Thomas Alan Waits, ameriški pevec, besedilopisec, skladatelj in igralec, * 7. december 1949, Pomona, Kalifornija, ZDA.
Prepoznaven je po gledaliških, včasih vodvilskih nastopih, globokem raskavem glasu in slogu nastopanja, ki je mešanica petja in recitativov. Vsebinsko se njegove pesmi najpogosteje osredotočajo na podtalno mestno življenje in ljudi na družbenem robu. V svojem zgodnjem delu je Waits mešal žanre kot jazz, blues in folk, njegova glasba od osemdesetih let naprej pa je eksperimentalni rock s primesmi industrialne glasbe, temnega kabareja in avantgardnega jazza v različnih merah.
Waits je skladal tudi za filme, kot sta Noč na zemlji Jima Jarmuscha in One from the Heart Francisa Forda Coppole, za katerega je bil nominiran za oskarja. Za albuma Bone Machine in Mule Variations je prejel grammyja. Leta 2011 je bil sprejet v Hram slavnih rokenrola.
Biografija Zgodnja leta in glasbeni začetki Tom Waits se je rodil v kalifornijski Pomoni 7. decembra 1949 učiteljema Jesseju Franku Waitsu in Almi Johnson McMurray; oče je bil škotsko-irskega rodu, mati pa norveško-ameriškega. Ima eno starejšo in eno mlajšo sestro. Leta 1960 sta se starša ločila in z materjo sta se preselila v Whittier pri Los Angelesu, kasneje pa v National City, blizu meje z Mehiko.
V srednji šoli Chula Vista v okrožju San Diego je Waits leta 1965 začel igrati v R&B/soul skupini The Systems in delati v lokalni piceriji, kar je kasneje proslavil na albumih Small Change (»I Can't Wait to Get Off Work«) in The Heart of Saturday Night (»The Ghosts of Saturday Night (After Hours at Napoleone's Pizza House)«).
Pet let pozneje se je zaposlil kot vratar v enem izmed nočnih klubov v San Diegu, kjer je lahko poslušal nastope glasbenikov različnih žanrov. Tam je odigral tudi svoj prvi plačani nastop. Kot oboževalec Boba Dylana, Jacka Kerouaca, Louisa Armstronga, Howlin' Wolfa in Charlesa Bukowskega je začel razvijati lasten glasbeni slog.
Po služenju v ameriški obalni straži se je vrnil v Los Angeles in se zaposlil v klubu Troubadour, kjer so se vrstili nočni koncerti. Naselil se je v Echo Parku, soseski v Los Angelesu, kjer so med drugim živeli Glenn Frey iz skupine Eagles, Jackson Browne in Frank Zappa. Spoznal je producenta Herba Cohena in posnel več demo posnetkov, ki so kasneje izšli na kompilacijskem albumu The Early Years. S Cohenovo pomočjo je sklenil svojo prvo pogodbo z založbo Asylum Records.
1973–1980: sedem albumov založbe Asylum Records Pogodbo z založbo Asylum Records je Waits podpisal leta 1972 in posnel prvi album Closing Time v jazzovskem slogu s pridihom folka. Album, ki ga je produciral Jerry Yester iz skupine The Lovin' Spoonful, je izšel marca 1973 in pritegnil le malo pozornosti, prejel pa je naklonjene ocene kritikov. Odpravil se je na prvo turnejo, na kateri je predvsem nastopal kot predskupina bolj uveljavljenim glasbenikom. Leto zatem je izdal naslednji album, The Heart of Saturday Night, ki so ga leta 2003 uvrstili na seznam 500 največjih albumov vseh časov revije Rolling Stone.
Leta 1975 se je preselil v motel Tropicana na losangeleškem Santa Monica Boulevardu in izdal album Nighthawks at the Diner (naslov je navdihnila Hopperjeva slika Ponočnjaki), posnet v studiu z majhnim občinstvom, ki je poustvarilo intimno vzdušje jazzovskega kluba. Album so obeležili Waitsovi dolgi uvodni monologi in vložki med pesmimi. 1975 in naslednja leta so bila za glasbenika težka. Živel je v gostiščih, slabo jedel in čezmerno pil.
Sloves alkoholika s težkim življenjem si je Waits utrdil po izidu cinično-pesimističnega albuma Small Change s pesmimi kot »The Piano Has Been Drinking« in »Bad Liver and a Broken Heart«. Kljub temu je kritiški in komercialni uspeh albuma presegel vsa Waitsova prejšnja dela. Album je postal prvi, ki se je uvrstil na lestvico Billboard 200, uspeh, ki ga je Waits ponovil šele leta 1999 z albumom Mule Variations. Po uspehu na Billboardu so zanj začele zanimati revije kot Time, Newsweek in Vogue. Zbral je zasedbo spremljevalnih glasbenikov in začel prirejati redne večerne koncerte. sličica|Promocijska fotografija Toma Waitsa, nastala v letih 1979–80 Leta 1977 je izdal album Foreign Affairs, ki je zvenel v duhu prejšnjih del, vendar z večjo umetniško prefinjenostjo in globljim raziskovanjem jazza in bluesa. Kasnejši album Blue Valentine se je odmaknil od pihalne spremljave in dal večji poudarek električni kitari ter klaviaturam, s čimer se je še bolj približal bluesu. Leta 1978 je Waits prvič nastopil v filmu: odigral je stransko vlogo pianista v filmu Peklenska četrt s Sylvestrom Stallonom.
Heartattack and Vine, zadnji album za založbo Asylum Records, je izšel leta 1980. Poleg balad je vse bolj kazal vplive grobega ritma in bluesa. Proti koncu desetletja je Waits začel sodelovati tudi s Francisom Fordom Coppolo in posnel glasbeno podlago za njegov film One from the Heart, ki je bil nominiran za oskarja za najboljšo glasbo.
1981–1989: eksperimentalna trilogija pri založbi Island Records Avgusta 1980 se je Waits poročil s Kathleen Brennan, ki jo je spoznal na snemanju filma One from the Heart. Potem ko je zapustil založbo Asylum Records, je ta izdala tri njegove kompilacijske albume: Bounced Checks, ki je vseboval redke različice znanih pesmi, ter zbirki uspešnic Anthology of Tom Waits in Asylum Years. Waits je odigral še tri manjše vloge v Coppolovih filmih: Odpadniki, Rumble Fish in The Cotton Club. Po rojstvu prvega otroka se je Waits z družino preselil v New York, kjer je ostal do leta 1987, ko so se vrnili v Los Angeles.
Leta 1983 je podpisal pogodbo z založbo Island Records, pri kateri je izšel njegov osmi album Swordfishtrombones, ki je postal glasbena prelomnica. Album je zaznamoval skoraj popoln odmik od klavirja in kitare, ki so ju zamenjala neobičajnejša glasbila. Na Swordfishtrombones je bil njihov nabor še posebej eklektičen: dude, marimba, orgle in Strohova violina. Ta izbor inštrumentov je glasbenik začel imenovati »Junkyard Orchestra« (»Smetiščni orkester«). Radikalno so se spremenile tudi Waitsove pesmi. Klasične balade iz 70. let z aranžmaji za godala in klaviature so nadomestile pesmi, ki so mešale sloge, kot so rumba, tango, zgodnji country, spremljale pa so jih kabaretne predstave in eksperimenti z glasom.
Raziskovanje eksperimentalne glasbe se je nadaljevalo z albumom Rain Dogs iz leta 1985, ki je prejel odlične kritike. Album se je uvrstil na 21. mesto na seznamu 100 najboljših albumov osemdesetih let revije Rolling Stone, ista revija pa ga je pozneje uvrstila še na seznam 500 največjih albumov vseh časov. Na albumu je Waits uporabljal instrumente, kot so marimba, harmonika, kontrabas, pozavna in bendžo. Pri ustvarjanju so sodelovali tudi kitaristi Marc Ribot, Robert Quine in Keith Richards. Za pesem »Downtown Train« je bil posnet Waitsov prvi glasbeni video.
Leta 1986 sta Waits in Brennanova sodelovala pri muzikalu z naslovom Franks Wild Years, ki je kasneje postal studijski album. Premiero je doživel v gledališču Steppenwolf v Chicagu, glavno vlogo pa je igral Waits sam. Istega leta je skupaj z Johnom Luriejem in Robertom Benignijem zaigral v neodvisnem filmu Jima Jarmuscha Pod udarom zakona. V filmu sta bili dve pesmi iz albuma Rain Dogs, »Jockey Full of Bourbon« in »Tango Till They're Sore«. Z Jarmuschem, Benignijem in Luriejem je Waits kasneje še sodeloval.
Franks Wild Years, zadnji album eksperimentalne trilogije, je izšel leta 1987 s podnaslovom Un Operachi Romantico in Two Acts (»Romantična opera v dveh dejanjih«). Leto kasneje je izšel Waitsov drugi album v živo, Big Time, na katerem so bile izbrane pesmi s treh albumov založbe Island Records. Izdan je bil tudi istoimenski nadrealistični koncertni film. Glasbenik je odigral eno glavnih vlog v črni komediji Cold Feet, stransko vlogo v drami Plevel z Jackom Nicholsonom in posnel pesem »Sea of Love« posebej za film Morje ljubezni z Alom Pacinom v glavni vlogi. Za konec desetletja je Waits sodeloval v Jarmuschevem filmu Vlak skrivnosti kot glas radijskega didžeja.
1990–1997: sodelovanje z Robertom Wilsonom sličica|Gledališče Thalia v Hamburgu, kjer sta bili premierno izvedeni igri The Black Rider: The Casting of the Magic Bullets in Alice 31. marca 1990 je bila premiera igre The Black Rider: The Casting of the Magic Bullets, temelječe na nemški pravljici Čarostrelec. Režiral jo je Robert Wilson, scenarij je napisal William Burroughs, glasbo za igro pa je napisal Tom Waits, navdihnjen z deli Bertolta Brechta in Kurta Weilla. Sledil je nastop na albumu skupine Primus Sailing the Seas of Cheese kot glas lika Tommy the Cat, ki je obeležil začetek sodelovanja s pevcem skupine Lesom Claypoolom, snemanje glasbe za film Jima Jarmuscha Noč na zemlji in mimobežna pojavitev v filmu Terryja Gilliama Kraljevi ribič.
Leta 1992 je izšel prvi nov studijski album po petih letih, Bone Machine, posnet v praznem kletnem prostoru studia Prairie Sun. Na albumu so prevladovala temačna besedila in groba glasba z izraženimi tolkali. Album je prejel glasbeno nagrado grammy, prvo za Waitsa. 19. decembra istega leta je premiero doživela druga skupna gledališka igra Wilsona in Waitsa Alice – priredba Carrollovih Alice v čudežni deželi in Skozi zrcalo. Glasba iz igre je deset let pozneje izšla na istoimenskem studijskem albumu. Prav tako leta 1992 je Waits odigral stransko vlogo v Coppolovi ekranizaciji Drakule z Garyjem Oldmanom, Winono Ryder, Keanujem Reevesom in Anthonyjem Hopkinsom.
Leto kasneje je izšel studijski album The Black Rider, sestavljen iz studijskih različic pesmi iz igre Wilsona in Burroughsa. Waits je odigral tudi vlogi v filmu Roberta Altmana Kratke zgodbe, ki je osvojil zlati globus za najboljšo igralsko zasedbo, in skupaj z Iggyjem Popom v kratkem filmu Jima Jarmuscha Somewhere in California, ki je izšel leta 2003 kot del filma Kava in cigarete. Po letu 1993 je v Waitsovi karieri nastopilo zatišje. Leta 1997 je skupaj s Kathleen Brennan posnel pesem za risanko Bunny, ki je osvojila nagrado saturn za najboljši kratkometražni film.
1999–2010: pogodba z ANTI-Records Leta 1998 se je Waitsova pogodba z založbo Island Records iztekla in založba je izdala zbirko njegovih pesmi Beautiful Maladies. Leto kasneje je izšel Waitsov dvanajsti studijski album Mule Variations, njegov prvi pri novi založbi ANTI-Records. Album se je uvrstil na lestvico Billboard 200, osvojil nagrado grammy in prišel na seznam 500 največjih albumov vseh časov revije Rolling Stone.
Leta 2002 sta hkrati izšla dva albuma: Alice in Blood Money, ki temeljita na istoimenskih gledaliških delih Waitsa in Wilsona – Alice in Woyzecku. sličica|Tom Waits in Lily Cole na premieri filma Imaginarij doktorja Parnasa Njegov petnajsti album Real Gone je izšel leta 2004. Na tem albumu prvič po dolgem času ni gledaliških eksperimentov in je skoraj v celoti brez klavirja. Revija Harp je Real Gone izbrala za najboljši album leta 2004. Po dolgem obdobju filmske neaktivnosti se je Waits pojavil v romantični komediji Roberta Benignija Tiger in sneg, na začetku katere je izvedel balado »You Can Never Hold Back Spring«.
Novembra 2006 je izšel trojni album Orphans: Brawlers, Bawlers & Bastards, ki ga sestavljajo redke, prej neobjavljene pesmi in povsem nov material. Prvi disk vsebuje optimistične rock in blues skladbe, drugi tragične balade in romance, tretji pa ne sodi v nobeno kategorijo in vsebuje glasbene eksperimente. Orphans se je uvrstil na seznam najboljših albumov leta 2006, ki ga je sestavila spletna stran Metacritic.
Konec leta 2009 je Tom Waits zaigral v filmu Terryja Gilliama Imaginarij doktorja Parnasa. Produkcija filma se je začela leta 2007, vendar je bila zaradi smrti Heatha Ledgerja, ki je igral glavno vlogo, ustavljena. Film so sčasoma dokončali s pomočjo več igralcev, ki so nadomestili Ledgerja.
2011–danes sličica|Koncert Toma Waitsa v Pragi (2008)