thumb|levo|Plemensko ozemlje Houma v osemnajstem stoletju
thumb|Zastava Houma plemena.
Houma (francosko Ouma) /houma = rdeča; skrajšano iz såktci homma, "rdeči rak", nedvomno izpeljano iz njihovega plemenskega simbola./ Pleme Indijancev Muskogean z vzhodne strani reke Mississippi, ki se je ločilo od Chakchiuma. Danes jih približno 11.000 tvori Združeni narod Houma, največje pleme v Louisiani.
Jezik Jezik houma, ki je zdaj izumrl, je pripadal družini Muskogean in je bil soroden jezikom Chakchiuma, Chickasaw in Choctaw.
Zgodovina Medtem ko je De Soto prezimoval pri Chickasawih blizu srednjega toka reke Tennessee pozimi 1540-41, so ga prosili za pomoč pri zatiranju upora Chakchiumov, enega od njihovih pritokov na jugozahodu. De Soto je sumil, da gre za zaroto, da bi razdelili njegovo vojsko, vendar je po opozorilu svojih vojakov poslal majhno silo s chickasawskimi bojevniki, da napadejo Chakchiume. Utrjena vas je bila ob njihovem prihodu zapuščena in potem, ko so jo zažgali, so se Španci vrnili v svoj tabor, ne da bi srečali Chakchiume. Dve leti kasneje je De Soto umrl in bil skrivaj pokopan v vodah reke Mississippi. Po neuspešnem poskusu, da bi po kopnem preko Teksasa dosegli Mehiko, se je preostanek njegove vojske vrnil na Mississippi in se naložil v improvizirano floto, da bi se prebil po reki do Mehiškega zaliva. Čeprav so potovali mimo zgodovinske lokacije Houmov na vzhodni strani reke, jih Španci niso omenjali.
Zdi se, da se Houmi niso srečali z Evropejci do leta 1686. Robert La Salle in Henri de Tonti sta se spomladi 1682 spustila po Mississippiju na poti do ustja Mississippija, kjer je aprila 1682 La Salle zahteval dolino Mississippija (Louisiano) in njena domorodna ljudstva, vključno s Houmi, za Francijo. Iz svojih obiskov pri Taensah in Natchezih gorvodno je La Salle vedel za Houme in označil njihovo lokacijo na svojem zemljevidu, vendar jih ni obiskal. Tik nad prihodnjo lokacijo New Orleansa je opazil uničeno vas Tangipahoa (glej Acolapissa), rezultat nedavne vojne s Houmi. Po vrnitvi v Illinois je La Salle objavil svoje "odkritje", vendar so bili francoski uradniki v Kanadi zaposleni z vojno v Velikih jezerih proti Irokezom in so pokazali malo zanimanja za obsežno regijo, ki jo je La Salle pravkar dodal francoskemu imperiju. Zavedajoč se, da ima tudi Španija zahteve po območju, je La Salle pustil Tontija, da je vodil njegovo postojanko v Illinoisu, in se vrnil v Francijo, da bi pridobil podporo za svoj načrt za ustanovitev nove francoske kolonije ob ustju Mississippija.
Na žalost je imela francoska vlada v Parizu svoje težave z Britanijo in Španijo, ki so končno privedle do vojne kralja Williama (1688-97). Mnogi so menili, da je La Sallejev načrt za utrditev ustja Mississippija in invazijo na Mehiko delo norca, vendar je ideja o draženju njegovih španskih sovražnikov pritegnila Ludvika XIV.. La Salle je prejel kraljevo odobritev in leta 1685 odplul iz Francije z 200 kolonisti, nekateri od njih so bili rekrutirani iz francoskih zaporov. Načrt je predvideval, da bo Tonti leta 1686 prišel po reki navzdol na srečanje ob ustju reke, vendar je La Sallejev navigator nekako uspel zgrešiti ogromno delto ob ustju Mississippija in izkrcati odpravo na obali Teksasa, zahodno. Tonti je prispel po načrtih in se med potjo ustavil ter preživel pet dni s Houmi, kar je bil njihov prvi znani evropski stik. Uspelo mu je tudi skleniti mir s Quinipissi navzdol, ki so leta 1682 napadli francosko odpravo.
Tonti je dosegel ustje reke, vendar tam ni bilo nikogar. Čakal je, dokler mu ni zmanjkalo zalog, in se vrnil v Illinois, pustil pismo za La Salleja pri poglavarju Quinipissov. La Salle ga nikoli ni videl. Marca 1687, med poskusom, da bi dosegel Mississippi, da bi našel pomoč za svojo propadajočo kolonijo, so ga umorili njegovi lastni možje na ravnicah vzhodnega Teksasa. Tonti za to ni izvedel do leta 1689, vendar je takoj odšel iz Illinoisa, da bi rešil preživele La Sallejeve kolonije. Vendar se je ustavil v vasi Taensa gorvodno od Houmov, da bi nadaljeval po kopnem v Teksas. Tonti se je srečal s Caddoji na zahodu, vendar je bil njegov trud zaman. Večino La Sallejeve nesrečne kolonije so že pobili Karankawi. Nadaljnji evropski stik za Houme je moral počakati do konca vojne kralja Williama leta 1697. Francija je iz tega konflikta izšla kot prevladujoča sila v Severni Ameriki, kar je bilo v veliki meri posledica izjemnih podvigov 36-letnega pomorskega častnika Pierra Le Moyneja d'Ibervilla. Čeprav je vojna kralja Williama proti Britaniji in Španiji ter sočasne bobrove vojne z Irokezi popolnoma okupirale Francoze po La Sallejevem neuspehu v Teksasu, Ludvik XIV. ni pozabil na Louisiano. Vendar v vmesnem času ni bilo storjeno ničesar za izkoriščanje regije in ko je presežek bobrovega krzna na evropskem trgu povzročil drastičen padec njegove cene, je Ludvik nenadoma "dobil vero" in se odločil poslušati jezuitske proteste o škodljivem vplivu, ki ga je imela trgovina s krznom na domorodce. Rezultat je bil kraljevi odlok iz leta 1696, ki je prekinil francosko trgovino s krznom v zahodnih Velikih jezerih. Odločitev je bila popolna katastrofa za Francoze v Severni Ameriki.
Trgovina s krznom je bila osnova za francosko zavezništvo z Algonquini Velikih jezer in prekinitev je začela veljati ravno takrat, ko so bili Irokezi na robu poraza. Ko se je zaloga trgovskega blaga zmanjševala, so algonquinska plemena v Wisconsinu začela nadlegovati Francoze, ki so trgovali z njihovimi sovražniki Dakoti, Tontijeva operacija v Illinoisu se je ustavila in edina francoska prisotnost na spodnjem Mississippiju, Arkansas Post blizu vasi Quapaw ob ustju reke Arkansas, je ostala brez trgovskega blaga. Nujni pozivi za pomoč so bili poslani iz Quebeca v Pariz, vendar Ludvik ni hotel poslušati. Medtem so britanski trgovci hitro razširili svoje operacije zahodno od Charlestona v Južni Karolini. Z uporabo svojih stikov z Lower Creeks v Georgiji so leta 1685 zgradili trgovsko postajo med Upper Creeks v Alabami in kmalu zatem obiskovali Chickasawe v severnem Mississippiju in zahodnem Tennesseeju. Padec cene bobrovega krzna skoraj ni vplival na trgovce iz Charlestona. Poleg jelenjih kož so želeli domorodne sužnje za britanske plantaže v Karolinah in Zahodni Indiji in so bili pripravljeni zagotoviti strelno orožje vsakemu plemenu, ki bi jih priskrbelo.
Pod pritiskom številčnejših Choctawov na jugu so Chickasawi ponudbo sprejeli in od devetdesetih let 17. stoletja so močno oboroženi chickasawski bojevniki začeli napadati sosednja plemena, da bi zajeli sužnje za Britance. Jean Couture, ki ga je Tonti pustil na čelu Arkansas Posta, je bil brez trgovskega blaga in po kraljevem odloku ga verjetno ne bi dobil več. Namesto da bi Britancem dovolil, da mu s privzetjem ukradejo stranke, se je Couture leta 1698 odločil, da bo trgovca iz Charlestona Thomasa Welcha vodil do Arkansas Posta. Welch je Quapawom dal trideset pušk, da bi pridobili "blago" za njegov naslednji obisk z napadom na Chakchiume vzhodno od reke. Vendar so bili Quapawi bolj zainteresirani za ozemlje kot za sužnje in so svoje novo orožje uporabili za izgon Chepousse in Michigamee iz Illinoiške konfederacije iz severovzhodnega Arkansasa. Ko je novica o Welchovem obisku in Couturejevi izdaji dosegla Quebec, so Francozi spoznali, da bodo morali takoj ponovno uveljaviti svojo oblast nad spodnjo dolino Mississippija ali jo izgubiti v korist Britancev.
Ker je bila prekinitev trgovine še vedno v veljavi, so se sprva trudili misijonarji. Škof Quebeca je Louisiano razglasil za del svoje škofije in poslal jezuita Francisa Antoina Daviona in Joliet de Montignyja po Mississippiju, da bi ustanovila misijone na tem območju. Davion je obiskal več vasi Chickasaw plemena, vendar se je po odločno hladnem sprejemu njegovega sporočila odločil, da so Chickasawi že pod britanskim vplivom in se je odločil, da bo svoj misijon postavil pri Tunici blizu ustja reke Yazoo. Komaj se je posušilo črnilo na mirovni pogodbi, se je hitro bližala še ena evropska vojna (vojna kraljice Ane 1701-13), vendar je Španija medtem zamenjala strani in se je zavezala s Francijo proti Veliki Britaniji. Ko so se leta 1698 v Franciji začele priprave za Ibervillovo odpravo, da bi ustanovil kolonijo ob izlivu Mississippija, so se Španci znašli v nerodnem položaju, saj niso mogli nasprotovati zavezniku. Vendar so hitro zgradili novo utrdbo v Pensacoli, da bi zaščitili svoje ozemlje ob obali Mehiškega zaliva.
Ibervillova flota je iz Francije odplula pozno leta 1698 in januarja prispela pred Pensacolo. Opazivši novo špansko utrdbo, je nadaljeval proti zahodu proti izlivu Mississippija, vendar ni mogel najti poti skozi labirint vodnih poti v delti (ista ovira, ki je preprečila špansko raziskovanje spodnjega toka reke po De Sotovi odpravi). Februarja se je Iberville odločil zasidrati vzhodno pri današnjem Biloxiju in potovati po kopnem, da bi našel Mississippi. Veliko se je spremenilo od Tontijevega obiska leta 1686. Napadi Chickasawov so se združili z boleznimi in zdesetkali domorodno prebivalstvo na tem območju, znaki smrti in uničenja pa so bili povsod v obliki požganih in zapuščenih vasi. Redki domorodci, ki so jih videli, so bili bodisi plašni bodisi sovražni, saj so se na težak način naučili povezovati bel obraz z britanskimi lovci na sužnje, ki so pogosto spremljali vojne skupine Chickasawov. Vendar pa je Ibervillov mlajši brat, Jean Baptiste Le Moyne d'Bienville, srečal lovsko skupino Bayogoula na območju, ki je iskala bizone. Ko so se prepričali, da jih Francozi ne nameravajo zasužnjiti, so bili Bayogoula prijazni in so Francoze povabili, naj obiščejo njihovo vas na zahodnem bregu Mississippija.
Marca 1699 je Iberville, v spremstvu svojih bratov, Bienvilla in Sauvolea ter očeta Anatasiusa Douaya, vodil do vasi Bayougoula bojevnik iz plemena Biloxija. V isti vasi je takrat živelo tudi drugo pleme, Mugulasha. Da bi dokazal, da je na isti reki, kot je bil La Salle, ko je leta 1682 zahteval Louisiano za Francijo, je moral Iberville najti Quinipisso in pismo, ki ga je Tonti pustil njihovemu poglavarju. Vendar pa so poglavarji Bayougoula in Mugulasha rekli, da za to pleme niso nikoli slišali. Sumi so se pojavili, ko so Francozi izvedeli, da poglavar Mugulashe ni imel le modrega suknenega plašča, ki ga je La Salle dal poglavarju Quinipisse leta 1682, ampak tudi isto ime kot poglavar Quinipisse. V templju Bayougoula so našli tudi steklenico od Tontija. Kljub temu so Bayougoula še naprej zanikali kakršno koli znanje o La Salleu, Tontiju ali pismu. Vendar pa so ponudili pomoč pri iskanju tako, da so Francoze vodili do Houme, ki je bila le malo gorvodno.
Na poti blizu izliva Rdeče reke so Bayougoule pokazali velik rdeč drog, okrašen z ribjimi glavami in medvedjimi kostmi, ki je označeval njihovo mejo s Houmo. Prevedeno v francoščino, je lokacija postala znana kot Baton Rouge, sedanja prestolnica Louisiane. Zaradi prijateljskega srečanja s Tontijem so Houma takoj prepoznali brezove kanuje Francozov in jih pozdravili na prej opisani način. Izkazali so se bolj odprti glede Quinipisse kot Bayogoula in Ibervillu povedali, da je večina Quinipisse umrla zaradi epidemije nekaj let prej. Nekateri preživeli so se kasneje pridružili Houmi. Čeprav so Houma slišali za Tontijevo pismo, ga niso imeli. Iberville je odšel razočaran in nadaljeval gorvodno kratek del poti, preden se je odločil razdeliti svojo skupino v tri skupine, da bi raziskali območje med vrnitvijo v trdnjavo Biloxi.