Lacandonska džungla () je območje deževnega gozda, ki se razteza od Chiapasa v Mehiki do Gvatemale. Srce tega deževnega gozda je v biosferni rezervat Montes Azules v Chiapasu blizu meje z Gvatemalo v regiji Montañas del Oriente v tej zvezni državi. Čeprav je bil velik del džungle zunaj rezervata izkrčen, je Lacandon še vedno eden največjih gorskih deževnih gozdov v Mehiki. Vsebuje 1500 drevesnih vrst, 33 % vseh mehiških vrst ptic, 25 % vseh mehiških živalskih vrst, 56 % vseh mehiških dnevnih metuljev in 16 % vseh mehiških vrst rib.
V Lacandonu v Chiapasu je tudi veliko pomembnih arheoloških najdišč Majev, med njimi Palenque, Yaxchilan in Bonampak, s številnimi manjšimi najdišči, ki so delno ali v celoti neizkopana. Ta deževni gozd, zlasti območje znotraj biosfernega rezervata, je vir političnih napetosti, saj se EZLN oziroma Zapatisti in njihovi avtohtoni zavezniki, ki želijo obdelovati zemljo, soočajo z mednarodnimi okoljskimi skupinami in Maji Lacandon, prvotno avtohtono skupino na tem območju, ki ima v lasti večino zemljišč v gorovju Montes Azules.
Environment
Džungla obsega približno 1,9 milijona hektarjev in se razteza od jugovzhodnega Chiapasa do severne Gvatemale in južnega polotoka Jukatan. Del Chiapasa je na gorovju Montañas del Oriente (Vzhodne gore), ki ga osredotoča vrsta kanjonastih dolin, imenovanih Cañadas, med manjšimi gorskimi grebeni, usmerjenimi od severozahoda proti jugovzhodu. Na dveh straneh ga omejuje gvatemalska meja, na jugozahodu Comitán de Domínguez, na severu pa mesto Palenque. Del gozda Chiapas od gvatemalske strani ločuje reka Usumacinta, ki je največja reka v Mehiki in sedma največja na svetu glede na količino vode.
Jedro gozda Chiapas je biosferni rezervat Montes Azules, vključuje pa tudi nekaj drugih zavarovanih območij, kot so Nahá–Metzabok, Bonampak, Yaxchilan, Chan-Kin, Lacan-Tun in skupni rezervat La Cojolita.
Območje ima večinoma vroče in vlažno podnebje (Köppen Amg), kjer največ dežja pade od poletja do jeseni, s povprečno 2300 do 2600 milimetri na leto. Od marca do maja je kratko sušno obdobje, ko pade le 30 milimetrov. Povprečna letna temperatura je 24,7 °C. Obilica dežja podpira veliko število majhnih rek in potokov, od katerih so mnogi hitri in imajo slapove, kot sta slapova Agua Azul in Lacanja. Tla na tem območju so večinoma glinena in jim primanjkuje fosforja, vendar zadostujejo za rast velike raznolikosti rastlinskih vrst.
Kljub temu, da je velik del območja zreduciran na mozaik jas za živinorejske ranče in kmečke skupnosti, Lacandon vsebuje nekatere najobsežnejše in najbolje ohranjene ostanke spodnjegorskega deževnega gozda v Mehiki in Srednji Ameriki. Najbolje ohranjeno območje je znotraj biosfernega rezervata Montes Azules, ki ima približno 290.000 hektarjev rezervata v dobrem stanju. Lacandon je najbolj znano območje mehiškega deževnega gozda zaradi pozornosti, ki jo je prejel v medijih, in prizadevanj mednarodnih organizacij za zaščito tistega, kar je od njega ostalo. Lacandon je eden najbolj biotsko raznovrstnih deževnih gozdov na svetu, saj predstavlja kar 25 % celotne vrstne raznolikosti Mehike. Prevladujoča avtohtona vegetacija je trajni visoki deževni gozd z drevesi, ki lahko zrastejo do povprečne višine trideset metrov, pogosto pa do petdeset ali šestdeset, vključno z Guatteria anomala, Ceiba pentandra, Swietenia macrophylla, Terminalia amazonia in Ulmus mexicana. Mamutska drevesa Enterolobium cyclocarpum, zavita v trte in bromelije med bistrimi potoki, so še vedno vidne ogromne praproti, palme in rastline divjega slonjega ušesa. Ena najpogostejših rastlin je Cynodon plectostachyus, tujerodna vrsta trave, ki je bila uvedena kot pašnik za živino. Ima 1500 drevesnih vrst, 33 % vseh mehiških vrst ptic, 25 % vseh mehiških živalskih vrst, 44 % vseh mehiških dnevnih metuljev in 10 % vseh mehiških vrst rib. V džungli živi veliko ogroženih vrst, kot so svetlo rdeči ara, orel, tapir, opica brezpalčarka, opice vriskači in močvirski krokodil. Poročajo o jaguarjih iz tega gozda.
Zaradi svoje velikosti in biotske raznovrstnosti ga je okoljska skupina Conservation International s sedežem v Washingtonu, D.C., in v okviru načrta Puebla-Panama označila za »vročo točko biotske raznovrstnosti«. Je del mezoameriškega biološkega koridorja, katerega cilj je povezati podobna območja od Tehuantepeške ožinbe navzdol skozi Srednjo Ameriko za namene ohranjanja. To še posebej velja za vroče točke, ki se nahajajo v oddaljenih čezmejnih tropskih gozdovih.
V delu tega deževnega gozda, ki ga obdaja Chiapas, sta dve glavni znamenitosti, slap El Chiflón in jama Gruta de San Francisco. El Chiflón je 53 kilometrov zahodno od Comitán de Domínguez, ki ga tvori reka San Vicente. Voda pada z višine več kot sedemdeset metrov, obdan s strmimi pobočji gričev. Pred El Chiflónom sta dva manjša slapova, imenovana Suspiro in Ala del Angel, ki sta visoka približno šest metrov. Slap za njim se imenuje Velo de Novia. Gruta de San Francisco je v občini La Trinitaria v bližini skupnosti Santa María. Jama ima številne komore, napolnjene s stalaktiti in stalagmiti muhastih oblik, ki jih je oblikovalo kapljanje vode skozi votlino. Te jame so v predhispanskem obdobju veljale za svete kot prehodi v podzemlje. V jami živijo tudi milijoni netopirjev, ki ponoči prihajajo ven, da bi se hranili v okoliški džungli.
Arheološka najdišča
V džungli so tudi nekatera najštevilčnejša in najimpresivnejša arheološka najdišča v Mehiki, ki vsa pripadajo majevski civilizaciji. Najpomembnejša od teh najdišč so Palenque, Bonampak in Yaxchilan, vendar je še veliko več najdišč in ruševin, ki še vedno ležijo neizkopane pod vegetacijo.
Palenque leži na robu Lacandona, kjer se vzhodne gore stikajo z ravnicami obale Mehiškega zaliva. Ni največje majevsko arheološko najdišče, vendar ima nekaj dobro ohranjenih skulptur in arhitekture, ki jih je kultura ustvarila. Med pomembnejše strukture spadajo Tempelj napisov, Tempelj sonca in Tempelj križa; vendar je bil izkopan le majhen del tega. Stran od ceremonialnega središča in na poti do muzeja najdišča so manjše stavbe okoli potoka Otolum z majhnim slapom.
Yaxchilan je cvetel v 8. in 9. stoletju. Najdišče vsebuje obsežne ruševine s palačami in templji, ki mejijo na velik trg na terasi nad reko Usumacinto. Arhitekturni ostanki se raztezajo čez višje terase in hribe južno od reke, s pogledom na samo reko in nižine onkraj. Yaxchilan je znan po veliki količini odličnih skulptur na najdišču, kot so monolitne izrezljane stele in pripovedni kamniti reliefi, izklesani na prekladah, ki segajo čez tempeljska vrata. Na različnih spomenikih z najdišča je bilo odkritih več kot 120 napisov. Glavne skupine so Osrednja Akropola, Zahodna Akropola in Južna Akropola. Južna Akropola zavzema najvišji del najdišča. Najdišče je poravnano z reko Usumacinto, kar včasih povzroča nekonvencionalno orientacijo glavnih struktur, kot sta dve igrišči za žogo. Najdišče je relativno naravno, saj je v stavbah in okoli njih mogoče videti vriskače, netopirje, tukane in druge divje živali.
Mesto Bonampak se ponaša z izjemno dobro ohranjenimi majevskimi freskami, ki prikazujejo majevska oblačila, obrede, igre, hrano in druge vidike življenja iz tistega časa. Realistično upodobljene slike prikazujejo človeške žrtve, glasbenike in prizore kraljevega dvora. Ime pomeni »poslikane freske«. Osredotočeno je na velik trg in ima stopnišče, ki vodi do Akropole. Obstaja tudi več pomembnih majevskih stel.
Toniná je niz vedno manjših teras, ki se vzpenjajo po gori, namesto skupine stavb. Številni kamni so izklesani, vključno s tistimi, ki pripadajo različnim družbenim slojem. Najdišče je bilo odkrito v 17. stoletju in ga še vedno izkopavajo. Na voljo je muzej najdišča s fotografijami, ki prikazujejo, kako je bilo videti pred nedavnimi izkopavanji, popolnoma prekrito z džunglo.
Tenam Puente se nahaja na zahodni strani Lacandona blizu Comitán de Domínguez. Najdišče je bilo prvotno zgrajeno na hribu s pogledom na območje kot utrdba. Vsebuje približno 160 stavb z debelimi kamnitimi zidovi, do katerih je mogoče dostopati po klančinah, ki služijo kot oporniki. Glavni območji na najdišču sta mezoameriško igrišče za žogo in Akropola.
Lagartero je 74 km južno od Comitána v La Trinitariji. Na najdišču so različne gomile, ki pokrivajo osem hektarjev, največja pa vsebuje pokope. Izkopavanja grobov so razkrila glinene figure, večbarvne drobce keramike in glasbila. Ugotovljeno je bilo, da je eno območje mezoameriško igrišče za žogo, drugo pa Akropola za vladajočo elito. Ugotovljeno je bilo, da sta približno dve tretjini stavb namenjeni vladnim ali verskim namenom. Verski objekti vsebujejo številne stele in nizke reliefe figur s podrobnimi obrazi. Najdišče obdajajo jezera Lagos de Colón ali Kolumbova jezera.
Med drugimi ruševinami so tudi tiste v Lacanji.
Ljudje Prebivalstvo območja je večinoma kmečko prebivalstvo, ki se preživlja s preživetjem. Mednje spadajo avtohtone skupine Chiapasa, kot so Ljudstvo Tzotzil, Tzeltal, Ch'ol, Tojolabal in Lacandon Maji, pa tudi neavtohtoni prebivalci. Vendar pa se je, razen Lacandon Majev, skoraj vse prebivalstvo preselilo v Lacandon, zlasti v 20. stoletju naprej.
Od lokalnih prebivalcev Lacandonske džungle tisti, ki živijo južno od biosfernega rezervata Montes Azules, pripadajo trem etničnim skupinam, ki živijo v štirih vaseh in enem mestu: Lacandon Maji, Tzeltal (še ena majevska etnična skupina) in Mestizo. Tzeltali so najštevilčnejši (15.000) in živijo v mestu Nueva Palestina [es]. V džunglo so se priselili iz višavja Chiapasa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi ustanovili kmetije, pogosto koruze, fižola ali čilija, organizirane predvsem po sistemu ejido. Lacandoncev je približno 550; Preživljajo s požiganjem in sežiganjem, pridelujejo skoraj enake pridelke kot prebivalci Tzeltal, pa tudi s turizmom in nabiranjem listov divjih palm Chamaedorea za industrijo rezanega cvetja. Obstajata dve zelo majhni vasici mestizo s skupno 500 prebivalci. Ti ljudje so tudi kmetje, vendar redijo tudi živino, kot sta govedo in prašiči, za lokalni trg, in poleg tipičnih pridelkov gojijo tudi pridelke, kot sta kava in kakav.
Krčenje gozdov
V Lacandonski džungli v Mehiki je prišlo do obsežnega krčenja gozdov. Leta 1990 je študija Svetovne banke izjavila, da bo naslednje desetletje odločilo o možnostih preživetja Lacandonske džungle, saj je bil deževni gozd »zmanjšan na minimalno velikost, ki je bistvena za celovitost njegovega ekosistema«. Večina preostalega primarnega gozda je znotraj zavarovanih območij. Od preostalega gozda se je v začetku 2000-ih let še vedno izgubljalo približno 5 % na leto. Krčenje džungle je bilo takšno, da je novinar leta 2003 trdil, da satelitske fotografije kažejo mejo med Mehiko in Gvatemalo, kjer se krčenje gozdov na mehiški strani konča. Satelitske slike iz leta 2019 kažejo, da se je gozd v zadnjem pol stoletja skrčil za 70 %.
To krčenje gozdov se je začelo sredi 19. stoletja s prihodom drvarjev in čiklerosov, ki so iz določenih dreves izkoriščali sok za izdelavo žvečilnega gumija. Do štiridesetih let prejšnjega stoletja je bil velik del starodavnega gozda že uničen. Nezakonita sečnja je bila leta 2002 še vedno resna skrb. Enaindvajset občin v Chiapasu je imelo znatne težave z nezakonito sečnjo, večina jih je v rezervatu Montes Azules ali blizu njega. Medtem ko se je migracija ljudi v nižinske deževne gozdove dogajala že od tridesetih let prejšnjega stoletja, se je v 1960-ih in 1970-ih pospešila, saj je bila v višavskih območjih velika rast prebivalstva. Vlada je spodbujala ljudi, zlasti ameriške staroselce, da se preselijo v nižinska območja in si tam zasedajo zemljišča. V 20. stoletju se je število prebivalcev občin na tem območju, kot so Altamirano, Las Margaritas, Ocosingo in Palenque, povečalo z 11.000 leta 1920 na več kot 376.000 leta 2000.
Velik del uničenja deževnega gozda se je zgodil zaradi požigalništva, ki omogoča malo ali nič časa v prahi in povzroča erozijo tal, pravi Diemont.