Grad Guimarães

Grad Guimarães () je glavni srednjeveški grad v občini Guimarães v severni regiji Portugalske. Zgrajen je bil po ukazu Mumadone Diasa v 10. stoletju za obrambo samostana pred napadi Mavrov in Vikingov.

Grad je vojaška utrdba, ki je nastala predvsem v poznem romanskem obdobju in je bila dograjena v zgodnji gotski dobi portugalske arhitekture. Grajsko območje je omejeno z obzidjem, ki tvori pentagram, podoben ščitu, ki vključuje osem pravokotnih stolpov, vojaški trg in osrednji stolp. Izvira iz temeljev rimske zgradbe iz spisov Alfreda Guimarãesa, kasneje pa je bil dograjen po francoskem vzoru v sedanji obliki ščita, z zmanjšanim osrednjim dvoriščem in težkim dostopom. Zaradi prenove konec 13. stoletja, ko so bili zgrajeni stolp in rezidence (morda na obstoječih stavbah), ima več gotskih značilnosti.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Guimarães, značilen za srednjeveški portugalski grad, je povezan z izvorom portugalskega naroda. Vendar so faze in organizacija njegove gradnje od 10. stoletja naprej zelo pomanjkljive, saj je veliko sedanje strukture posledica rekonstrukcije v drugi polovici 13. stoletja. Preučevanje obzidja in ostankov je Carlosa A. F. de Almeido na primer pripeljalo do trditve, da so bili bočni stolpi zgrajeni v poznem romanskem in zgodnjem gotskem obdobju.

V drugi polovici 10. stoletja je zaradi smrti grofa Hermenegilda Gonçalvesa posest Vimaranesa (danes Guimarães) podedovala njegova hči Oneca. Grofica Mumadona Dias, grofova vdova, je zamenjala svoje posestvo v Creiximirju za zemljišče v Vimaranesu in naročila gradnjo samostana na zemljišču, ki ga danes zasedata kolegiat in cerkev Nossa Senhora da Oliveira (PT010308340007). Kasneje je grofica, da bi zaščitila kaplana v samostanu, naročila gradnjo gradu. V kodicilu 4. decembra 968 je grofica grad (takrat imenovan grad São Mamede) označila za pravkar zgrajenega, da bi zaščitila menihe in redovnice v samostanu.

Konec 10. stoletja je Diasov najstarejši sin, Gonçalo Mendes, po njeni smrti prevzel posest zemljišč in ohranil njeno željo po podpori samostana. Toda Gonçalo Muniuz, sin Múnia (četrtega sina Mumadone Diasa), je poskušal zavzeti mesto in grad, vendar ga je pri tem oviral njegov stric Gonçalo, takratni družinski patriarh. Ti družinski prepiri so se nadaljevali, ko je Ordonho Ramírez, pravnuk Mumadone, zavzel grad in mesto ter ju kasneje zapustil svoji hčerki Mumadoni ob njeni poroki s Fernandom Gundemárizom, sinom Gundemara Pinióliza. Mesto in grad sta bila sčasoma prodana Gontrode Ordonhes, drugi hčerki Ordonha Ramíreza in svakinji Fernanda Gundemáriza, ki je bil poročen z Mendom Folienzom, ki je samostan leta 1045 sčasoma podaril kaplanu.

Srednji vek Konec 11. stoletja je bil grad pod vodstvom grofa Henrika močno razširjen in prenovljen, da bi služil kot njegova rezidenca. Ostanki dela so v bližini vhoda, med drugim je pet vrst velikih klesanih kamnov, ki so oblikovali obokano obzidje in so bili del bastijona med granitnimi izdanki znotraj gradu z obzidanim dvoriščem. Trdnjava, takrat stara več kot stoletje, je potrebovala obnovo. Plemič se je odločil uničiti, kar je ostalo od Mumadonine gradnje, hkrati pa razširiti območje gradu in dodati dva vhoda. Grad je postal uradna kraljeva rezidenca od leta 1139, ko je Portugalska postala neodvisna od kraljestva León, do približno leta 1200. V tej rezidenci se je leta 1111 rodil Alfonz Henrik, ki je svoje življenje preživel v gradu, ki je postal rezidenca grofov Portucale.

Po letih družinskih rivalstev je leta 1128 bitka pri São Mamedeju (ki se je odvijala na istoimenskem polju) dala začetek neodvisnosti Portucale in oblikovanju jedra tega, kar je kasneje postalo Portugalska.

Med koncem 13. in začetkom 14. stoletja je grad prenovil kralj Denis Portugalski, kar je privedlo do oblike, ki jo ima še danes. Alkald ('poveljnik gradu') Mem Martins de Vasconcelos, ki je stal na strani kralja, se je uprl obleganju infanta D. Afonsa. Leta 1369 je kralj Henrik II. Kastiljski napadel Portugalsko in obkolil grad Guimarães, vendar so ga premagali prebivalci in sile, zveste takratnemu alkaldu Gonçalu Pais de Meiri. Kralj Ivan I. Portugalski je več let (1385) poskušal zasesti grad, a je njegovo obzidje branil alcaide Aires Gomes da Silva, Beatrizin podpornik. Nekje med letoma 1383 in 1433 je portugalski kralj Ivan I. dal zgraditi dva stolpa, ki obdajata glavni vhod.

Leta 1653 so mestni tožilci iz Guimarãesa v Cortesu vložili peticijo: »Vreden je vaškega gradu, najrazkošnejšega v kraljestvu, ki propada, in če se ne bo poskrbelo, bo popolnoma uničen za stroške alkaldovih najemnin. In obzidje, ki je tudi najboljše v kraljestvu, če se ne popravi, bo propadlo, prav tako oba stolpa brez najmanjšega popravila.« Vendar je Alberto Vieira Braga leta 1793 omenil »nekoristnost« obzidja, ki je obdajalo mesto, zaradi njihovega stanja propadanja. Te spremembe so zaznamovale počasen propad strukture kot obrambne utrdbe.

Leta 1836 so mestni svetniki Guimarãesa že razmišljali o rušenju gradu in ponovni uporabi kamna za tlakovanje cest. Član Sociedade Patriótica Vimaranense (Domoljubnega društva Guimarães) je zagovarjal rušenje gradu in predlagal uporabo njegovega kamenja za tlakovanje ulic Guimarãesa, saj je bila trdnjava med vladavino kralja Miguela uporabljena kot politični zapor. Vendar to ni bilo nikoli sprejeto. 45 let pozneje, 19. marca 1881, je Diário do Governo (Uradni list) grad Guimarães uvrstil med najbolj nenavadne zgodovinske spomenike celotne regije Minho. Potem ko je bilo rušenje gradu v 19. stoletju opuščeno, so bile številne hiše, posestva in nastanitve okoli gradu razlaščene.

Prvi poskusi obnove so se zgodili sredi 20. stoletja, natančneje leta 1936. Leta 1910 je bil grad razglašen za narodni spomenik. Leta 1937 je Generalna služba za nacionalne stavbe in spomenike začela z obnovo. Stavba je bila ponovno odprta 4. junija 1940 ob stoletnici gradu.

20. aprila 1952 je bilo vzpostavljeno posebno varstveno območje, ki je vključevalo grad, cerkev São Miguel in palačo vojvod Braganza. Nadaljnja izdelava načrta za območje je bila dokončana v okviru urejanja okolice kapele leta 1957, ki ga je izdelal Viana Barreto.

Med nameščanjem novih električnih sistemov na gradu je bil odkrit srednjeveški vodnjak.

1. junija 1992 je stavba postala last Portugalskega arhitekturnega inštituta (IPPA) v skladu z odlokom 106F/92 (Diário da República, Série 1A, 126). Nadaljnja izkopavanja leta 2004 v notranjosti gradu so omogočila datiranje struktur v 10. stoletje.

Arhitektura Grad stoji znotraj severnih meja mestnega območja Guimarães, osamljen na majhnem griču iz granita, obdan z majhnim gozdnim parkom, do katerega vodi več pešpoti. Ob južnem stolpu je nad veliko skalo bronasti medaljon D. Alfonza Henrika. V bližini, na pobočju, so romanska cerkev São Miguel do Castelo, palača vojvod Braganze in nekateri deli obzidja, ki so obdajali mesto in so bili prvotno vključeni v grad.

Opombe

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Muralhas de Guimarães (SIPA/DGPC) Castelo de Guimarães (SIPA/DGPC) Parque envolvente do Castelo de Guimarães e Paço Ducal (SIPA/DGPC)

Kategorija:Gradovi na Portugalskem Kategorija:Kraji svetovne dediščine na Portugalskem Kategorija:Zgodovina Portugalske