thumb|pokončno=1.5|Domovina Tuscaror in Irokeške lige pred letom 1700
Tuscarora, Skarù∙ręʔ ali Ska-Ruh-Reh ("Zbiralci konoplje" ali "Ljudje, ki nosijo (konopljine) srajce") so pleme Haudenosaunee ("Ljudje dolge hiše"), bolj znani kot Irokeška liga ali konfederacija, zveza prvotno petih (kasneje šestih) plemen ali narodov irokeške jezikovne družine. V splošnem jeziku se ta plemena imenujejo Irokezi. So ena izmed avtohtonih skupin severnoameriških Indijancev in so ob začetku evropskega stika okoli leta 1590 živeli v današnji Severni Karolini in Virginiji. Po porazu v tuscarorski vojni so se okoli leta 1722 preselili na sever v današnjo zvezno državo New York in se pridružili Irokeški ligi kot šesto pleme. Od takrat naprej je bilo življenjsko in lovsko območje Tuscarorov med vasmi Cayugov na zahodu in Oneidov na vzhodu, vendar so se večinoma naselili med Onondage, saj Tuscarori kot iskalci zaščite niso imeli glasovalne pravice v skupnem svetu (Grand Council) Irokeške lige, zastopali so jih Oneide (drugi viri: Cayuge).<ref>Pregledna karta: [https://i36466.wixsite.com/learninglonghouse/tuscarora Learning Longhouse: Tuscarora Nation (Ska-Ruh-Reh).']' Blog stran, 2014, del učnega gradiva Irokeškega indijanskega muzeja v Howes Cave v zvezni državi New York (angleško; dve skupnosti Tuscarorov v ZDA in Kanadi).</ref>
Danes obstaja tudi 6 poglavarjev Tuscarorov, prej Tuscarori niso imeli glasovalne pravice v plemenskem svetu.
Jezik
Skarure, jezik Tuscarora, spada v severno vejo irokeških jezikov. Jezikoslovci in zgodovinarji so poskušali ugotoviti, kdaj sta se irokeško govoreči plemeni Meherrin in Nottoway ločili od Tuscaror. Pred prvim stikom (1650) so Angleži, na podlagi poročil algonkinskih domorodcev menili, da so tri plemena en narod, saj so jih algonkinski govorci imenovali z eksonimom Mangoag. Po srečanju Angležev s Tuscarora in drugimi plemeni so kolonisti opazili, da so uporabljali iste tolmače za prevajanje z vsakim od narodov, kar je pomenilo, da so bili njihovi jeziki tesno povezani.
Čeprav je jezik Nottoway izumrl v zgodnjih 1900-ih, so jezikoslovci uspeli ugotoviti, da je bil ločen, čeprav tesno povezan s Tuscarora.Blair Rudes, International Journal of American Linguistics, Vol 47 No. 1 (Jan 1981) pp. 27–49. Poleg tega si je pleme Cheroenhaka (Nottoway) v zadnjem času prizadevalo za oživitev jezika Nottoway. V zgodovinskih časih so se tri plemena vedno identificirala kot ločeni in neodvisni narodi.
Življenjski prostor in okolje
V 15. stoletju je več irokeško govorečih plemen živelo v današnjih zveznih državah Virginija in Severna Karolina. Tuscarora so bili z okoli 5.000 člani plemena (nekatere ocene segajo do okoli 25.000 – vendar je to verjetno vključevalo tudi vsa druga sosednja irokeško govoreča plemena) največje in najbolj znano od teh plemen, medtem ko so Meherrin, Nottoway, Coree in Neusiok bolj neznani. Življenjski in lovski prostor teh plemen se je raztezal čez vzhodni rob Piedmonta do obalnih ravnic Virginije in Severne Karoline. Regijo prečkajo številne reke, kot so Nottoway, Meherrin, Roanoke, Tar in Neuse River. Rodovitna zemlja in podnebje na tem območju zagotavljata dolgoletno letno rastno obdobje. Večina vasi Indijancev, ki so živeli tukaj, je ležala vzhodno od "Fall Line" ob bregovih teh rek.Douglas W. Boyce: Handbook of North American Indians. Zvezek 15: Northeast, Iroquoian Tribes of the Virginia-North Carolina Coastal Plain, str. 282–285.
Tuscarora so se delili v tri regionalne skupine, ki so naseljevale več vasi:
Kǎ'tě’nu'ā'kā', Katenuaka, Ga-te-no-wah-ga oz. Kautanohakau ("Ljudje potopljenega bora/bor v vodi.")pod tem se lahko razume tako kadilni bor (Loblolly Pine) kot tudi prava močvirska cipresa (Bald Cypress)Neyuheruke 300 - Nooherooka Trees
Akawěñtc'ākā', Akawenteaka, Akawenchaka, Ag-wan-te-ga ("Ljudje dveh vrst"), znani tudi kot Kauwetsaka, Kauwetseka oz. Cauwintch-AAga ("Ljudje vode", to je tudi avtonim sosednjih "Kauwets'a:ka" ali Meherrin.)
Skarū'ren', Skuarureaka ali Sca-ru-re-ah-ga ("Zbiralci konoplje", "Ljudje, ki nosijo (konopljine) srajce"), verjetno nekoč največja skupina, zato je narod danes splošno znan kot "Tuscarora"'.
Kultura
Tuscarora so živeli kot njihovi sosedje, predvsem s pridelovanjem koruze, lovom in nabiranjem divjih zelišč. Pozno jeseni se je celotna vas preselila v lovska zemljišča, kjer so živeli do konca zime ali začetka pomladi. Običajna hiša Tuscarora je imela okrogel ali ovalen tloris, obdan z drevesnimi poganjki, zabodenimi v zemljo. Ti so bili upognjeni proti sredini in zvezani v središču, tako da je nastala kupola, prekrita s kosi lubja. Znotraj so bile okoli in okoli klopi, tla pa so bila prekrita z živalskimi kožami in preprogami iz ličja. Lovske četrti so bile pravokotne koče s trdno streho, ki so stale tesno skupaj, v nasprotju z njihovimi po obdelanih poljih široko razpršenimi poletnimi hišami. V sredini hiše je bilo ognjišče. Ni bilo omar, so pa bile visoke shrambe, na katerih so se prebivalci lahko pokrili z preprogami in živalskimi kožami.
Ekološka raznolikost v tej deželi in spretnost irokeških ljudstev v obalni ravnini pri ribolovu, lovu, nabiranju in pridelovanju koruze so privedle do več kot zadostnega preživetja. Poleg zimskega skupnega lova so moški lovili jelene, medvede, bobre, rakune, oposume, zajce, veverice in purane. Jesetre in slanike so spomladi med njihovimi rednimi selitvami v drstišča navzgor po reki lovili z ribiškimi pregradami, mrežami ali koli. Posušene morske ribe so očitno lahko pridobili s trgovanjem z obalnimi prebivalci. Moški in ženske so nabirali materiale in divje rastline, ki so bili potrebni za obrede, gospodinjstvo, trgovino in prehrano. Nabiranje oreščkov lažnih kostanjev (Chinquapin ali Chinkapin) (Castanopsis) in kostanjev (ameriški ali Allegheny chinkapin) (Castanea pumila) je potekalo skupno pozno poleti. Tuscarora so bili znani po svoji odlični uporabi in predelavi različnih naravnih vlaken (semen in vlaken iz ličja ter rogoza) za izdelavo oblačil, vrvi, ribiških mrež, košar in preprog. Ti izdelki so bili pridobljeni iz svilene trave, indijske konoplje (Apocynum), rogoza in ozkolistnega rogoza (Cattail) in so bili zelo iskani kot trgovsko blago, tako da so jih Tuscarora izdelovali ne le za lastno uporabo, temveč tudi za svoje avtohtone sosede in kasneje tudi za evropske priseljence. Zato so bili pri sosednjih plemenih znani kot "nabiralci konoplje", "ljudje, ki nosijo (konopljine) srajce". Poleg tega so izdelovali lesene sklede in ponve za prebivalce Piedmonta, ki so jih menjali za krzno in kože. Veliko potrebnih surovin so lahko nabrali v bližini vasi, druge pa so zahtevale potovanje v oddaljene kraje.
Kanadska krvavica (Sanguinaria canadensis) je bila tradicionalno zdravilo proti vročini in revmi ter se je uporabljala za povzročanje bruhanja, poleg tega pa je bila zelo iskano, ker je bila potrebna za barvanje las. Za njeno pridobitev so morali potovati do vznožja gora Allegheny, kjer so lahko naleteli na sovražne Indijance. Tuscarora so bili znani po uporabi bakra za izdelavo nakita. Za pridobitev surovine so prav tako potovali daleč na zahod, kot tudi za sol.
Koruza je bila edina in najpomembnejša žitarica. Posušena je bila in zmleta v moko, ki je bila glavna sestavina juh in se je uporabljala za izdelavo kruha. Poleg tega so gojili kumare, buče in fižol. V naseljih so bili sadovnjaki, v katerih so nabirali jabolka, breskve in kutine. Med dela, ki so jih opravljale ženske, je spadalo kuhanje obrokov za vso družino, pa tudi izdelava preprog, košar in oblačil. Mladi moški so v rastni dobi delali na poljih, preden se je jeseni začel lov. Ob selitvi v zimska bivališča so ženske prenašale zaloge hrane. Po prihodu je bila njihova glavna naloga iskanje drv, kuhanje hrane in izdelava gospodinjskih predmetov. Nekateri moški, npr. slabi lovci ali berdache transeksualci, so zbirali lubje dreves za pokrivanje koč, izdelovali lesene sklede in posodo, iz gline izrezovali tobakove pipe in se vračali v poletno vas, da bi poskrbeli za ostarele, ki so ostali. Mlada dekleta so mlela koruzo v velikih lesenih skledah ali možnarjih s pestičem in pomagala ženskam pri nabiranju oreščkov, gomoljev in divjih sadežev.
Poleg lova in ribolova so moški Tuscarora odhajali na vojne pohode proti svojim sovražnikom, ki so včasih vodili do oddaljenih območij. Impresivno je bilo, kako so se bojevniki, razdeljeni v več skupin, srečali na vnaprej določenem cilju na neznanem ozemlju. Natančno načrtovanje, organizacija in sodelovanje so bili pogoj za takšne podvige. To nalogo so prevzeli vojni poglavarji. Mnenje in izkušnje starih moških vasi so bile vedno upoštevane pri odločanju.
Glede življenjskega cikla Tuscarora so se ohranili obredi, ki so bili običajni pri odraščajočih in pri mrtvih. V puberteti se je moral del mladostnikov podvreči Huskenaw-ritu. Tako je okoli leta 1755 še vedno obstajal ritual, ki je spremljal prehod dečka ali dekleta v odraslost. Mladi so prišli v osamljeno kočo, kjer so morali piti tekočino, pripravljeno iz halucinogenih rastlin. V tej izolaciji so bili zadržani od dva do tri tedne, včasih do nekaj mesecev. Po vrnitvi v vas včasih več tednov niso spregovorili niti besede z drugimi prebivalci. Pred pogrebom je bilo običajno, da so truplo zavili v preproge iz trstike. Nato je sledila obredna večerja in šaman je govoril o pokojniku, omenjal njegove dobre lastnosti in dosežke. Vaškim poglavarjem in znanim osebam plemena je bil dodeljen poseben pogreb.
Družbena organizacija
Kot pri drugih irokeških ljudstvih je bila najmanjša ekonomsko avtonomna enota družina. Več družin je prebivalo v dolgi hiši in več dolgih hiš je tvorilo eksogamni in matrilinearni klan, ki je bil razlikovan in poimenovan po živalskih imenih (tako imenovani "družinski znaki") oziroma totemskih živalih – pticah in živalih. Klani so bili večinoma dodeljeni trem fratrijam (klanskim združenjem): Voda (klani Želva, Jegulja in Bober), Zemlja (klani Medved, Volk in Jelen) in Zrak (klani Sokol, Čaplja in Kljunač).
Te fratrie/klanska združenja so se razumela kot sorodstvena skupina ("enolinijska skupina potomcev"), ki je svojo pripadnost pripisovala skupni, mitski Pramateri, zato člani klana med seboj niso smeli imeti spolnih odnosov, saj se je to štelo za incest. Številni so se imeli za krvno sorodnike. Takšne skupine potomcev so delovale kot samostojna solidarnostna in ekonomska skupnost, večinoma so imele skupno lastništvo zemlje in so pogosto živele skupaj kot naselbinska skupina. Vsak klan (približno 50 do 200 ljudi) se je nadalje delil na dve moieti ("polovici") in ga je vodila klanska mati, ki so jo ženske izbirale doživljenjsko (moški niso mogli voliti). Tuscarora so bili razdeljeni na dve moieti: Moieti (A): klana medvedov in volkov ter Moieti (B): klani jegulj, kljunačev, bobrov, želv in jelenov.
Irokeška družba je bila matrilinearno usmerjena. Glava družine je bila vedno ženska in otroci so pripadali materini liniji. Dolga hiša, zemlja in pridelek so bili last ženske. Po poroki se je moški preselil v dolgo hišo svoje žene in otroci so postali člani njenega klana (matrilokalnost). Pravila dedovanja so bila matrilinearna (»po materini liniji«: materina linija) in dedno pravo je dajalo prednost hčerki ali naslednji ženski članici družine. Tudi dolgo hišo je vodila starejša ženska. To je veljalo tudi za klan, katerega vodilni ženski je stal ob strani moški poglavar, ki so ga izbrale ženske. Vse pomembne osebe so izbirale ženske in so jih lahko tudi odstavile, če niso bile kos svoji nalogi. Nobene vojne ni bilo mogoče voditi brez privolitve žensk in mati je lahko sinu prepovedala sodelovanje v vojnem pohodu.
Zgodovina