Neodzivnost na inzulin ali inzulinska rezistenca pomeni v medicini odsoten ali subnormalen odziv celic na inzulin.https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5528839/neodzivnost?query=Neodzivnost&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, 30. 11. 2025. Posledično inzulin ni tako učinkovit in potrebne so večje količine inzulina, da se celice v telesu ustrezno odzovejo na prisotnost glukoze v krvi. Celice beta trebušne slinavke zato izločajo večje količine inzulina, kar vodi v hiperinzulinemijo.Volčanšek, Špela, Kšela, Juš (2021). Inzulinska rezistenca v perioperativnem obdobju. Zdravniški vestnik, letnik 90, številka 7/8, str. 443-453. Vzroki in mehanizmi nastanka neodzivnosti na inzulin še niso povsem pojasnjeni. Za nastanek neodzivnosti na inzulin je prepoznanih več dejavnikov tveganja, kot so prekomerna telesna teža ali debelost ter sedeč način življenja. Tveganje lahko povečajo tudi različni genetski dejavniki, kot je družinska obremenjenost s sladkorno boleznijo. Pogosto je prisotna pri bolnikih s presnovnim sindromom ali sladkorno boleznijo tipa 2, spremlja pa lahko tudi nosečnost ali se pojavi v obdobju stradanja.
Patofiziologija Ob normalno delujoči presnovi povišana raven glukoze v krvi sproži v celicah beta Langerhansovih otočkov, ki se nahajajo v trebušni slinavki, sproščanje inzulina v kri. Inzulin povzroči, da tkiva v telesu, občutljiva na inzulin (predvsem skeletnomišične celice, maščobno tkivo in jetra), privzamejo glukozo, ki zagotavlja energijo, kar zniža raven glukoze v krvi. Z znižanjem koncentracije glukoze v krvi se zmanjša izločanje inzulina iz celic beta in krvna koncentracija glukoze se ustali pri vrednostih okoli 5 mmol/L (90 mg/dL). Pri neodzivnosti na inzulin normalne koncentracije sproščenega inzulina nimajo istega učinka pri uravnavanju ravni krvnega sladkorja.
Če so celice v organizmu neodzivne na inzulin, krvnega sladkorja ne morejo tako učinkovito privzemati ali uporabiti in le-ta ostaja v krvnem obtoku v večjih koncentracijah. Nekatere vrste celic, kot so maščobne in mišične celice, potrebujejo inzulin za privzem glukoze, in ko se te celice ne odzovejo ustrezno na inzulin v krvnem obtoku, se raven glukoze v krvi zviša. Jetra običajno pomagajo uravnavati raven glukoze z zmanjšanjem izločanja glukoze v prisotnosti inzulina. Vendar pa se pri inzulinski rezistenci to normalno zmanjšanje proizvodnje glukoze v jetrih ne zgodi, kar dodatno prispeva k zvišani ravni glukoze v krvi.
Inzulinska rezistenca v maščobnih celicah povzroči zmanjšan privzem lipidov iz krvnega obtoka in povečano hidrolizo shranjenih trigliceridov. To vodi do povišanih prostih maščobnih kislin v krvni plazmi in lahko dodatno poslabša inzulinsko rezistenco. Ker je inzulin primarni hormonski signal za shranjevanje energije v maščobnih celicah, ki kljub odpornosti jeter in skeletnih mišic običajno ohranijo svojo občutljivost, inzulinska rezistenca spodbuja nastanek novega maščobnega tkiva in pospešuje pridobivanje telesne teže. Inzulin ima pomembno vlogo tudi v osrednjem živčevju, kjer je neodzivnost na inzulin povezana z razvojem nevrodegenerativnih bolezni. Inzulin sicer ne prehaja prosto krvno-možganske pregrade, vendar obstajajo prenašalni sistemi za njegov prenos.)
Neodzivnost na inzulin povzroči, da ob sicer normalnih količinah sproščenega inzulina iz trebušne slinavke krvne koncentracije glukoze ne upadejo na ustrezno nizko raven, kar je signal za celice beta v trebušni slinavki, da povečajo proizvodnjo inzulina. To povzroči hiperinzulinemijo, ki kompenzira visoko raven glukoze v krvi. Med to kompenzirano fazo inzulinske rezistence se delovanje beta celic trebušne slinavke poveča, raven inzulina je višja, raven glukoze v krvi pa se na račun večjih količin izločenega inzulina še vedno ohranja na dovolj nizki ravni. Če kompenzacijsko izločanje inzulina odpove, se poveča koncentracija glukoze na tešče (motena glukoza na tešče) ali po obroku (motena toleranca za glukozo). Sčasoma se lahko razvije sladkorna bolezen tipa 2. Nezmožnost celic beta, da proizvedejo dovolj inzulina, da se uravnava ustrezna raven krvnega sladkorja, je stanje, ki pomeni prehod iz neodzivnosti na inzulin v hiperglikemijo. Čeprav nasplošno velja, da je neodzivnost na inzulin predstopnja hiperglikemije, gre za dvosmerno povezanost – hiperglikemija po drugi strani lahko spodbudi pojav neodzivnosti na inzulin.
Sklici
Kategorija:Sladkorna bolezen