Aggiornamento [adžornamènto] je italijanski neologizem, ki ga je skoval papež Janez XXIII. V dobesednem prevodu pomeni podanašnjenje v smislu posodobitve. Ta beseda je postala eden ključnih izrazov na drugem vatikanskem koncilu, ki so jo uporabljali tako škofje kot mediji.
Pomen Aggiornaménto je italijanski samostalnik, katerega jedro tvori beseda giorno, tj. 'dan' (kot tudi v slovenščini) in ki lahko v navadnem govoru ima več pomenov: Ponovitev in izboljšanje znanja in spretnosti v povezavi z novimi izkušnjami, odkritji itd.: osvežitveni tečaji Sklop sprememb in popravkov dela, ponovni pregled, nova izdaja: posodobitev (računalniškega) programa (updating) Odložitev, podaljšanje, zakasnitev: posodobitev postopka
Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor Največkrat se beseda aggiornamento uporablja v cerkvenem pogovornem jeziku Katoliške Cerkve v smislu prilagajanja in približevanja današnjemu svetu in človeku v zvezi z dogajanjem okoli Drugega vatikanskega koncila; to teženje je izraženo na neki način v vseh koncilskih odlokih, zlasti pa v pastoralni konstituciji, ki nosi značilen naslov Cerkev v sedanjem svetu, tj. Podanašnjena Cerkev.
Ena od štirih koncilskih konstitucij namreč, ki jo je kot poslednjo odobril in razglasil 7. decembra 1965, torej na zadnji dan četrtega koncilskega zasedanja, papež Pavel VI., nosi optimističen naslov: Gaudium et spesGaudium et spes pomeni v slovenskem prevodu Veselje in upanje; vendar nosi slovenski prevod po prvih besedah značilnejše ime: Cerkev v sedanjem svetu s kratico CS – lahko bi dejali tudi 'Podanašnjena Cerkev' ter sprejema brez pridržkov aggiornamento že v svojih uvodnih besedah, kakor tudi v naslovu slovenskega prevoda.
Ta konstitucija je odprta navdihom Svetega Duha, kakor tudi razumevanju in sprejemanju današnjega človeka in sveta - ter nekako povzema glavno vsebino koncila: koncil kot delo Svetega Duha v pripravah, poteku in uresničevanju sklepov dialog Cerkve s svetom, ki je opredeljen pod eksistencialnim, kozmološkim, teološkim in zgodovinsko-odrešenjskim vidikom razumevanje človeka in človeške skupnosti v luči Kristusa kot Odrešenika razpotja, na katerih se človek in človeštvo srečujeta z novimi in zapletenimi nravnimi, znanstvenimi, družbenimi in političnimi vprašanji svet pred izzivi globalizacije; koncil torej ni zadeva preteklosti, ampak zadeva sedanjega kristjana in mu kaže pot v prihodnost.
Papež Pij XII. Besede aggiornamento pa v cerkveni jezik ni prinesel šele Drugi vatikanski koncil, ampak jo je že pred tem s pridom uporabljal papež Pij XII., kakor tudi pastoralni delavci, ki so želeli svojo dušnopastirsko oskrbo »prilagajati« današnjemu času. V zvezi s temi plemenitimi teženji je papež oziroma Sveti oficij izdal smernice za pravi aggiornamento z „Navodilom o situacijski etiki Contra doctrinam z dne 2. februarja 1956, kjer je ostro začrtal mejo med pravim in napačnim podanašnjenjem.
14. septembra 1956 je Pij XII. nagovoril milanske pastoralne delavce in jim pojasnjeval razliko med pravim in napačnim, med dobrim in slabim aggiornamentom. Najboljša prilagoditev sodobnemu človeku je iznajdba načina, kako mu razložiti resnice katoliške vere, ki so potrebne za odrešenje, in ga poučiti o njegovih verskih dolžnostih. Pij XII. poudarja, da mora duhovnik najti način, kako govoriti današnjemu človeku ne le o njegovih pravicah, ampak tudi o dolžnostih in sicer na pravi način in ob primernem času; to pomeni, da ni suženj razmer, ampak sme in mora v vsakršnih okoliščinah izpolnjevati svoje verske dolžnosti, k obhajilu pa sme pristopati le z očiščeno dušo; "situacijska etika" namreč meni, da greh, ki ga človek stori zaradi okoliščin ali situacije, pravzaprav ni več greh in zato velikodušno dovoljuje tudi civilno poročenim ali tistim, ki delajo splav, prejemanje svetega obhajila tudi brez peterih dejanj, ki so potrebna za dobitev posvečujoče milosti, če se človek nahaja v stanju smrtnega greha, a to so: izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep oziroma izogibanje grešne priložnosti, osebna spoved in primerna pokora.Acta Apostolicae Sedis, 48, 1956, str. 699–711
Papež Janez XXIII. V svojem nagovoru z dne 25. januarja 1959, ko je oznanil svojo namero o sklicu koncila, je papež Janez XXIII. uporabil besedo aggiornamento, vendar le v zvezi s svojo načrtovano preureditvijo Zakonika cerkvenega prava. Kmalu pa je ta izraz začel uporabljati za označevanje svoje vizije vesoljnega cerkvenega zbora.
V svoji prvi okrožnici Ad Petri cathedram z dne 29. junija 1959, ko je govoril o prihajajočem koncilu, je dejal v točki 61: »Škofje bodo obravnavali zlasti rast katoliške vere, obnovitev zdrave nravnosti med krščansko čredo in ustrezno prilagajanje (aggiornamento) cerkvene discipline potrebam in razmeram našega časa.«
28. junija 1961 pa je Janez XXIII. v nagovoru članom Eymardove Družbe presvetega Rešnjega telesaDružba presvetega Rešnjega telesa () je ustanova papeškega prava, ki jo je ustanovil sv. Peter Eymard (1811-1868) in postavlja širjenje češčenja sv. evharistije v središče svojega poslanstva dejal: Vesoljni cerkveni zbor bo pod razširjenimi krili katoliške Cerkve sprejel in zajel vso dediščino našega Gospoda Jezusa Kristusa. Njegova glavna naloga bo skrb za stanje in posodobitev (aggiornamento) Cerkve po 20 stoletjih življenja. Naj Bog podeli temu podjetju uspeh s kakršno koli gradnjo, ki jo bomo ponudili, predvsem pa po vsemogočnosti Najvišjega, ki lahko celo iz kamnov pritegne nove izbrane sinove: gibanje k ponovni sestavi celotne skrivnostne črede našega Gospoda.
1. avgusta 1962 je v govoru na ministrantskem romanju rekel: »Ekumenski koncil si prizadeva biti koncil posodobitve predvsem za globlje poznavanje in ljubezen do razodete resnice, za gorečo versko pobožnost in za sveto življenje.«
Ta izraz je uporabljal Angelo Giuseppe Roncalli že tedaj, ko je bil še beneški patriarh. V pismu Benečanom z dne 8. oktobra 1957 o bližnji škofijski sinodi je zapisal: »Besedo 'aggiornamento' ste že tolikokrat slišali. Vidite, naša sveta Cerkev, ki je večno mlada, sledi različnim preobratom življenjskih okoliščin, da bi se prilagajala, popravljala, boljšala in postajala bolj goreča. To je narava sinode, to je njen namen.«Peter Hebblethwaite, John XXIII: Pope of the Century/Janez XXIII.: Papež stoletja, Continuum International Publishing Group, 2005 (), p. 129)Andrea Tornielli, Giovanni XXIII : vita di un Padre Santo/Janez XXIII.: življenje sveteg očeta, Gribaudi, 2000 (), p. 80
Verski soiolog in cerkveni zgodovinar Émile Poulat trdi, da je Janez XXIII. izbral to besedo kot najustreznejšo za opis svoje predstave o koncilu, ker bi "modernizacija" nakazovala na modernizem, ki ga je obsojal že papež Pij X. ; »reforma« pa bi dišala preveč po protestantsko – kar pa je zavrnil Tridentinski koncil.
Papež Pavel VI. V svoji prvi okrožnici Ecclesiam suam je Pavel VI. (§50) spomnil na povezavo izraza s svojim predhodnikom: Ne smemo pozabiti besede papeža Janeza XXIII. aggiornamento, ki smo jo sprejeli kot izraz cilja in predmeta našega papeževanja. Poleg tega, da smo jo osvojili in potrdili kot vodilno načelo vesoljnega cerkvenega zbora, jo želimo predstaviti celotni Cerkvi. To bi jo moralo spodbujati, da poveča svojo rastočo trdoživost in sposobnost samoocenjevanja ter skrbnega premišljevanja o znamenjih časa, da vedno in povsod »preizkuša vse in se drži dobrega« z mladostnim navdušenjem.Pope Paul VI (1964), Ecclesiam Suam, paragraph 50, accessed on 24 August 2024
Kakor vsaka dobra stvar, lahko tudi aggiornamento ubere krivo smer. Papež Frančišek v zvezi s tem pravi, da nas hudič skuša vedno zalezovati, da bi pokvaril človekovo srce in um: edina rešitev je hoditi po poti, ki nam jo je pokazal Kristus. Prav gotovo poskuša hudič napasti vse, brez razlik, zlasti in predvsem tiste, ki imajo več odgovornosti v Cerkvi ali v družbi. O Benediktu XVI. so pravili, da je večkrat med svojim papeževanjem doživel napad hudiča – vendar se mu je kljub temu, da je zaradi tega hudo trpel, dobro upiral. Pavel VI. je leta 1972 dejal, da je Janez XXIII. na stežaj odprl vrata in okna Cerkve, da bi veter Svetega Duha odpihal, kar se je nepotrebnega prahu nabralo v njej skozi stoletja; je pa vdrl noter tudi Satanov dim oporekanja in nasprotovanja.
Papež Benedikt XVI. 12. oktobra 2012 je v kratkem nagovoru ob 50-letnici odprtja drugega vatikanskega papež Benedikt XVI. dejal, da so nekateri oporekali izbiri izraza aggiornamento, vendar je sam menil, da je slutnja, ki jo je Janez XXIII. povzel v tej besedi, natančna in ostaja v veljavi. Krščanstva ne smemo obravnavati kot »nekaj iz preteklosti« niti ga ne smemo živeti s pogledom, obrnjenim nazaj. Krščanstvo je vedno novo. Nikoli ne smemo nanj gledati, kot da bi bilo drevo, popolnoma razvito iz gorčičnega zrna evangelija, ki je zraslo, obrodilo sad in se nekega lepega dne postara, ko sonce zaide za njegovo življenjsko silo. Krščanstvo je drevo, ki je tako rekoč vedno »pereče«, vedno mlado. In ta težnja, ta aggiornamento ne pomeni preloma z izročilom, temveč izraža njeno nenehno življenjskost; ne pomeni krčenja vere, njenega poniževanja na modo časa, merjeno po tem, kar nam ugaja, po tem, kar ugaja javnemu mnenju. Koncil je bil čas milosti, v katerem nas je Sveti Duh učil, da mora Cerkev na svoji poti skozi zgodovino vedno govoriti ljudem današnjega časa.
Škof Christopher Butler V članku o aggiornamentu je udeleženec Drugega vatikanskega koncila kot benediktinski opat, škof Christopher Butler, opisal stanje Cerkve pred koncilom in pojasnil potrebo po aggiornamentu. Butler je dejal, da je zahteval poglobljeno dojemanje aggiornamenta novi »pastoralni cilj, nagon ljubezni, ki presega vse meje, občutek poslanstva, ne toliko do človeške narave ali abstraktne človeške vrste, temveč do konkretnih človeških oseb in dejansko obstoječe človeške družine«. Škofje so na koncilu spoznali, da velike spremembe v človeškem okolju in svetu zahtevajo resno prilagajanje Cerkve, da se odzove na to novo okolje. Če ne, bi se Cerkev premikala proti »spomeniški nepomembnosti«. Oznanjevanje evangelija je prva naloga Cerkve, zato mora ta evangelij narediti bolj razumljiv in sprejemljiv za ljudi vseh časov, zdaj pa za ves svet različnih ljudstev, ki jih na koncilu zastopajo njihovi škofje. Zato se je koncil v duhu aggiornamenta vrnil »k samemu svetemu Tomažu in cerkvenim očetom ter k svetopisemski teologiji, ki ureja prvi dve poglavji Konstitucije o Cerkvi (C = Lumen gentium - Luč narodov)«. The quotations in this section are from this article.
Glej tudi Seznam papežev Seznam papeških okrožnic Drugi vatikanski koncil
Sklici
Zunanje povezave
Sedem pastoralno-strateških ciljev Cerkev na Koroškem
aggiornamento . Hrvatska enciklopedija, mrežno izdanje. Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2013. – 2025. aggiornamento: slične riječi i sinonimi | Kontekst.io Instrukcija "De ethica situationis" (2. veljače 1956.) - Osudom "situacijske etike" i "novog morala", papa Pio XII. osudio je i nemoral današnjih modernista Raimondo Spiazzi Podanašnjenje pastoralne metodologije Izlaganje sa skupa Bogoslovska smotra, Vol. 37 No. 1-2, 1967. Vojislav Depalov Dnevnik - životne istine iz mog ugla: Podanašnjenje budućnosti (i prošlosti)
The Aggiornamento of Vatican II by Bishop B. C. Butler (Vatican II - Voice of The Church) Le Nouvel Esprit Part III.2.4: The Hermeneutic of Aggiornamento By Jeremy Hausotter
Por Juan Paulo Roldán Dirección de Comunicación Estratégica A 61 años del Concilio Vaticano II: un aggiornamento de la Iglesia Católica Miércoles 11 de octubre de 2023 do Papa Um novo "aggiornamento" na Igreja Jackson Erpen - Cidade do Vaticano Plinio Corrêa de Oliveira Cap. VI, 5. O Concilio do “aggiornamento” Sociológica, año 32, número 91, mayo-agosto de 2017, pp. 277-313 Fecha de recepción: 18/02/16. Fecha de aceptación: 27/01/17 De la confrontación al aggiornamento en las relaciones entre Iglesia Católica y modernidad Javier Gil Gimeno