotavlja, da so podrobnosti, ki jih razkriva o kraljevi družini, na splošno zelo točne.Henry of Huntingdon, Diana Greenway: Historia anglorum: The History of the English People. Oxford University Press, Oxford 1996, str. liii

Historia Anglorum je bila prvič natisnjena leta 1596 pri Henryju Savileu kot del zbirke Rerum Anglicarum Scriptores post Bedam praecipui (Najpomembnejši pisci o angleških zadevah po Bedi Častitljivemu).

Henrik je imel za pisanje na razpolago naskednje vire: Beda Častitljivi, Historia ecclesiastica gentis Anglorum za obdobje do leta 731. Historia Brittonum (v vatikanski recenziji) Pavel Diakon, Historia Romana, za rimske cesarje pa tudi Evtropij in Avrelij Viktor Dela Hieronima in Gregorja Velikega, s katerimi je bil Henrik seznanjen. Življenje svetnikov, zlasti 9. knjiga Izvod Anglosaške kronike, podoben različicama C (Abingdonska kronika II) in E (Peterboroughska kronika), ki je vsebovala tudi pesem o bitki pri Brunanburhu, ki jo je prevedel v latinščino. Izgubljena različica Anglosaške kronike, ki jo je delil z Ivanom Worcestrskim. Ta različica je vsebovala celo vrsto podrobnih in dragocenih poročil o bitkah med saškimi invazijami na Britanijo in so se ohranile le v Henrikovi Zgodovini. Stare angleške pesmi, ki jih je prevedel v latinščino. Med njimi je legenda o kralju Knutu in plimovanju, pa tudi gradivo, povezano s Sivardom, grofom Northumbrijskim. Stare francoske pesmi, povezane z zgodovino Normanov.

Druga dela Henrik se je v mladosti odlikoval s pisanjem poezije. Napisal je osem knjig epigramov, osem knjig o ljubezni in tako imenovani Anglicanus ortus, osem knjig o zeliščih, začimbah in draguljih, povezanih z medicino.Henry of Huntingdon. Anglicanus ortus: a Verse Herbal of the Twelfth Century, edited and translated by Winston Black. Toronto, Pontifical Institute of Mediaeval Studies, 2012, str. 7. Od teh del sta se ohranili dve knjigi epigramov in osem medicinskih knjig. Slednje so bile prepoznane šele v sodobnem času.Ibid, str. 9

Henrik Huntingdonski je napisal pismo Henriku I. o nasledstvu tujih kraljev in cesarjev do aktualnega časa in pismo nekomu po imenu Warin, ki je vsebovalo poročilo o starodavnih britanskih kraljih od Bruta do Cadwallerja. Informacije za to poročilo je dobil od meniha, ko je bil še v opatiji Bec, kjer so hranili spisi Geoffreyja Monmouthskega.

Henrikovo najbolj znano pismo je bilo naslovljeno na njegovega nedavno preminulega prijatelja in kolega Walterja iz Leicestrja, naddiakona škofije Lincoln. Pismo je ima naslov De contemptu mundi (O preziru do sveta), ki po vsebini sodeč datira v leto 1135.Forester, str. xi-xii

Prispevek k zgodovinopisju Henrikova dela ponujajo globok vpogled v razmišljanja ljudi v 12. stoletju in osvetljujejo, kako so zgodovinarji tistega časa zapisovali zgodovino in si dopisovali s svojimi vrstniki. Kot mnogi drugi srednjeveški pisatelji je tudi Henrik videl glavni namen zgodovine v moralni lekciji, ki bi s poučnimi primeri podučevala ljudi vseh družbenih slojev. V svojem predgovoru upa, da bodo bralci z branjem njegove Zgodovine postali boljši ljudje.

Sklici

Viri

Henry of Huntingdon, Historia Anglorum ur. im prev. Diana E. Greenway, Henry Archdeacon of Huntingdon. Historia Anglorum. The History of the English People. Oxford Medieval Texts. Oxford, 1996. prev. D.E. Greenway, Henry of Huntingdon. The History of the English People, 1000–1154. Oxford World's Classics. Oxford: Oxford University Press, 2002. .

Diana Greenway. "Authority, convention and observation in Henry of Huntingdon's Historia Anglorum." Anglo-Norman Studies 18 (1995): 105–21. Greenway, D.E. "Henry of Huntingdon and the manuscripts of his Historia Anglorum." Anglo-Norman Studies 9 (1986): 103–26. Hollister, C. Warren. Henry I. Yale English Monarchs. New Haven: Yale University Press, 2001. . Partner, Nancy F. Serious Entertainments: The writing of History in Twelfth-Century England. Chicago: University of Chicago Press, 1977.

Kategorija:Rojeni leta 1088 Kategorija:Umrli leta 1157 Kategorija:Angleški zgodovinarji