John Maynard Keynes, 1. baron Keynes iz Tiltona, CB FBA, angleški ekonomist, * 5. junij 1883, Cambridge, Anglija, † 21. april 1946, Vzhodnji Sussex, Združeno Kraljestvo.
Keynes je bil eden najpomembnejših britanskih ekonomistov in političnih teoretikov moderne dobe, ki je s svojimi idejami temeljito spremenil teorijo in prakso makroekonomije ter ekonomske politike vlad. Kot šolan matematik je nadgradil in izpopolnil prejšnje delo o vzrokih poslovnih ciklov.Yergin & Stanislaw 2002, strani 39–42. Kot eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja je napisal dela, ki so osnova za smer, znano kot keynesijanska ekonomija, in njene različne veje. Njegove ideje, preoblikovane v novi keynesijanizem, so temeljne za prevladujočo makroekonomijo. Znan je kot »oče makroekonomije«.Martin Wolf (23. 12. 2008) v Financial Timesu: "Keynes nam ponuja najboljšo pot za razmišljanje o finančni krizi." (mnenje kolumnista)
V času velike gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja je Keynes vodil revolucijo v ekonomskem razmišljanju in izzival ideje neoklasične ekonomije, ki so trdile, da bodo prosti trgi kratkoročno in srednjeročno samodejno zagotovili polno zaposlitev, če bodo delavci prilagodljivi v svojih plačnih zahtevah. Trdil je, da skupno povpraševanje (skupna poraba v gospodarstvu) določa splošno raven gospodarske aktivnosti in da neustrezno skupno povpraševanje vodi v daljša obdobja visoke brezposelnosti, obenem pa nizke plače in stroški dela gospodarstvu ne pomagajo k polni zaposlenosti. Zavzemal se je za uporabo fiskalne in denarne politike za ublažitev škodljivih učinkov gospodarskih recesij in kriz. Po krizi leta 1929 se je Keynes odvrnil tudi od temeljnega stebra neoklasične ekonomije: proste trgovine. Kritiziral je Ricardovo teorijo primerjalnih prednosti (temelj proste trgovine), saj je njene začetne predpostavke ocenil kot nerealistične, in postal dokončno protekcionističen. Te ideje je podrobno predstavil v svojem glavnem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, ki je bilo objavljeno leta 1936. Od sredine do poznih tridesetih let 20. stoletja so vodilna zahodna gospodarstva sprejela Keynesova priporočila. Skoraj vse kapitalistične vlade so to storile do konca dveh desetletij po Keynesovi smrti leta 1946. Kot vodja britanske delegacije je Keynes sodeloval pri oblikovanju mednarodnih gospodarskih institucij, ustanovljenih po koncu druge svetovne vojne, vendar jih je zaradi več vzrokov zavirala ameriška delegacija.
Keynesov vpliv se je začel zmanjševati v sedemdesetih letih 20. stoletja, deloma kot posledica stagnacije, ki je v tem desetletju zajela angloameriška gospodarstva, deloma pa zaradi kritik Miltona Friedmana in drugih monetaristov, ki so nasprotovali možnosti vlad, da bi regulirale poslovni cikel s fiskalno politiko. Začetek svetovne finančne krize v letih 2007 in 2008 je ponovno obudil Keynesove zamisli. Keynesijanska ekonomija je predstavljala teoretično podlago za ekonomske politike, ki so jih kot odgovor na krizo sprejeli predsednik ZDA Barack Obama, predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown in drugi voditelji vlad.
Ko je revija Time Keynesa leta 1999 uvrstila na svoj seznam najpomembnejših ljudi stoletja, so o njem zapisali, da je »njegova radikalna ideja, da bi vlade morale porabiti denar, ki ga nimajo, verjetno rešila kapitalizem«. Časnik The Economist je Keynesa označil za najbolj znanega britanskega ekonomista 20. stoletja. Obenem je bil Keynes tudi javni uslužbenec, direktor Centralne angleške banke in del Bloomsburyjeve skupine intelektualcev.
Zgodnje življenje in izobrazba
John Maynard Keynes se je rodil 5. junija 1883 v Cambridgeu v Cambridgeshiru v Angliji v družini, ki je pripadala višjemu srednjemu razredu. Njegov oče John Neville Keynes je bil ekonomist in predavatelj moralnih ved na Univerzi v Cambridgeu, mama Florence Ada Keynes pa lokalna socialna delavka, zgodovinarka in političarka. Bil je prvorojenec, sledila sta mu še Margaret Neville leta 1885 in Geoffrey leta 1887. Margaret se je pozneje poročila z Nobelovim nagrajencem, fiziologom Archibaldom Hillom, Geoffrey pa je postal kirurg.
Po spominih njegovega brata Geoffreyja so bili Keynesovi starši ljubeči in pozorni. Obiskovali so kongregacijsko cerkev. Vse življenje so prebivali v isti hiši, kamor so se otroci vedno radi vračali, saj so bili tam dobrodošli. Keynes je od očeta prejel veliko podpore, vključno z inštrukcijami, ki so mu pomagale opraviti sprejemne izpite, in finančno pomoč, ko je kot mlad človek leta 1929 v času velike gospodarske krize ostal skoraj brez vsega premoženja. Tudi Keynesova mati je pomagala otrokom pri uresničevanju ciljev.
Januarja 1889, ko je bil star pet let in pol, je Keynes začel obiskovati vrtec dekliške šole Perse petkrat na teden. Hitro je pokazal talent za aritmetiko, vendar je bil večkrat bolan, zato je bil pogosto dolgo odsoten. Doma sta ga učili guvernanta Beatrice Mackintosh in mama. Januarja 1892 je pri osmih letih in pol začel obiskovati pripravljalno šolo St Faith. Do leta 1894 je postal eden najboljših učencev v razredu, predvsem je bil odličen v matematiki. Leta 1896 je ravnatelj te šole Ralph Goodchild zapisal, da je bil Keynes »za celo glavo in ramena nad vsemi drugimi fanti v šoli« in da je prepričan, da bi lahko dobil štipendijo za Eton.
Leta 1897 je Keynes res dobil štipendijo na kolidžu Eton, kjer je pokazal talent za širok nabor predmetov, zlasti matematiko, klasiko in zgodovino. Tam je spoznal tudi prvo »ljubezen svojega življenja«, Dana Macmillana, starejšega brata poznejšega premierja Harolda Macmillana. Čeprav je pripadal srednjemu družbenemu razredu, se je Keynes zlahka družil z učenci, ki so prihajali iz družin višjega razreda.
Leta 1902 je Keynes zapustil kolidž Eton in se vpisal na Kraljevi kolidž v Cambridgeu, kjer je prejemal štipendijo za študij matematike. Alfred Marshall ga je spodbudil, naj postane ekonomist, čeprav je Keynesa bolj privlačila filozofija, zlasti etični sistem G. E. Moorea. Keynes je bil izvoljen v Univerzitetni klub Pitt, bil pa je tudi aktiven član napol skrivnega društva Cambridge Apostles, debatnega kluba, ki je bil večinoma rezerviran za najboljše študente. Kot večina članov je tudi po diplomi ohranil stike s klubom in se vse življenje občasno udeleževal sestankov. Pred zaključkom študija na Cambridgeu, je bil predsednik zveze Cambridge Union Society in Liberalnega kluba Univerze v Cambridgeu. Sam se je opredeljeval za ateista.
Maja 1904 je z odliko diplomiral iz matematike. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel na počitnicah z družino in prijatelji, se je naslednji dve leti še naprej vključeval v delo univerze. Sodeloval je v debatah, nadaljeval študij filozofije in kot podiplomski študent nekaj časa neuradno obiskoval predavanja iz ekonomije, kar je predstavljalo njegovo edino formalno izobrazbo iz te stroke. Leta 1906 je opravil državne izpite.
Ekonomist Harry Johnson je zapisal, da je optimizem, ki je preveval Keynesovo zgodnje življenje, ključ do razumevanja njegovega poznejšega razmišljanja. Vedno je bil prepričan, da bo našel rešitev za vsak problem, na katerega se je osredotočil, ob tem pa je ohranil trajno vero v sposobnost vladnih uslužbencev, da delajo dobro. Keynesov optimizem je bil v dveh pogledih tudi kulturni: bil je predstavnik zadnje generacije, ki je rasla v imperiju na vrhuncu moči in zadnje generacije, ki se je čutila upravičeno vladati s kulturo in ne s strokovnim znanjem. Po mnenju Skidelskyja je občutek za kulturno enotnost, ki je v Veliki Britaniji veljal od 19. stoletja do konca prve svetovne vojne, predstavljal okvir, s katerim so izobraženi lahko vzpostavili odnos različnih področij znanja med seboj in z življenjem, kar jim je omogočilo, da so pri obravnavi praktičnih primerov samozavestno črpali iz različnih področij.
Kariera Oktobra 1908 je Keynes začel kariero v državni upravi kot referent v uradu za Indijo. Sprva je v delu užival, vendar ga je kmalu začelo dolgočasiti, zato je odstopil, se vrnil v Cambridge in začel raziskovati teorijo verjetnosti kot predavatelj ekonomije; ta položaj sta mu sprva zasebno financirala ekonomista Alfred Marshall in Arthur Pigou. Leta 1909 je postal član Kraljevega kolidža.Skidelsky 1983, stran 205.
Leta 1909 je Keynes objavil svoj prvi strokovni ekonomski članek v reviji The Economic Journal o vplivu nedavnega svetovnega gospodarskega upada na Indijo. Ustanovil je tedensko debatno skupino Klub politične ekonomije. Keynesov zaslužek se je povečal, ko je začel zasebno inštruirati študente.
Leta 1911 je postal urednik revije The Economic Journal. Leta 1913 je objavil svojo prvo knjigo Indian Currency and Finance (Indijska valuta in finance). Nato je bil imenovan v Kraljevo komisijo za indijsko valuto in finance (torej na področje, ki ga je obravnavala njegova knjiga), kjer je pokazal precejšen talent za uporabo ekonomske teorije pri praktičnih problemih. Pod delo se je podpisoval z »J M Keynes«, čeprav so ga družina in prijatelji klicali Maynard. Tudi njegov oče John Neville Keynes je bil vedno poznan po svojem srednjem imenu.
Prva svetovna vojna Med prvo svetovno vojno je britanska vlada izkoristila Keynesovo strokovno znanje. Leta 1914 se uradno ni ponovno pridružil javnim uslužbencem, vendar je nekaj dni pred začetkom vojne na prošnjo vlade odpotoval v London. Bankirji so si prizadevali za ukinitev posebnih plačil (konvertibilnosti bankovcev v zlato), toda s Keynesovo podporo je takratni premier David Lloyd George menil, da je to slaba ideja, saj bi škodila prihodnjemu ugledu, če bi bila plačila ustavljena preden bi bilo to res potrebno.
Januarja 1915 je Keynes zasedel uradno vladno funkcijo na finančnem ministrstvu. Med njegovimi nalogami je bilo oblikovanje kreditnih pogojev med Združenim kraljestvom in njenimi celinskimi zavezniki ter pridobivanje redkih valut. Po mnenju ekonomista Roberta Lekachmana sta postala Keynesova »hladnokrvnost in mojstrstvo legendarna« zaradi opravljanja vseh teh nalog, na primer ko mu je uspelo zagotoviti vir španskih peset. Ministrstvo za finance je bilo navdušeno, ko so izvedeli, da je Keynes zbral dovolj, da je britanski vladi zagotovil začasno rešitev. Vendar Keynes teh peset ni predal, ampak se je odločil za prodajo vseh, da bi zlomil trg. Ta drznost se mu je obrestovala, saj so pesete pozneje postale veliko manj redke in drage.
Ob uvedbi vojaške obveznosti leta 1916 je zaprosil za izvzetje, kar je utemeljil z nadaljevanjem svojega dela za vlado.
Ob praznovanju kraljevega rojstnega dne leta 1917 je bil Keynes za svoje delo med vojno odlikovan z Redom kopeli. To je pripeljalo do imenovanja, ki je pozneje močno vplivalo na njegovo življenje in kariero: postal je predstavnik ministrstva za finance na Versajski mirovni konferenci leta 1919. Postal je tudi častnik belgijskega Leopoldovega reda.
Versajska mirovna konferenca
Keynesove izkušnje v Versaillesu so vplivale na oblikovanje njegovih prihodnjih pogledov, v tistem trenutku pa niso bile uspešne. Njegov glavni cilj je bil preprečiti, da bi bila nemška odškodnina postavljena tako visoko, da bi travmatizirala nedolžne Nemce, škodovala plačilni sposobnosti države in močno omejila zmožnost nakupa izvoza iz drugih držav, s čimer bi škodila ne le nemškemu gospodarstvu, temveč tudi širše v svetu.
Na njegovo žalost so konzervativne sile v koaliciji, okrepeljene na volitvah leta 1918, dosegle izključitev Keynesa in britanskega finančnega ministrstva iz formalnih pogovorov o reparacijah na visoki ravni. Njuno mesto sta zasedla sodnik lord Sumner in bankir lord Cunliffe, ki sta zaradi astronomsko visoke vojne odškodnine, ki sta jo želela zahtevati od Nemčije, dobila vzdevek Nebeška dvojčka. Keynes je bil prisiljen poskušati vplivati iz zakulisja.