Bitka pri Legnanu je bila bitka med cesarsko vojsko Friderika Barbarosse in enotami Langobardske lige 29. maja 1176 v bližini mesta Legnano v današnji Lombardiji v Italiji. Čeprav je bila prisotnost sovražnika v bližini že znana obema stranema, sta se nenadoma srečala, ne da bi imela čas za načrtovanje strategije.
Bitka je bila ključna v dolgi vojni, ki jo je vodilo Sveto rimsko cesarstvo, da bi uveljavilo svojo oblast nad občinami severne Italije, ki so se odločile, da opustijo medsebojno rivalstvo in se pridružijo vojaškemu zavezništvu Lombardski ligi , ki ga simbolično vodi papež Aleksander. III.
Z bitko se je končal peti in zadnji pohod v Italijo cesarja Friderika Barbarosse, ki je po porazu skušal italijansko vprašanje rešiti z diplomatskim pristopom. Posledica tega je bil nekaj let kasneje mir v Konstanci (25. junija 1183), s katerim je cesar priznal Langobardsko zvezo in občinam dal upravne, politične in sodne koncesije, s čimer se je uradno končal njegov poskus prevlade v severni Italiji.
Bitka je omenjena v Canto degli Italiani Goffreda Mamelija in Micheleja Novara, ki se glasi: »Od Alp do Sicilije, Legnano je povsod« v spomin na zmago italijanskega prebivalstva nad tujim. Zahvaljujoč tej bitki je Legnano poleg Rima edino mesto, ki je omenjeno v italijanski himni. V Legnanu se v spomin na bitko vsako leto od leta 1935, zadnjo nedeljo v maju, odvija Palio di Legnano. Na institucionalnem področju je bil datum 29. maj izbran za regionalni praznik Lombardije.
Ozadje
Zgodovinski kontekst sličica| Friderik Barbarossa v miniaturi iz leta 1188 Spopad med občinami severne Italije in cesarsko oblastjo je izviral iz boja za investituro ali iz tistega spopada, ki je v 11. in 12. stoletju vključeval papeštvo, Sveto rimsko cesarstvo in njihove frakcije, tako imenovani " Gvelfi" oziroma "Gibelini ". Včasih je bil spor tako hud, da je več občin v severni Italiji odpustilo svoje škofe zaradi obtožbe o simoniji, ker jih je na njihovo mesto postavil cesar in ne papež.
Spor o investiturah ni bil edini vir trenj med cesarstvom in občinami severne Italije. Kriza fevdalizma je nastopila z gospodarsko rastjo severnoitalijanskih mest in njihovo nastajajočo željo po osvoboditvi cesarske uprave. Poleg tega so se italijanska ozemlja Svetega rimskega cesarstva izrazito razlikovala od germanskih v družbenoekonomskih in kulturnih vidikih ter niso bila naklonjena cesarski oblasti, ki jo je imela oblast nemškega rodu. Poleg tega je bilo plemstvo italijanskih ozemelj, ki jih je prevladovalo cesarstvo, veliko manj (in postopoma manj) vključeno v upravne funkcije regij, v katerih so prevladovala mesta, kot je bilo plemstvo v nemških deželah. Zaradi trenj, ki so se pojavila v 11. in 12. stoletju, so mesta severne Italije doživela naraščajoče vrenje, ki je privedlo do rojstva nove oblike lokalne samouprave, ki temelji na izvoljenem kolegialnem organu z upravnimi, sodnimi in varnostnimi organi. funkcije in ki je posledično določala mestne svete: srednjeveške komune.
Ta institucionalna evolucija je bila sočasna z bojem za investituro. Ko se je mestni škof, ki je tradicionalno močno vplival na civilne zadeve v občini, v veliki meri ukvarjal s tekmovanjem med cesarstvom in papeštvom, so bili državljani spodbujeni in na nek način prisiljeni iskati obliko samouprave, ki bi lahko v resnih težavah delovala neodvisno. Meščani so postajali čedalje bolj ozaveščeni o javnih zadevah lastne občine in niso bili pripravljeni sprejeti cerkvenih in fevdalnih struktur z njihovim togim in hierarhičnim upravljanjem oblasti. Sprememba, ki je vodila do kolegialnega upravljanja javne uprave, je bila zakoreninjena v langobardski prevladi v severni Italiji; to germansko ljudstvo je bilo pravzaprav navajeno reševati najpomembnejša vprašanja (ki so bila običajno vojaške narave) prek skupščine, ki ji je predsedoval kralj in so jo sestavljali najbolj pogumni vojaki, " gairethinx " ali " arengo" . [nb 3] Mestni svetniki so na splošno prihajali iz vse bolj prevladujočih (trgovskih in poklicnih) slojev mesta. Čeprav je mandat svetnika trajal le eno leto in je prišlo do določene menjave posameznikov na položajih, je komunalna uprava včasih pomenila skupino vodilnih družin, ki so si oligarhično delile občinsko oblast. Vsekakor so severnoitalijanska mesta postopoma prenehala priznavati fevdalne institucije, ki so se zdaj zdele zastarele.
Poleg tega so prejšnji cesarji zaradi različnih peripetij za določeno obdobje zavzeli ravnodušen odnos do vprašanj severne Italije, pri čemer so bolj skrbeli za vzpostavitev odnosov, ki so predvidevali nadzorovanje italijanskih razmer, ne pa učinkovito izvajanje oblasti. Posledično cesarska moč ni preprečila ekspanzionističnih ciljev različnih občin na okoliških ozemljih in drugih mestih in mesta so se začela med seboj oboroževati v tekmovanjih za dosego regionalne hegemonije.
Friderik Barbarossa pa je zavrnil politiko svojih predhodnikov s poskusom obnovitve cesarskega nadzora nad severnoitalijanskimi občinami, tudi na podlagi prošenj nekaterih med njimi, ki so večkrat prosile za cesarsko posredovanje, da bi omejili milansko oblast v njeni želji po nadvladi: leta 1111 in 1127 je mesto osvojilo Lodi oziroma Como, s čimer je Pavio, Cremono in Bergamo prisililo v pasivnost.
Da bi bile zadeve še hujše, so se odnosi med cesarstvom in občinami dodatno poslabšali zaradi ostrih ukrepov, ki so jih cesarske oblasti izvajale proti milanski regiji. Od teh sta dva najbolj prispevala k podpihovanju protiimperialnih čustev: cesar je med enim od svojih pohodov v Italijo leta 1160 poskušal prekiniti oskrbo v Milanu in opustošil območje severno od mesta ter uničil pridelke in sadna drevesa kmetov. Predvsem je Barbarossa v petnajstih dneh uničil podeželje Vertemate, Mediglia, Verano, Briosco, Legnano, Nerviano, Pogliano in Rho. Drugi dogodek je bil namesto tega povezan z ukrepi, ki jih je sprejel Friderik Barbarossa po predaji Milana (1162): cesarski vikar, ki je upravljal milansko podeželje po porazu Milana, je kmete na tem območju prisilil v plačilo visokega letnega davka v obliki živil za cesarja, zaradi česar je bilo prebivalstvo vse bolj sovražno do cesarske oblasti.
Prvi trije pohodi Friderika Barbarosse v Italijo sličica| Papež Aleksander III. Da bi poskušal pomiriti severno Italijo in obnoviti cesarsko oblast, je Friderik Barbarossa na čelu svoje vojske petkrat prečkal Alpe. Prvi pohod, ki se je začel jeseni 1154 in je vodil samo 1800 mož. Kralj je oblegal in osvojil nemirne Asti, Chieri in Tortona ter napadel nekaj gradov milanskega podeželja, vendar ne glavno mesto Milano, glede na to, da ni imel zadostnih vojaških sil. Ta akcija se je nadaljevala s sklicem državnega zbora v Roncaglii, s katerim je Friderik ponovno vzpostavil cesarsko oblast in med drugim izničil osvajanja Milana v prejšnjih letih, zlasti glede Coma in Lodija. Prvi del tega potovanja se je nadaljeval po Via Francigena in končal v Rimu s kronanjem Friderika Barbarosse za cesarja Svetega rimskega cesarstva s strani papeža Adrijana IV. (18. junija 1155 ). Med bivanjem v Rimu je bil Friderik, ki je odšel s severa z naslovom nemškega kralja, mu je prebivalstvo mesta ostro nasprotovalo. V odgovor je cesar reagiral tako, da je upor zadušil v krvi. Po tej epizodi in po Friderikovem vojaškem pohodu so se odnosi med Svetim rimskim cesarstvom in papeštvom začeli krhati. Med povratkom v Nemčijo je cesar uničil Spoleto, obtožen, da je plačal fodro, to je davke, ki jih je bilo treba plačati suverenu, z lažno valuto. Že pri tem prvem pohodu se je čutila razlika med Friderikom in njegovimi predhodniki. Pravzaprav je Barbarossa kazal močan odpor do občinskih avtonomij: njegova želja je bila obnoviti dejansko oblast nad severno Italijo. sličica| Milančani v navzočnosti Friderika Barbarosse prosijo za pomilostitev po predaji mesta (1162). Drugi pohod, ki se je začel junija 1158, je izviral iz upora Milana in zavezniških občin, da bi sprejeli cesarsko oblast. Ta dolga ekspedicija se je začela z napadom Friderika Barbarosse v Milanu in njegovih zaveznikov na milansko podeželje: Barbarossa je po porazu Brescie, ki je bila milanska družba, in po osvoboditvi Lodija izpod milanskega jarma usmeril napad na milansko prestolnico. Milano je privolilo v predajo (8. septembra 1158), da bi se izognilo dolgemu in krvavemu obleganju. Milano je ponovno izgubilo osvojitve iz prejšnjih let (Como, Pavia, Seprio in Brianza ), vendar ni bilo uničeno. Friderik Barbarossa je nato sklical drugi državni zbor v Roncaglio (jeseni 1158 ), kjer je ponovil cesarsko oblast nad občinami severne Italije, z avtoriteto suverena, ki se je vsilila avtoriteti lokalnih institucij, ki med drugim ugotavlja, da so bile regalije v celoti plačane suverenu. Razglasitve tega drugega državnega zbora v Roncaglii so imele moteče učinke na italijanske občine, ki so se takoj uprle. Potem ko je Barbarossa prejel okrepitve iz Nemčije in osvojil več razburkanih občin v severni Italiji med vojaškim pohodom, ki je trajal nekaj let, se je Barbarossa obrnil na Milano, ki je bil najprej oblegan leta 1162 in nato po njegovi predaji (1. marca ), popolnoma uničen. Podobna usoda je doletela več mest, povezanih z Milanom. Friderik je nato zaostril primež cesarske oblasti nad italijanskimi mesti in presegel določila, sprejeta med drugim državnim zborom v Roncaglii: namesto občinskih avtonomij, ki so bile praktično zatrte, je ustanovil birokratsko strukturo, ki so jo vodili uradniki, ki so bili podrejeni neposredno cesarju. Poleg tega je ustanovil , ki ga je imenoval cesar na čelu uporniških mest. Medtem je umrl papež Adrian IV., njegov naslednik, papež Aleksander III., pa se je kmalu izkazal za solidarnega z italijanskimi občinami in posebno sovražnega do cesarja.
Leta 1163 je upor nekaterih mest v severovzhodni Italiji prisilil Friderika Barbarosso, da je odšel na tretji vojaški pohod v Italijo, ki se je končal v pat poziciji, predvsem proti Veronski ligi, ki se je medtem oblikovala med nekaterimi mesti Veronskega marca. Da bi pomiril Lombardijo je Friderik zaradi številčnega pomanjkanja vojakov raje odložil spopad z drugimi občinami severne Italije in se potem, ko je preveril situacijo, vrnil v Nemčijo.
Četrti vojaški pohod v Italijo in Langobardska liga sličica| Pontida : plošča v spomin na konstitutivno prisego Lombardske lige (1167) Konec leta 1166 se je cesar na čelu močne vojske že četrtič odpravil v Italijo. Da bi se izognil Veronski marki, je Barbarossa po prečkanju Alp s prelaza Brenner namesto po običajni dolini Adige zavil proti Val Camonici; njegov cilj pa ni bil napad na uporniške italijanske občine, ampak papeštvo. Pravzaprav se je Friderik postavil na stran protipapeža Pashala III., ki je medtem s Petrovega prestola vrgel zakonitega papeža Aleksandra III.. Ta se je leta 1165, potem ko je dobil priznanje drugih evropskih vladarjev, vrnil v Rim. Barbarossa, zavedajoč se vloge, ki so jo imeli njegovi predhodniki pri papeških imenovanjih, se je odločil neposredno posredovati. Kot preizkus moči in v demonstracijske namene je Friderik napadel nekatera mesta v severni Italiji in jih premagal. Dosegel je Rim, toda epidemija, ki se je razširila med vrstami cesarske vojske (morda malarija) in ki je prizadela tudi cesarja samega, ga je prisilila, da je zapustil Rim, ki se je medtem predal. Iz teh razlogov se je Friderik naglo vrnil v severno Italijo iskat okrepitev (avgust 1167).