Amir al-umara (), poslovenjeno kot emir emirjev, je bil v Abasidskem kalifatu v 10. stoletju visok vojaški položaj, katerega imetniki so v desetletju po letu 936 nadomestili civilno birokracijo pod vezirjem in postali učinkoviti regenti, s čimer so abasidske kalife spremenili v zgolj ceremonialne figure. Funkcija je postala osnova za bujidsko oblast nad abasidskimi kalifi in Irakom, ki je trajala do sredine 11. stoletja.

Naziv so kasneje še naprej uporabljale muslimanske države na Bližnjem vzhodu, vendar je bil večinoma omejen na visoke vojaške poveljnike. Uporabljal se je tudi v normanski Siciliji za nekaj glavnih kraljevih ministrov.

Abasidski kalifat Ozadje Prvi, ki je dobil naziv amir al-umara, je bil leta 928 vojaški poveljnik Harun ibn Garib, bratranec kalifa al-Muktadirja (vladal 908–932). Kmalu zatem mu je sledil njegov tekmec, evnuh Munis al-Muzafar (845–933), ki je bil večji del al-Muktadirjeve vladavine vrhovni poveljnik kalifove vojske in vladar iz ozadja. Munis je bil od leta 928 vpleten v buren boj za oblast s svojimi tekmeci v civilni birokraciji dvora, ki se je končal z odstavitvijo in usmrtitvijo al-Muktadirja leta 932 ter njegovo zamenjavo z bratom al-Kahirjem (vladal 932–934). Munis in vojska sta zdaj prevladovala v zadevah abasidskega dvora, s čimer se je v kalifatu začelo obdobje težav.

Munisa so leta 933 na al-Kahirjev ukaz usmrtili, čemur je naslednje leto sledil nov državni udar, v katerem so al-Kahirja odstavili in ga nadomestil z al-Radijem (vladal 934–940). Pogosti državni udari in nasilni boji za oblast v kalifatu so močno oslabili centralno vlado v Bagdadu. Kalifat je že dolgo pred tem izgubil oblast v Magrebu in Horasanu, zdaj pa jo je začel izgubljati tudi v provincah bližje Iraku. V Egiptu in Bilad al-Šamu je za vladala dinastija Ikšididov, v Zgornji Mezopotamiji dinastija Hamdanidov, v večini Irana pa so vladale dinastije Dajlamitov, med katerimi so bili najvidnejši Bujidi. Avtoriteto kalifove vlade so izpodbijali tudi v samem Iraku. Na jugu okoli Basre je svojo lastno domeno ustanovil Abu Abdalah al-Baridi, ki pogosto ni hotel odvesti davčnih prihodkov v Bagdad in je vzpostavil stike z Bujidi iz bližnjega Farsa.

Zgodovinar Ali ibn al-Athir (umrl 1233) je trdil, da je po Munisovi smrti položaj amirja al-umare prevzel Tarif al-Subkari, ki je bil tudi vodja zakladnice.

Povišanje v regenta Novembra 936 so nesposobnost vezirja Ibn Mukla, da bi obvladoval pokrajinske guvernerje, in katastrofalno stanje v državni blagajni privedli do tega, da je bil za amirja al-umara imenovan Mohamed ibn Raika, guverner Vasita. Pooblastila, podeljena Ibn Raiku in njegovim naslednikom, so bila zelo obsežna. Imenovan je bil za guvernerja Bagdada in vrhovnega poveljnika vojske, zaupano mu je bilo pobiranje zemljiškega davka (harač), nadzor nad vsemi javnimi posestvi ter vzdrževanje varnosti. Dobil je svoj prapor, službeno obleko ter privilegij, da ga nagovarjajo s kunjo. Njegovo ime je bilo dodano kalifovem med petkovo molitvijo. Kalif mu je dejansko prepustil vlado kraljestva. Efektivna oblast tako v vojaški kot civilni upravi je prešla s kalifa na amirja al-umaro in njegovega tajnika, ki je vodil civilno upravo. Ibn Raik je poskrbel, da je kalifu odvzel še zadnjo oporno točko, tako da je razpustil staro dvorno telesno stražo in jo nadomestil s svojimi Turki in Dajlamiti.

Boj za oblast (936–946) Ibn Raiku kljub izjemnim pooblastilom ni uspelo stabilizirati razmer v kalifatu. Sledil je desetleten zapleten boj za oblast in položaj amirja al-umara med različnimi regionalnimi voditelji. 9. septembra 938 je Ibn Raika odstavil njegov nekdanji podrejeni Turek Badžkam, ki si je štiri dni pozneje zagotovil nasledstvo in vladal do svoje smrti v rokah kurdskih razbojnikov 21. aprila 941. Kalif al-Mutaki (vladal 940–944), ki ga je Badžkam po al-Radijevi smrti povzdignil na prestol, je poskušal obnoviti civilno oblast, tako da je za vezirja imenoval Ibn Majmuna in nato Abu Abdalaha al-Baridija. Vojska pod vodstvom Kurankija je kljub temu izvedla nov državni udar in Kurankija 1. julija postavila za amirja al-umara.

Ibn Raik ga je 16. septembra odstavil in sam ponovno prevzel svoj stari položaj. Njegova vrnitev na oblast izzvala reakcijo. Bagdad so zasedle al-Baridijeve sile in prisilile Ibn Raika in al-Mutakija na beg k hamdanidskemu vladarju al-Hasanu v Mosul. Slednji je kalifu pomagal ponovno osvojiti Bagdad. 13. februarja 942 je ukazal usmrtiti Ibn Raika in 18. februarja sam prevzel položaj amirja al-umara s častnim nazivom Nasir al-Davla. Zaradi lastnih finančnih težav tudi Hamdanidi niso mogli utrditi svoje oblasti. Upor pod turškim generalom Tuzunom je Nasirja al-Davlo prisilil, da je 11. maja 943 zapustil svoj položaj in se umaknil v Mosul. Tuzun je postal novi amir al-umara.

Kalif al-Mutaki je poskušal ponovno pridobiti neodvisnost tako, da je namesto v Bagdadu ostal v Raki in se obrnil na Ikšidide, ki so ga spodbudili, naj poišče zatočišče v Egiptu. Na koncu je al-Mutaki to zavrnil in se vrnil v Bagdad, kjer ga je Tuzun odstavil in oslepil in na prestol povzdignil al-Mustakfija (vladal 944–946). Tuzunov mandat je trajal do njegove smrti avgusta/septembra 945, vendar ga je zasenčila naraščajoča moč Bujidov. Po Tuzunovi smrti je imel njegov tajnik in naslednik Mohamed ibn Širzad šibko avtoriteto in se je poskušal ubraniti grožnje Bujidov s povezovanjem z Nasirjem al-Davlo. Njegova prizadevanja so bila zaman in 17. januarja 946 so Bujidi pod vodstvom Muiza al-Davle vstopili v Bagdad. V Bagdadu in Iraku se je začelo obdobje Bujidov, ki je trajalo do seldžuške osvojitve Iraka sredi 11. stoletja.

Pod Bujidi Naziv amir al-umara je predstavljal institucionalni okvir oblasti Bujidov v samem Bagdadu in oblasti nad kalifom. Slednji je postal zgolj državni uradnik z letno plačo. Četudi je Bagdad zavzel Ahmed ibn Buja, so močne družinske vezi Bujidov določale položaje njihovih članov v kalifatu. Položaj amirja al-umara je pripadel Ahmedovemu starejšemu bratu in vladarju Farsa Aliju, znanemu kot Imad al-Davli. Po njegovi smrti leta 949 ga je nasledil njegov najstarejši še živi brat Rukn al-Davla, vladar Reja, in ga obdržal vse do svoje smrti leta 976. Zdi se, da je naziv obdržal tudi Ahmed (Muiz al-Davla), ki je vladal Iraku, in ga podelil svojemu sinu Izu al-Davlu, ko ga je leta 955 razglasil za svojega dediča. V odgovor je Rukn al-Davlov sin in dedič Adud al-Davla (vladal 976–983) začel prevzemati nazive perzijskih suverenov, kot so šahanšah (šah šahov), malik (kralj) ali malik al-muluk (kralj kraljev), da bi poudaril svojo prevlado. Pod kasnejšimi bujidskimi vladarji so perzijski nazivi postali pomembnejši od arabskih. Naziv amir al-umara je začel označevati izbranega vladarjevega naslednika. Na splošno se zdi, da je bila uporaba naziva amir al-umara s strani Bujidov nedosledna in da so ga uporabljali bolj kot častni naziv kot funkcijo.Bosworth, Savory, 1985, str. 969-971.

Druge muslimanske države Iran in Horasan Zdi se, da naziva amir al-umara niti v Samanidi niti Gaznavidi niso uporabljali prav pogosto. Izjema je bil uporniški vojaški poveljnik Abu Ali Simdžuri, ki je leta 991 prevzel oblast nad Horasanom in se razglasil za amirja al-umara. Kasnejše muslimanske dinastije, tako iranske kot turške, so naziv uporabljale predvsem v vojaškem kontekstu, vendar ni bil vedno povezan z vrhovnim poveljstvom vojske. Seldžuki, ki so konec 11. stoletja napadli starodavna ozemlja kalifata, so naziv uporabljali kot eno od mnogih oznak za višje vojaške poveljnike (ispahsalar, amir-i salar, muqaddam al-'askar itd.). Znana sta le dva primera, da sta emirja Seldžuške dinastije nosila naziv kot znak odličnosti: Osman, sin Čagri Bega, ki je bil leta 1073 imenovan za guvernerja severnega Afganistana, in Mohamed, vnuk Čagri Bega, ki se je leta 1097 v Horasanu uprl svojemu nečaku, sultanu Barkijaruku (vladal 1094–1105).

V safavidskem Iranu je imel naziv amir al-umara sprva precejšen pomen, saj ga je nosil vrhovni poveljnik kizilbašev, ki so bili hrbtenica safavidskega režima. Med vladavino Husein bega Šamluja v letih 1501–1510 je bil amir al-umara najmočnejši državni uradnik. Po njegovem padcu je naziv izgubil pomen in velik del svoje moči, zlasti v korist kurčibašijev, poveljnikov turkmenske konjenice. Amir al-umara je doživel preporod med vladavino kizilbaša Tahmaspa I. v letih 1524–1533 in nato skoraj popolnoma izginil. Ponovno se je pojavil le občasno v poznem safavidskem obdobju, ko je označeval vojaškega poveljnika, odgovornega za obmejno območje, ki mu je grozila tuja invazija.

Mameluki in Osmani V Mameluškem sultanatu s sedežem v Kairu se je naziv uporabljal redko. Naziv je bil očitno povezan s poveljnikom vojske (atabak al-'asakir), vendar so ga dajali tudi drugim emirjem. V Osmanskem cesarstvu se je uporabljal skupaj s perzijskim ekvivalentom mir-i miran kot prevod besede beglerbeg (beg begov).

Normanska Sicilija Po dolgem obdobju arabske vladavine na Siciliji je Kraljevina Sicilija v svoji upravi obdržala številne arabske izraze, vključno z emirjem (latinsko am[m]iratus, grško ἀμηρᾶς, amiras), ki je združeval vojaško in civilno oblast. Med najpomembnejšimi emirji je bil grški kristjan, znan kot Jurij Antiohijski, ki je kot najmočnejši uradnik Rogerija II. Sicilskega (vladal 1130–1154) služil Rogeriju in mu bil podeljen naziv 'veliki emir' (magnus amiratus, μέγας ἀμηρᾶς, emir emirjev). Naziv je po njegovi smrti okoli leta 1152 prenehal obstajati, dokler ga ni leta 1154 Viljem I. Sicilski (vladal 1154–1166) podelil Maioneju iz Barija, ki ga je nosil do atentata nanj leta 1160. Zadnji ammiratus ammiratorum je bil Margarito iz Brindisija, ki je naziv nosil do propada dinastije Hauteville leta 1194. Iz teh nazivov se je izoblikoval naziv admiral, ki se je v zahodnem Sredozemlju za pomorske poveljnike začela uporabljati v 13. stoletju.

Sklici

Viri

David Abulafia, The great sea: a human history of the Mediterranean, Penguin Books, 2012, ISBN 978-0-14-102755-5. Bosworth, C.E.; Savory, R.M. AMĪR-AL-OMARĀ v Yarshater, Ehsan. Alp Arslan–ʿAbd-al-Hamīd. Encyclopædia Iranica, I/9, London and New York, Routledge & Kegan Paul, str. 969-971, ISBN 978-0-71009-098-0. John J. Donohue. The Buwayhid Dynasty in Iraq 334h., 945 to 403h., 1012: Shaping Institutions for the Future. BRILL, 2003, ISBN 978-90-04-12860-6. Hugh N. Kennedy. The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the Sixth to the Eleventh Century. Pearson/Longman, 2004, ISBN 978-0-582-40525-7. Hiroshi Takayama. The Administration of the Norman Kingdom of Sicily. BRILL, 1º gennaio 1993, ISBN 978-90-04-09865-7. William Montgomery Watt. Islamic political thought, collana Islamic surveys. Edinburgh University Press, Edinburgh Univ. Press, 2007, ISBN 978-0-7486-1098-3. Zetterstéen, K.V. Amīr al-Umarāʾ. V Gibb, H.A.R., Kramers, J.H. e Lévi-Provençal, E., Schacht, J., Lewis, B. Encyclopaedia of Islam, I: A–B, 2ª ed., Leiden, E.J. Brill, 1960, str. 446, OCLC 495469456.

Kategorija:Politični nazivi