thumb|200px|Odorik Pordenonski, slika iz leta 1881</small> thumb|200px|Odorikov sarkofag v Vidmu
Blaženi Odorik Pordenonski, znan tudi kot Odorik Furlan in Odorik Čeh, je bil frančiškanski menih in misijonarski raziskovalec iz Furlanije v severovzhodni Italiji, * okoli 1280, † 4. januar 1331.
Odorik je potoval po Indiji, Sumatri, Javi in Kitajski, kjer je tri leta preživel v cesarski prestolnici Kanbalik (sedanji Peking). Po več kot desetih letih potovanja se je vrnil domov in narekoval pripoved o svojih izkušnjah in opažanjih, imenovano Relatio (Poročilo), v kateri je izpostavil različne kulturne, verske in družbene posebnosti, s katerimi se je srečal v Aziji.
Njegov rokopis je bil večkrat prepisan in razširjen po vsej Evropi, tako v izvirni latinščini kot v več prevodih v domače jezike, vključno z italijanščino, francoščino in nemščino. Relatio je bil pomemben prispevek k naraščajočemu zanimanju Evrope za Daljni vzhod.
Odorikovo poročilo je bilo glavni vir podatkov za poročilo o Mandevilleovih potovanjih. Številna neverjetna poročila o Aziji v slednjem so se izkazala za različice Odorikovih opisov.
Odorik je po smrti postal predmet ljudskega čaščenja in je bil leta 1755 beatificiran.
Odorika se zaradi njegovega porekla in kraja rojstva (Pordenone je tedaj pripadal Svetemu rimskemu cesarstvu in ne Beneški republiki) včasih šteje tudi za prvega avstrijskega svetovnega popotnika.Michael Pand: Odorico von Portenau – Der erste österreichische Weltreisende, Medienbegleitheft zum Video, Veröffentlichung des Österreichischen Bundesministeriums für Unterricht, Kunst und Kultur (BMUKK), 2001, str. 2. (PDF-Datei; 35 kB)
Življenje Po mnenju zgodovinarja Johanna von Viktringa je bil Odorik češkega rodu.Iohannes Victoriensis (Johann von Viktring): Liber certarum historiarum. V: F. Schneider (ur.): Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumentis Germaniae historicis separatim editi. Hannover/Leipzig, 1910, str. 113 Bil je potomec družine, ki jo je Otokar II. Češki v zgodnjih 1370. letih naselil v Pordenone, da bi zavaroval svoje tamkajšnje posesti. Trdnih dokazov za njegovo poreklo ni.ODORICO da Pordenone. "Dizionario Biografico". Pridobljeno 26. septembra 2021 Natančen datum njegovega rojstva ni znan. Rojen je bil nekje med letoma 1265 in 1286, se pravi med vladavino Otokarja II. ali kmalu zatem.
Sprva je živel kot puščavnik v Pordenonu in se okoli leta 1300 pridružil frančiškanom v Vidmu. Med letoma 1314 in 1318 se je odpravil na potovanje v Azijo, ki je trajalo vsaj 12 let. Potoval je prek Turčije, Indije, Sumatre, Jave in Bornea do Pekinga, kjer je takrat že obstajala frančiškanska misija. Po triletnem bivanju na Kitajskem se je po Svilni poti vrnil v Evropo. Pozimi 1330/1331 je nekemu menihu narekoval Čudovite zgodbe iz kraljestva Tatarov, ki sem jih videl na lastne oči v deželah, kjer sem bil.
Pozimi 1331 je nameraval odpotovati k papežu v Avignon, da bi dobil dovoljenje in blagoslov za še eno misijo na Kitajsko, vendar je pred tem 14. januarja 1331 v Vidmu umrl. Papež Benedikt XIV. ga je leta 1755 beatificiral.
Poročilo o potovanju v Azijo thumb|200px|Katoliška kitajska upodobitev blaženega Odorika thumb|200px|Življenje blaženega Odorika Frančiškanski manjši brat iz Prage je deset let po Odorikovi smrti napisal revidiran Odorikov potopis. Pripoved še danes obstaja v približno 100 izvodih v latinščini, kritične izdaje pa ni. Leta 1359 je dunajski posvetni duhovnik Konrad Steckel dokončal nemški prevod potopisa, ki je danes ohranjen v štirih rokopisnih izvodih. Sledili so italijanski in francoski prevodi, ki so šele v novejšem času postali deležni širše znanstvene pozornosti.
Odorikovo potovanje od okoli leta 1318 do 1330 spada v kategorijo diplomatsko-misijonskih potovanj v Azijo. Podobna so bila potovanje Carpinija (1245–1247), Rubruka (1252–1255) in Marca Pola (1271–1295), ki jih je sprožil papež po mongolski invaziji na Zahodno Evropo leta 1241.
Vsebina poročila Potopis je od samega začetka značilno srednjeveški in sodobnemu bralcu ne ponuja kronoloških informacij o potovanju, temveč mirabilia - čudežne anekdote. Začne s poročilom o "jerebicah, ki jih vodijo po zraku".
Prvo poglavje je poročilo iz srednjeveškega turškega pristaniškega mesta Trebizond (sedanji Trabzon) ob Črnem morju. Pripoveduje o gori v vzhodni Turčiji, za katero se je verjelo, da se na njej nahaja Noetova barka (domnevno gora Ararat). Odorik se je želel povzpeti na goro, a se je tega vzdržal, ko so ga ljudje opozorili na morebitno bogokletstvo. Pot se je nadaljevala v Tabriz v Iranu, ki ga je opisal kot "najbolj primerno trgovsko mesto na svetu, saj z njim trguje ves svet".
Odorik je od tem s karavanami potoval skozi "Saracensko deželo" (Perzijo) proti pristaniškemu mestu Hormuz na polotoku ob vhodu v Perzijski zaliv. Med bivanjem v Perziji je obiskal več pomembnih mest tistega časa, kot je Cassam, današnji Kašan med Teheranom in Isfahanom. Tako kot Marco Polo je tudi Odorik verjel, da je Cassam mesto, iz katerega so prišli trije modreci. Med drugim je poročal o Kaldejskem kraljestvu, ki je približno obsegala južno Mezopotamijo navzgor do Bagdada, "kjer ženske nosijo le spodnje perilo in hlače, moški spolni organi pa zaradi močne vročine visijo do meč". To opažanje bi lahko bilo elefantiaza, bolezen, ki je bila v srednjeveški Evropi neznana, v subtropskih regijah pa je bila razširjena. Okončine in v redkih primerih tudi spolni organi so zaradi limfne kongestije nenavadno otečeni.
Ko se je Odorik po dolgi plovbi izkrcal v Thani, blizu današnjega Bombaja, je tam našel štiri menihe, ki so bili mučeniško usmrčeni. Njegovo poročilo zelo podrobno opisuje nenavadne podrobnosti njihove smrti. Odorik se je zato odločil, da bo njihove posmrtne ostanke pokopal na prostoru frančiškanske misije na Kitajskem.
Nadaljnje potovanje ga je vodilo vzdolž južne obale Indije do Šrilanke in od tam na vzhodno obalo Indije. Nekaj časa je ostal na Nikobarskih otokih v Andamanskem morju, poročal o kanibalskih praksah "prebivalcev s pasjimi glavami" in dvakrat prečkal ekvator, skoraj 200 let pred Vascom da Gama.
Leta 1323 je na ladjah, "spojenih le s smolo in brez železnih delov", dosegel Sumatro in Javo,Franz Pilhatsch: Geschichte der Weltmission. Ein Überblick. Ludwig-Missionsverein, München 1966, str. 55. nekje na območju Batavije (Džakarte). Peš je potoval skozi zdaj že izginulo kraljestvo Čampa (danes Kambodža in Vietnam) in zatem skozi južno Kitajsko, v srednjem veku še vedno znano kot Zgornja Indija. Na dvoru mongolskega velikega kana v današnjem Pekingu, se je smel skupaj s frančiškani in predstavniki drugih verstev, vključno z muslimani, udeležiti dvornih slovesnosti.
Po več letih bivanja na Kitajskem se je začel vračati proti domu. Pot ga je vodila po Svilni poti, najprej proti severu do Notranje Mongolije in nato proti zahodu do roba Tibeta in verjetno prek Afganistana in Perzije nazaj v Padovo, kamor je prispel leta 1330.
Odorikovo poročilo živo opisuje "vole, ki so jih častili kot bogove", sežiganje vdov v Indiji, kanibalizem, gojenje popra v Indoneziji, spolno razuzdanost v Čampi, ribarjenje s kormorani na jugu Kitajske, budistične teorije o reinkarnaciji in mongolske dvorne slovesnosti v Pekingu.Michael Pand, str. 3. Bralcu opisuje pokopavanja z jastrebi, ki so jih v Tibetu izvajali do danes, in o legendarnem "Starcu z gore", ki naj bi na svojem vrtu hranil morilce, a so ga Tatari kasneje odstavili.
Tiskane izdaje Itinerarium Fratris Odorici de Foro Julii, Ordinis Fratrum Minorum, de mirabilibus Orientalium Tartarum (Potovanje brata Odorika z Julijevega foruma, iz reda manjših bratov, o čudesih vzhodnih Tatarov), Ms. 1330, urednik Guillelmus de Solagna, 1330, Heinrich v. Glatz, 1331 Prva tiskana izdaja: Odoricus de Rebus incognitis (Odorik o neznanih stvareh), 1513 Külb, Potovanja misijonarjev I, 3, 1860, str. 103–165 H. Yule, Cathay and the Way Thither, 1866, I, 1–162; 2a 1913, t. II, str. 97–277 v angleščini, str. 278–336 v latinščini in str. 337–367 v italijanščini Relatio Fratri Odorico (Poročilo brata Odorika), uredil A. van den Wyngaert, Sinica Franciscana I, Firence 1929, str. 413–495 (ponatis starega rokopisa) Poročilo o potovanju na Orient in na Kitajsko (1314?–1330), 1982 Potovanje blaženega Odorika iz Pordenona v Indijo in na Kitajsko (1314/18–1330), prevod, priloge in razlage Folker Reichert, 1987 Sklici
Viri
Gilbert Strasmann: Konrad Steckels deutsche Übertragung der „Reise nach China“ des Odorico de Pordenone. E. Schmidt, Berlin 1968. L. Monaco u. a. (ur.): Odorichus, De rebus incognitis. Odorico de Pordenone nella prima edizione a stampa del 1513. Pordenone 1986. Folker Reichert: Odorico da Pordenone über Tibet. In: Archivum Franciscanum historicum, Jg. 82 (1989), str. 183–193. Dietmar Henze: Enzyklopädie der Entdecker und Erforscher der Erde, Bd. 3: K – Pallas. Graz 1993, str. 733–801. Erich Feigl: Oderich von Portenau (1286–1331). Der erste Europäer, der Tibet erreicht. V: Als Österreich die Welt benannte (Schlosshof 1996), str. 31–41. F. Wood: Did Marco Polo Go to China?, 1998. Folker Reichert: Wirklichkeit und Wahrnehmung im Itinerar Odoricos da Pordenone. V: Thomas Beck (ur.): Überseegeschichte. Beiträge der jüngeren Forschung. Festschrift anläßlich der Gründung der Forschungsstiftung für Vergleichende Europäische Überseegeschichte 1999 in Bamberg. Stuttgart 1999, str. 42–55. Andrea Tilatti: Odorico da Pordenone. V: Raffaele Romanelli (ur.): Dizionario Biografico degli Italiani (DBI). Band 79: Nursio–Ottolini Visconti. Istituto della Enciclopedia Italiana, Rom 2013, str. 164, vollständiger Text nur online.
Kategorija:Rojeni v 1280. letih Kategorija:Umrli leta 1331 Kategorija:Italijanski raziskovalci Kategorija:Italijanski frančiškani Kategorija:Italijanski misijonarji Kategorija:Italijanski blaženi