Majevska arhitektura majevske civilizacije se razteza čez več tisoč let, več obdobij političnih sprememb in arhitekturnih inovacij pred špansko kolonizacijo Amerike. Pogosto so najbolj dramatične in zlahka prepoznavne kot stvaritve majevskih ljudstev stopničaste piramide iz končnega predklasičnega obdobja Majev in pozneje. Maji, ki temeljijo na splošnih mezoameriških arhitekturnih tradicijah, so uporabljali geometrijske proporce in zapletene rezbarije za gradnjo vsega, od preprostih hiš do bogato okrašenih templjev.Powell, Christopher. "The Shapes of Sacred Space: A Proposed System of Geometry Used to Lay Out and Design Maya Art and Architecture and Some Implications Concerning Maya Cosmology" Dissertation. 2010. University of Texas. https://www.mayaexploration.org/pdf/PowellDissertation2010_MayaGeometry.pdf Ta članek se osredotoča na bolj znane predklasične in klasične primere majevske arhitekture. Templji, kot so tisti v Palenqueju, Tikalu in Uxmalu, predstavljajo vrhunec majevske umetnosti in arhitekture. Z opazovanjem številnih elementov in slogovnih razlik so ostanki majevske arhitekture postali pomemben ključ do razumevanja njihovih verskih prepričanj in kulture kot celote.
Urbano načrtovanje
Ko so se Majevska mesta širila po raznoliki geografiji Mezoamerike, se zdi, da je bil obseg načrtovanja lokacije minimalen, saj so bila njihova mesta zgrajena nekoliko naključno, kot je narekovala topografija vsake neodvisne lokacije. Arhitektura Majev po navadi vključuje veliko mero naravnih značilnosti. Nekatera mesta, ki so obstajala na ravnih apnenčastih ravnicah severnega Jukatana, so na primer zrasla v velike razprostirajoče se površine, druga, zgrajena v hribih Usumacinte, pa so izkoristila naravno višino topografije, da so svoje stolpe in templje dvignila na impresivne višine. Vendar pa je še vedno prevladoval določen videz reda, ki ga zahteva vsako veliko mesto. Na začetku obsežne gradnje je bila običajno določena os, ki je bila skladna s stranmi sveta. Glede na lokacijo in razpoložljivost naravnih virov, kot so vodnjaki s sladko vodo ali cenote, je mesto raslo tako, da je velike trge povezovalo s številnimi ploščadmi, ki so ustvarile podkonstrukcijo za skoraj vse stavbe Majev, s pomočjo nasipov (sacbe). Ko so dodajali nove strukture in prenavljali ali preoblikovali obstoječe strukture, so se velika majevska mesta zdela skoraj naključna, kar je v ostrem nasprotju z drugimi velikimi mezoameriškimi mesti, kot je Teotihuacan, in njegovo togo mrežasto konstrukcijo.
V središču majevskega mesta so bili veliki trgi, obdani z njihovimi najdragocenejšimi vladnimi in verskimi stavbami, kot so kraljeva akropola, veliki piramidni templji in občasno igrišča za žogo. Čeprav so se mestne postavitve razvijale po naravi, je bila skrbna pozornost namenjena usmerjenosti templjev in observatorijev, tako da so bili zgrajeni v skladu z majevsko interpretacijo zvezdnih orbit. Takoj zunaj tega ritualnega središča so bile strukture nižjih plemičev, manjši templji in posamezna svetišča: manj svete in manj pomembne strukture so imele večjo stopnjo zasebnosti. Zunaj nenehno razvijajočega se mestnega jedra so bili manj stalni in skromnejši domovi navadnih ljudi.
Urbano oblikovanje Majev v klasičnem obdobju bi zlahka opisali kot delitev prostora z velikimi spomeniki in nasipnimi potmi. V tem primeru so bili odprti javni trgi zbirališča ljudi in središče urbanističnega oblikovanja, medtem ko je bil notranji prostor povsem drugotnega pomena. Šele v pozni postklasični dobi so se velika majevska mesta razvila v bolj trdnjavske obrambne strukture, ki večinoma niso imele velikih in številnih trgov iz klasičnega obdobja. V postklasični dobi so se v Peténu v Gvatemali na obrambnih lokacijah, na primer na polotokih in otokih v Peténski kotlini, pojavila manjša zaščitena naselja. Ta najdišča so imela majhne trge in manjše ceremonialne strukture, kanoni arhitekturnega oblikovanja pa so bili spremenjeni v primerjavi s prejšnjim klasičnim obdobjem, vendar so bili prepoznavni odmiki od klasičnih vzorcev.
Arhitekturni slogi Majevsko arhitekturo lahko glede na regijo in ustrezno obdobje razdelimo na različne sloge. Regionalni arhitekturni slogi imajo edinstvene značilnosti in elemente, ki kažejo na različne družbene in politične vidike različnih regij in zgodovinskih obdobij majevske civilizacije.
Puuc Slog Puuc je najbolj kompleksen in podroben ter velja za vrhunec majevske arhitekture, saj vključuje arhitekturne, konstruktivne in zelo dovršene dekorativne vidike. Gre za značilen arhitekturni slog regije Puuc v severnem Jukatanu, ki se je razvil v postklasičnem obdobju. Stavbe so večinoma velike piramide, templji in palače, bogato okrašene v zgornjih fasadah z zapletenimi kamnitimi mozaiki, v katerih se izmenjujejo ponavljajoče se geometrijske figure z bolj dovršenimi skulpturami. Skupna značilnost ornamentike so stebri z maskami boga Chaaka, običajno postavljeni v vogalih. Slog Puuc je predstavljal tudi velik arhitekturni napredek majevske civilizacije. Slog Puuc je na stenah in obokih uporabljal premazani beton, ki je bil prekrit s kamni z drobno izrezljanimi robovi, namesto da bi uporabil velike kamne, postavljene drug na drugega z uporabo blatne malte za strukturno podporo prejšnjih majevskih slogov klasičnega obdobja. Primer: Uxmal, Kabah, Sayil, Labna
Petén Bil je eden glavnih slogov glavnih najdišč osrednjega in južnega majevskega nižavja, ki se je razvijal od poznega predklasičnega obdobja Mezoamerike do konca klasičnega obdobja s propadom majevske civilizacije, ki je povzročil opustitev glavnih mest v tej regiji. Ena njegovih najbolj prepoznavnih značilnosti so ogromne zgradbe in visoke piramide z dolgimi stopnišči in templji na vrhu, nekateri od njih imajo ravne strešne glavnike. Templji in fasade struktur v tem slogu so ravni in brez okraskov. Na petenski slog je močno vplivala arhitektura Teotihuacána v značilnostih, kot so uporaba talud-tablero in stopničastih ploščadi. Primer: Calakmul, Tikal, Naranjo, Dzibanche, Ichkabal
Palencan Razvil ga je Palenque in je značilen edinstven slog mesta, vsiljen pa je bil tudi na podrejenih krajih kraljestva Palenque. Stavbe in templji stojijo na piramidalnih podstavkih z elegantnimi skulpturami iz štukature in klesanega kamna. Stavbe imajo obokane sobe in visoke majevske oboke, pa tudi stopnišča z alfardami. Templji imajo fasade s 3 ali 5 širokimi vhodi, kar daje notranjosti prostorov jasnost in svetlobo. Na vrhu stavb so veliki dvostenski strešni glavniki s pravokotnimi odprtinami in dekorativnimi skulpturami. Primer: Palenque, Xupa, Chancalá.
Megalitski slog Slog, razvit v velikem mestu Izamal in razširjen na bližnjih lokacijah, zaznamujejo stavbe, templji in piramide velike velikosti in višine, zgrajene iz ogromnih ravnih blokov in plošč iz fino klesanega kamna. Stavbe vključujejo široka pritrjena stopnišča, nagnjena pobočja in stopničaste oboke. Najdemo ga tudi v regiji Yalahau. Primer: Izamal, Ake, X'baatún.
Pixa'an Gre za edinstven slog, značilen za mesto Kohunlich. Stavbe imajo gladke kamnite zidove, niše v fasadah, stilizirane zaobljene podboje pri vhodih in vdelane stebre, značilna pa je tudi uporaba suhozida brez malte za stavbe. Primer: Kohunlich
Chiapaško višavje Piramidalne zgradbe različnih nivojev v štirikotni obliki s stopnicami, obdanimi z alfardami, in oltarji, zgrajenimi na naravnih vzpetinah, za katere je značilna tudi uporaba kamnoseških zidov v stavbah. Primer: Chinkultic, Tenam Puente.
Obala Mehiškega zaliva Konstrukcije v tem slogu so zgrajene iz zemlje in gline z opeko, prevlečeno s štukaturo, zaradi naravnih značilnosti regije. Stavbe so večinoma stopničaste piramide s sprednjimi stopnicami, poševnimi stenami in ploščadmi, okrašenimi s skulpturami in maskami, ki namigujejo na mitološke dogodke, vodne živali in vladarje. Pogrebne ograje tvorijo piramidalne podlage. Primer: Comalcalco.
Pacifiška obala Majhne ploščadi in nizke ravne piramidalne podlage z značilnostmi, na katere so vplivala večja najdišča osrednje Mehike, za katere je značilna preprostost konstrukcij, pa tudi pomanjkanje dekoracije in zelo malo podrobnosti v strukturah. Velja za najpreprostejši arhitekturni slog, ki se je razvil v srednjem in poznem postklasičnem obdobju. Primer: Iximche, Mixco Viejo, Gumarcaj.
Gradbeni proces Vsi dokazi kažejo, da je večina kamnitih stavb stala na vrhu ploščadi, katere višina se je gibala od manj kot enega metra do 45 metrov, odvisno od pomembnosti stavbe. Velike ploščadi so na eni strani pogosto delile kamnite stopnice, kar je prispevalo k skupnemu dvo-simetričnemu videzu majevske arhitekture. Glede na prevladujoče slogovne tendence območja so bile te ploščadi najpogosteje zgrajene iz štukature in klesanega kamna, napolnjenega z gosto zbitim gramozom. Kot pri mnogih drugih majevskih reliefih so bili tudi tisti na ploščadih pogosto povezani z namenom bivalne strukture. Tako so bile po dokončanju podkonstrukcijskih ploščadi na trdnih temeljih ploščadi zgrajene velike rezidence in templji Majev. Pri gradnji vseh struktur se zdi, da se je malo pozornosti posvečalo njihovi utilitarni funkcionalnosti in veliko zunanji estetiki; vendar pa se je določen ponavljajoči se vidik, nepravi obok, pogosto uporabljal za posnemanje videza in občutka preproste majevske koče.
Čeprav ni bilo učinkovito orodje za povečanje notranjega prostora, saj je za podporo visokega stropa potrebovalo debele kamnite zidove, so nekateri templji uporabljali ponavljajoče se loke ali nepravi obok za gradnjo tistega, kar so Maji imenovali temazcal ali potna kopel, kot so tisti v Templju križa v Palenqueu. Ko so bile strukture dokončane, so običajno na plast štukature dodali obsežna reliefna dela. Vendar pa so odkrili številne rezbarije na prekladi, pa tudi dejanske kamnite rezbarije, ki so se uporabljale kot fasada. Običajno so se neprekinjeno nadaljevale okoli celotne strukture in vsebovale različne umetnine, ki se nanašajo na prebivalce ali namen stavbe. Čeprav to ne velja za vse majevske lokacije, so odkrili tudi široko uporabo poslikanega štukature.
Čeprav Maji niso uporabljali posebne merske enote, so bile njihove stavbe še vedno proporcionalne glede na zlati rez. Maji so svoje domove začeli s kvadratom, nato pa so z vrvico ali trto izmerili dolžino kvadrata od enega vogala do drugega. Nato so z upogibanjem vrvice navzdol določili novo osnovno dolžino na podlagi prejšnjega kvadrata. Dolžina novega pravokotnika bi bila kvadratni koren iz dveh, kar je razmerje, ki ga najdemo v naravi. Ker so imeli Maji verske konotacije za to, katera razmerja so uporabljali in kdaj, se njihova oblika merjenja imenuje sveta geometrija. Prakticirali so jo tudi Egipčani. Maji so se v svojih templjih in domovih igrali z različnimi razmerji, da bi dosegli simetrične in harmonične zasnove, vse brez uporabe dejanskih enot.
Predlagano je bilo, da so bili v povezavi z majevskim koledarjem dolgega štetja vsakih dvainpetdeset let oziroma cikel templji in piramide prenovljeni in obnovljeni. Zdaj se zdi, da je proces obnove pogosto sprožil nov vladar ali zaradi političnih zadev, v nasprotju s koledarskim ciklom. Vendar pa je proces obnove na starih strukturah resnično pogost. Najbolj opazno je, da je Severna Akropola v Tikalu vsota 1500 let arhitekturnih sprememb.
Gradbeni materiali Majevska civilizacija je za gradnjo svojih objektov uporabljala zelo preprosta orodja. Najpogosteje uporabljena orodja so bila iz kamna, ki so ga našli v okoliških območjih. Apnenec je bil pomemben del majevske izdelave orodij, saj je bil apnenec geografsko zelo razširjen v večini naselij. Lokacije majevskih mest so bile izbrane z mislijo na dostop do potrebnega kamna. To je omogočilo, da je bila večina kamnolomov tik pred mestom, kar je olajšalo dostop do blokov, potrebnih za gradnjo. Najbolj uporabljena kamnoloma apnenca sta bila Palenque in Tikal. Čeprav je bil apnenec najpomembnejši material, so še vedno nabirali peščenjak iz Quirigue in vulkanski tuf iz Copana.