thumb|250px|Stran v veronskem rokopisu, kjer se začne Lex Romana Curiensis; začetek besedila je na sredini desnega stolpca: "V imenu svete Trojice se začenjajo poglavja prve knjige postave..."

Lex Romana Curiensis (slovensko Rimsko pravo za Chur), znano tudi kot Lex Romana Raetica (Retijsko rimsko pravo), Lex Romana Utinensis (Videmsko rimsko pravo) ali Epitome Sancti Galli (Povzetki svetega Gala) je latinska pravna razprava, napisana verjetno med letoma 700 in 750Repertorium Fontium 7, str. 232. v Kurski Retiji v sedanjem švicarskem kantonu Grisons.Floyd Seyward Lear (1929), "Crimen Laesae Maiestatis in the Lex Romana Wisigothorum", Speculum, 4(1): 77. Razprava kljub oznaki lex ni imela neposredne pravne veljave, ampak je bila priročnik za izobraževanje pravnikov"Lex Romana Curiensis", in Bibliotheca Legum: A Database on Carolingian Secular Law Texts (Universität zu Köln). Pridobljeno 14. decembra 2018. in morda osnova retijskega lex et consuetudo (pravo in običaji), ki jih je v zgodnjih 70. letih 8. stoletja potrdil Karel Veliki.Stefan Esders (2018), "Roman Law as an Identity Marker in Post-Roman Gaul (5th‒9th Centuries)", Transformations of Romanness: Early Medieval Regions and Identities. De Gruyter, str. 336.

Besedila je zbrala anonimna oseba, verjetno notar, saj je obvladala pravniški jezik in poznala sodno prakso.Elisabeth Meyer-Marthaler, Hans-Jürgen Becker. Lex Romana Curiensis v: Handwörterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte, 2. Auflage, Band 3, stolpci 913–918. Lex Romana Curiensis ima velik kulturnozgodovinski pomen za kanton Grisons v vzhodni Švici in najbolj zahodno avstrijsko deželo Vorarlberg.Jon Peider Arquint: Lex Romana Curiensis, in: Historisches Lexikon der Schweiz (HLS), 2008. (online). Pridobljeno 3. oktobra 2023.

Vsebina Lex Romana Curiensis je povzetek Alarikovega brevirja iz leta 506. Razdeljen je na 27 knjig in ne obravnava vsega gradiva v brevirju, morda zato, ker je bil brevir sam povzetek starejših besedil. Ne vsebuje razdelkov o nekaterih tako imenovanih Pavlovih stavkih, Gregorjanskemu kodeksu, Hermogenskemu kodeksu in Papinijanovih Odgovorih. Razlike med Lexom in brevirjem ne izvirajo iz retoričnih odločitev avtorja Lexa, temveč iz njegove pomanjkljive pravne izobrazbe, saj rimskega prava ni povsem razumel. Lex se zato običajno šteje za primer običajnega zahodnorimskega ljudskega prava.Jon Peider Arquint, "Lex romana Curiensis", Dictionnaire historique de la Suisse. Pridobljeno 14. decembra 2018.

Lex na primer navaja rimski Zakon o citatih iz leta 426, toda medtem ko prvotni zakon pravi, da morajo sodniki slediti večinski razlagi prava, urednik Lexa pravi, da na sodišču zmaga tisti, ki ima večino zapriseženih prič. Na drugih mestih besedilo kaže na vpliv germanskega prava.

Izvor in zgodovina rokopisov Datum in kraj sestave Lex Romana Curiensis sta sporna. Večina zgodovinarjev kljub temu meni, da je bil sestavljen v 8. stoletju v Kurski Retiji. V preteklosti so njegov izvor umestili v obdobje med sredino 8. in sredino 9. stoletja na ozemlje od Retije do Lombardije, Istre in južne Nemčije, vendar je bil sestavljen za potrebe romanskega prebivalstvo vzhodne Švice in bil v rabi tudi na Tirolskem in v severni Italiji.Floyd Seyward Lear (1931), "Blasphemy in the Lex Romana Curiensis", Speculum, 6(3): 445. Sodobni zgodovinarji menijo, da je nastal sredi 8. stoletja.

Lex Romana Curiensis je v celoti ohranjen v treh rokopisih in dveh fragmentih. Dva od rokopisov sta bila izdelana v Kurski Retiji in sta zdaj v arhivu opatije Pfäfers in opatije Saint Gall. Tretji izvira iz Verone. Dolgo časa je bil shranjen najprej v Ogleju in kasneje v Vidmu, od koder ga je Gustav Friedrich Hänel v 19. stoletju odnesel v Nemčijo. Od takrat se hrani v Leipzigu."Lex Romana Utinensis" , I Libri dei Patriarchi. Kopiranje veronskega rokopisa je bilo povezano z vladavino Lamberta II. Spoletskega v Italiji.Gina Fasoli (1949), I re d'Italia, 888–962 (Sansoni), str. 55. Obe fragmentarni besedili sta iz Milana.

Prvo izdajo Lex Romana Curiensis je izdal Paolo Canciani leta 1789 na osnovi veronskega rokopisa. Ker delo v rokopisu ni imelo naslova, mu je dal ime Lex Romana, pod katerim je od takrat znano. Uvrstil ga je med leges barbarorum (zakoni barbarov).Friedrich Carl von Savigny (1829), The History of the Roman Law During the Middle Ages (Edinburgh), vol. 1, str. 401.

Sklici

Viri

Elisabeth Meyer-Marthaler und Hans-Jürgen Becker. Lex Romana Curiensis v: Handwörterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte, 2. Auflage, Band 3. ur.: Albrecht Cordes, Berlin 2016. str. 913–918. Detlef Liebs. Römische Jurisprudenz in Gallien (2. bis 8. Jahrhundert). Eine Studie zur Geschichte der Prophetie und Astrologie Berlin 2002. str. 230–235. Harald Siems: Zur Lex Romana Curiensis, v: Schrift, Schriftgebrauch und Textsorten im frühmittelalterlichen Churrätien. Vorträge des internationalen Kolloquiums vom 18. bis 20. Mai 2006 im Rätischen Museum in Chur. Basel 2008, str. 109–136.

Kategorija:Knjige 8. stoletja Kategorija:Rimsko pravo Kategorija:Dela v latinščini