Albert Miklavec, slovenski duhovnik, pesnik, kulturni delavec, * 9. marec 1928, Tomaj, † 9. maj 1996, Boršt pri Trstu.
Življenje in delo
Rodil se je v Tomaju, oče je bil Jožef, občinski uradnik, mati Julija (rojena Vovk). Obvezno šolanje je opravil v domači vasi, nato je med vojno (1941- 1945) študiral na gimnaziji v Malem semenišču v Kopru, po vojni pa (1946–1948) na Klasičnem liceju v Gorici. Nadaljeval je študij in izbral bogoslovje najprej v Gorici (1948–49), nato Trevisu (1949–50) in ga zaklučil Trstu (1950–53), kjer je bil medtem posvečen v duhovnika 6. julija 1952. Najprej so ga poslali kot kaplana v Bazovico, nato leta 1956 na Katinaro, kjer je bil med leti 1961–1965 župnijski upravitelj, od leta 1965 pa župnik do leta 1989, nato je bil med leti 1989–96 župnik v Borštu, kjer ga je doletela nagla smrt.
Albert Miklavec je bil večkrat odbornik slovenske Duhovske zveze v Trstu, vodil je skavtske skupine in bil duhovni vodja skavtov na Katinari, v Bazovici je vodil otroške pevske zbore. Imel je lep glas in dober pevski talent, večkrat je pel tudi kot solist bas bariton na raznih nastopih, saj je takratni Katinarski pevski zbor večkrat nastopal tudi izven cerkve na koncertih, ki jih je prirejala Zveza cerkvenih pevskih zborov.
Albert Miklavec je začel pesniti že na liceju. Pesmi je najprej objavljal v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe leta 1956. Podpisoval se je tudi s psevdonimom Slavko. Od ustanovitve tržaške revije Mladika leta 1957 je bil v njenem uredniškem odboru in njen redni sodelavec, kjer je tudi objavljal svoje pesmi. Leta 1970 je prav Mladika založila njegovo prvo pesniško zbirko Prošnja za jutri , kjer je 42 pesmi, med katerimi so ilustracije - jedkanice Marjana Kravosa, pesmi so ločene v tri skupine, vsako pa uvaja še geslo iz Sv. pisma. Pesmi so sveže in lepe, največkrat zajete iz narave, dostopne tudi preprostim bralcem, nekatere so iskren razgovor z Bogom, a pesnikovo zaupanje v Boga je tako trdno, da ga ne zajame niti senca najmanjšega dvoma ali iskanja.
Leta 1983 je Hranilnica in posojilnica na Opčinah pri Trstu (zdaj se je primenovala v Zadružno kraško banko Trst Gorica) proslavljala 75-letnico ustanovitve in je izdala monumentalno knjigo Prgišče Krasa, v katero je urednica Zora Tavčar uvrstila 12 črtic Rafka Dolharja iz njegove knjige Moji kraški sprehodi in tudi njegovih 49 celostranskih barvnih fotografij kraške zemlje ter novo pesniško zbirko Alberta Miklavca Prgišče Krasa, kjer je 25 pesmi, v katerih spremlja Kras in njegovo življenje skozi razne letne čase .
Posthumno mu je leta 2006 Kulturno društvo iz Tomaja izdalo pesniško zbirko Bori šumijo, ko burja zavija .
Leta 2021 so mu pri Mladiki izdali Zbrane pesmi ob 25. obletnici smrti, kjer je zbranih vseh njegovih 360 objavljenih in do takrat še neobjavljenih poezij, ki govorijo o domu, Krasu, družbi, osebnih čustvih in razmišljanjih, veri, letnih časih, Bogu in cerkvenih praznikih. Knjigo je uredila Miroslava Cenčič.
Sklici
Kategorija:Slovenski rimskokatoliški duhovniki Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Slovenski kulturni delavci Kategorija:Tržaški Slovenci Kategorija:Slovenski skavti