Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Kazahstan je konvencijo sprejel 29. aprila 1994.

V Kazahstanu je šest območij svetovne dediščine, nadaljnjih 13 pa je na poskusnem seznamu. Prvo mesto, vpisano na seznam, je bil Mavzolej hodže Ahmeda Jasavija na 27. zasedanju Odbora za svetovno dediščino, ki je potekalo v Parizu leta 2003. Tri območja so nadnacionalna: Svilna pot v gorovju Tjanšan si deli s Kitajsko in Kirgizistanom, Zahodni Tjanšan s Kirgizistanom in Uzbekistanom ter Mrzle zimske puščave Turana z Uzbekistanom in Turkmenistanom. Tri območja so kulturna, medtem ko so Sarjarka – stepa in jezera severnega Kazahstana, Tjanšan in puščave Turana naravne.

Svetovna dediščina Unesco navaja mesta pod desetimi merili; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Merila od i do vi so kulturna, od vii do x pa naravna.

+ Ime Slika Lokacija Leto vpisa Kriterij OpisMavzolej hodže Ahmeda Jasavija Turkistan 2003 1103; i, iii, iv (kulturno) Mavzolej, posvečen sufijskemu mistiku iz 12. stoletja Ahmadu Jasaviju, je bil zgrajen med letoma 1389 in 1405 med vladavino Timurja. Čeprav mavzolej ostaja delno nedokončan, je ena največjih in najbolje ohranjenih timuridskih stavb. Bil je tudi prototip poznejših timuridskih stavb, zlasti v prestolnici Samarkand.Petroglifi arheološkega najdišča v Tanbaliju regija Almati 2004 1145; iii (kulturno) Petroglifi v soteski Tanbali v gorah Ču-Ili prikazujejo ljudi, živali in verske figure. Segajo v čas od druge polovice 2. tisočletja pred našim štetjem do začetka 20. stoletja in omogočajo vpogled v življenje pastirskih skupnosti, ki so živele v regiji. Na tem območju so našli tudi številne grobnice, kurgane in ograde iz bronaste in železne dobe.Sarjarka – stepe in jezera na severu Kazahstana regija Almati 2008 1102; ix, x (naravno) Sarjarka obsega dve območji, naravni rezervat Naurzum in naravni rezervat Korgalžin (na sliki), ki ščitita pretežno nemoteno srednjeazijsko stepo, jezera in mokrišča. Ti habitati so pomembna postojanka za ptice selivke in zagotavljajo zatočišča za veliko število ogroženih vrst, vključno s sibirskimi belimi žerjavi (Leucogeranus leucogeranus), kodratimi pelikani (Pelecanus crispus), pallasovim jezercem (Haliaeetus leucoryphus) in antilopami sajgami.Svilna pot v gorovju Tjanšan* različni kraji 2014 1442; ii, iii, v, vi (kulturno) Svilna pot je starodavna mreža trgovskih poti, ki se je začela oblikovati v 2. stoletju pred našim štetjem in je ostala aktivna do 16. stoletja. Poti so povezovale družbe Azije, podceline, Srednje Azije, Zahodne Azije in Bližnjega vzhoda. Poleg izmenjave blaga so prispevali tudi k širjenju tehnologij, ideologij in religij, vključno z budizmom, nestorijanskim krščanstvom, manihejstvom, zoroastrstvom in zgodnjim islamom. Ob poteh je bilo zgrajenih več mest in podporna infrastruktura. To območje svetovne dediščine pokriva koridorje od Čang'ana/Luojanga, kitajskih prestolnic Han in Tang, do regije Žetisu v Srednji Aziji in si ga deli s Kitajsko in Kirgizistanom. Naštetih je osem lokacij v Kazahstanu.Tjanšan* različni kraji 2016 1490; x (naravno) Dediščine, ki si jo deli s Kirgizistanom in Uzbekistanom, pokriva zahodni del gorovja Tjanšan. Je bogata z biotsko raznovrstnostjo in na tem območju izvirajo številne gojene sadne kulture. Gorski vrhovi segajo nad 4500 metrov. V Kazahstanu je navedenih sedem mest, na sliki je kanjon Aksu. Mrzle zimske puščave Turana* regiji Džetisu, Kizilorda 2023 1693; ix, x (naravno) Ta dediščina, ki si jo deli s Turkmenistanom in Uzbekistanom, obsega 14 območij, ki predstavljajo ekosisteme srednjeazijskih puščav z ostrim celinskim podnebjem z zelo mrzlimi zimami in vročimi poletji. V puščavah živijo številne rastlinske vrste, pa tudi antilope sajge in golšave gazele (Gazella subgutturosa). V Kazahstanu je navedenih pet območij: Kaskakulan, naravni rezervat Barsa-Kelmes in tri območja v narodnem parku Altyn-Emel (na sliki). Skalne mošeje in z njimi povezana sveta mesta Mangistaua regija Mangistau 2026 1760; ii, iii (kulturno) Ta nominacija zajema pet mošej (na sliki je mošeja Beket-ata) in sosednje nekropole na polotoku Mangišlak. Izvirajo iz različnih obdobij, najstarejša najdišča vsebujejo grobnice iz 8. stoletja, najnovejša pa iz začetka 20. stoletja. Mošeje so poimenovane po lokalnih sufističnih svetnikih in so priljubljena romarska mesta.

Poskusni seznam Poleg območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam. Kazahstan na svojem poskusnem seznamu navaja 14 nepremičnin.

+ Ime Slika Lokacija Leto vpisa Kriterij Opis Turška svetišča Merke – regija Džambyli 1998 (mešano) Pogrebni in obredni kompleks predstavlja različne stopnje zgodovine turških ljudstev, od nomadskih plemen do prvega turškega kaganata. Leži na nadmorski višini 3000 metrov in je dobro ohranjen zaradi svoje oddaljenosti. Več kot 170 spomenikov, nekateri s stelami, so bili razporejeni po gorski planoti. Severni Tjanšan (narodni park Ile-Alatau) regija Almaty 2002 x (naravno) Narodni park v severnem gorovju Tjanšan (pogorje Trans-Ili Alatau) vključuje gozdove, alpske travnike, več kot 300 ledenikov in gorska jezera (na sliki Veliko jezero Almaty). V parku živijo snežni leopard, turkestanski ris, tjanšanski rjavi medved, kuna belica, sibirski kozorog (Capra sibirica), brkati ser, planinski orel, pa tudi številne vrste metuljev. Samostan Abilaikit Regija Vzhodnega Kazahstana 2021 iii (kulturno) Budistični samostan Abilaikit je bil zgrajen v tibetansko-mongolskem slogu v 1650-ih. Približno dvajset let pozneje je bil uničen med notranjimi boji Džungarskega kanata, ponovno zgrajen in nato ostal aktiven do leta 1720. Medtem ko je bil aktiven, je bil največje versko in kulturno središče v regiji in je hranil veliko knjižnico budističnih besedil in relikvij. Pisma iz samostana so Evropejcem služila kot uvod v regijo in tradicijo Vadžrajana. Kulturna krajina Ulitau regija Ulitau 2021 v (kulturno) V gorah Ulitau je živelo več nomadskih kultur, vključno s Turki Oguzi in Kipčaki. S prihodom Mongolov je območje postalo grobišče za potomce Džingiskana in vladarjev Zlate horde (na sliki Džočijev mavzolej), kasneje pa tudi središče kazahstanskih kanov. Kulturno krajino sestavljajo ostanki starodavnih naselbin, utrdb, grobišč in spomenikov v skalah, dobro vpetih v okoliško naravno krajino. Arhitekturna odpornost: protipotresna dediščina AlmatyAlmaty2025ii, iv (kulturno)Ker je Almaty v seizmološko dejavnem območju, ima več njegovih največjih stavb inovativne protipotresne lastnosti, razvite v 19. in 20. stoletju. Dediščina vključuje Cerkeva vnebohoda, Stavba KBTU (na sliki) in Hotel Kazahstan. Medeu – Kompleks inženirskih objektov za zaščito pred blatnimi tokoviAlmati2025v (kulturno)V 1960-ih je bil v predelu Medeu zgrajen jez Medeu, da bi preprečili blatne tokove in uredili sezonski pretok vode. Njegova gradnja je vključevala obsežno uporabo usmerjenih eksplozij. Drsališče Medeu drsališče (na sliki) je bilo nato zgrajeno pod jezom, njegova lokacija v soteski pa je ustvarila idealne pogoje za drsanje. Drsališče, zgrajeno v sovjetskem modernističnem slogu, je postalo tudi simbol Almatija in Kazahstana. Monumentalni spomeniki in svetišča zgodnje stepske tradicije osrednje Evrazije (mavzolej Koziy-Korpeš–Bajan Sulu, obredna struktura Dombauil in sorodni stolpi "Ding")regije Abai, Kostanaj, Kizilorda, Ulitau2025iii, iv (kulturno)Ta nominacija zajema več stolpov kazahstanske stepe iz 8. do 11. stoletja, imenovanih dingi, vključno s stolpi Dombauil, Kos-Kiz, Ekidin, Begim-Ana (na sliki), Uzin-Tam in Saraman-Kosa, pa tudi mavzolej Kozi-Korpeš–Bajan Sulu. Te strukture odražajo verske prakse prebivalcev stepe pred islamizacijo regije. Struktura in slog teh stolpov, zgrajenih iz kamna in opeke, odražata razvoj lokalne arhitekture v srednjem veku. Petroglifi v arheološki pokrajini Arpauzen – Turkestan 2021 ii, iii (kulturno) Arpauzen obsega ostanke starodavnih naselbin, grobišč in 30 lokacij s petroglifi. Datirajo v pozno bronasto dobo in starejšo železno dobo, z najzgodnejšimi petroglifi iz prve polovice 2. tisočletja pr. n. št. Ena od nizov rezbarij predstavlja kamele, konje in bike. Ustvarili so jih ljudje kulture Andronovo, ki so se preselili na jug iz osrednjega Kazahstana. Petroglifi v arheološki pokrajini Eshkiolmes – regija Almati 2021 iii (kulturno) Eshkiolmes ima nekaj največjih in najbolje raziskanih zbirk petroglifov v Kazahstanu. Obstajajo trije različni slogi iz treh obdobij. Bronastodobni prikazujejo dinamične prizore bitk in vpadov živine z bojevniki, lokostrelci in bojnimi vozovi. Železnodobni se bolj osredotočajo na živali in manj na človeške figure. Tisti iz srednjega veka prikazujejo bitke in prizore iz vsakdanjega življenja nomadskih skupnosti. Svilne poti: zgodnje obdobje (prazgodovina) regija Almat 2021 ii, iii (kulturno) Ta nominacija vključuje tri najdišča (Besšatir, Boraldaj in Esik), ki pripadajo nomadski civilizaciji Saka od 5. do 3. stoletja pred našim štetjem. Arheološka izkopavanja grobnic, kurganov, odkritih predmetov, kot so kitajska svila in iranske preproge. To kaže, da je trgovina s temi regijami nastala pred oblikovanjem svilne poti s potovanji kitajskega diplomata Dzang Čiana v 2. stoletju pr. n. št. Svilne poti: Koridor Fergana-Syrdarya regiji Kizilorda in Turkestan 2021 ii, iii, v (kulturno) Ta nominacija vključuje mesta ob svilni poti, ki je povezovala Fergansko dolino in regijo Žetisu na eni strani z Aralskim jezerom na drugi strani. Pot karavan je potekala skozi puščavske, polpuščavske in stepske pokrajine z rečnimi dolinami in oazami. Naštetih je devet arheoloških najdišč starodavnih naselbin, vključno z oazo Otrar (na sliki). Izkopavanja na najdiščih so se začela v 20. stoletju. Svilne poti: Volga-Kaspijski koridor regije Atirau, Mangistau in Zahodni Kazahstan 2021 ii (kulturno) Ta nominacija zajema območja ob svilni poti, ki so povezovala Aralsko jezero s Kaspijskim jezerom ter naprej ob rekah Ural in Volga. Najstarejša naselbina Kizilkala je iz 10. stoletja, opuščena pa je bila v 13. stoletju. Saraj-Džük (na sliki ruševine) je bil pomembno duhovno središče Zlate Horde. Propadla je po plenjenju kozakov v 16. stoletju. Žajik je bil zaseden med 13. in 15. stoletjem. Ustjurt: naravna krajina in lovske pasti Aran regija Mangistau 2021 iii, v, viii (mešano) Lovske pasti, imenovane aran, so bile v uporabi na planoti Ustjurt od bronaste dobe do modernega obdobja. Izkoristili so skalnato pokrajino s kanjoni, pečinami in luknjami, zato so ljudje zgradili kamnite ograde, da bi vodile trope divjih živali do lukenj za pasti. Lovili so sajge, muflone ​​in golšate gazele. Območje je pomembno tudi z geološkega vidika, saj vsebuje morske fosile iz obdobja krede in sledi živali iz obdobja miocena do pleistocena.

Sklici

Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Kazahstanu Kazahstan